Svetniki

 Zavetnik Avstrije, Melka, obsojenih na smrt z obešanjem, živine, popotnikov, proti boleznim, proti kugi, proti neurju, proti nevarnostim ognja, proti podganji in mišji nadlogi

Imena: Koloman, Kolomon, Kolomana, …
O svetem Kolomanu, Ircu po rodu, imamo v življenjepisih le nekaj skopih podatkov, na katere se lahko opremo, vse drugo je že bolj plod ljudske domišljije in pobožnosti. Ne vemo, s čim se je ukvarjal, dokler je bival v domovini; ne vemo niti tega, ali je bil duhovnik, menih ali laik. Dejstvo je, da se je na začetku 11. stoletja odpravil na dolgo in nevarno romanje v Sveto deželo. Pot ga je vodila tudi skozi Avstrijo, kjer so ljudje zaradi njegove nenavadne, tuje obleke čutili do njega nezaupanje in odpor. Ko je po Donavi priplul do Stockeraua, mesta blizu Dunaja, so ga meščani prijeli in obsodili kot češkega vohuna. Zaradi neznanja njihovega jezika jim namreč ni mogel zadovoljivo pojasniti, kakšni so njegovi nameni. Brez preiskave in sodnega postopka so ga obesili kot hudodelca na drevo. Svojo svetost je Koloman izpričal že s tem, ko je z veliko potrpežljivostjo in brez upiranja prenašal krivično trpljenje in obsodbo, še bolj pa se je to pokazalo ob čudežih, ki so se dogajali ob njegovem truplu. To naj bi poldrugo leto dolgo viselo nepoškodovano, brez znaka trohnenja oziroma razpadanja. Les drevesa, na katerem je visel, je po čudežu ozelenel, ko pa je neki mož po dolgem času s svetnikovega trupla odrezal kos mesa (da bi to pomagalo njegovemu bolnemu sinu), je takoj pritekla iz njega sveža kri, kot da je umrl šele tisti dan. Po treh letih so truplo sneli z drevesa in ga spoštljivo pokopali v samostanu Melk.

Ime: je anglosaksonskega izvora in se nanaša na goloba.
Rodil se je v 10. stoletju na Irskem, umrl pa 17. julija 1012 v Stockerauu pri Dunaju v Avstriji.
Družina: Bil naj bi plemenitega rodu.
Češčenje: Pri njegovih kapelah so imeli običajno slovesne sprevode na konjih, njemu je posvečenih več studencev, kjer so romarji pričakovali
čudežno ozdravitev; Kolomanov blagoslov naj bi namreč napravil človeka neranljivega.
Upodobitve: Na upodobitvah je prikazan kot romar s palico, romarskim klobukom in steklenico. V roki običajno drži vrv, lahko tudi klešče, kamne in palice. Dürerjeve upodobitve ga kažejo visečega na drevesu.
Goduje: 13. oktobra, ponekod tudi 17. julija.
»Na poti v Sveto deželo, kamor je kot božji romar potoval, je dospel v nebeški Jeruzalem.« (Rimski martirologij)
Vir
 

        Atributi: romarska palica, model cerkve
        Imena: Amor, Amore
        Amor je po nekaterih virih prišel s Škotske, nekateri drugi viri pa pa govorijo, da je prišel iz Akvitanije. Pridružil se je Pirminu, ki je misijonaril po Odenwaldu. Z njima je deloval tudi Burkhard, ki je pozneje postal škof v Wurzburgu. Leta 734 je Amor ustanovil samostan Amorbach, ki se je razvil v eno najpomembnejših benediktinskih opatij. Misijonar Amor je umrl okoli leta 777. Nekdanja opatijska cerkev v Amorbachu je danes evangeličanska cerkev. Amor je na upodobitvah prikazan kot romar z romarsko palico in modelom cerkve v rokah.
        Goduje 17. avgusta.
Vir

        Zavetnik proti kugi, proti kačjemu piku, priproročali so se mu žanjice, šivilje, krojači, zidarji in tesarji.
        Atributi: romarska obleka, romarska palica, buča, angel, pes.
        Imena: Rok, Roko, Rok, Rokec, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 33 cerkva sv. Roka.
        Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega in nekoč zelo češčenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga bili izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim.
        Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.
        Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico - bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.
        Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga pa tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike.
        Sv. Rok goduje 16. avgusta.
        »O sveti Rok,/ od slasti bleščijo ti oči,/ ki željno dvigaš jih v nebo-/ hiacinte bele v njih cveto- / ko nam kažeš hudo rano,/ ki pes jo liže, čisti in hladi … ( Anton Vodnik, Romarska pravljica)«
Vir