Svetniki

Zavetnika krojačev in vrtnarjev
Imena: Adam, Adamo, Adem, Eva, Evelina, Evelin, Evelinda, Evi, Evica, Evita, …
Na dan pred božičem se Cerkev spominja prvih staršev Adama in Eve. Naše misli so navadno ta dan že tako usmerjene v lepo in srečno božično razpoloženje, da se ju bolj malo spominjamo. Ali pa smo se zaradi časov in razmer navadili, da v njih komaj še vidimo naše prastarše kot prvi člen v vrsti prednikov.

Dan njunega spomina pa ni bil po naključju izbran za 24. december. Adam in Eva sta prinesla na svet greh; drugi Adam, Jezus, in druga Eva, Marija, ki je rodila Jezusa, sta ga spet odvzela. Sveto pismo poroča o njunem življenju: »Bog je rekel: ‘Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji.’ Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je vdahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša … In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1 Mz 1 in 1 Mz 2).
Primer Adama in Eve nam pove, kako je za velik greh (četudi enkraten) treba delati pokoro s trdim delom vse življenje. »Prekleta bodi zemlja zaradi tebe! S trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja« (1 Mz 3,171 Mz 3,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
17 In človeku je rekel: »Ker si poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o katerem sem ti tole zapovedal: ‚Ne jej od njega!‘ – bodi prekleta zemlja zaradi tebe! V trudu se boš živil od nje vse dni svojega življenja. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Če kristjani pozabljamo na Adamovo in Evino vlogo v našem odrešenju, bi nas morala na to opozarjati krščanska umetnost, ki nam ju ne predstavlja samo v skušnjavi in grehu, marveč kot starozavezni zgled nove zaveze in kot tista, ki ju je Kristus sam po svoji smrti pripeljal iz podzemlja, kjer sta, samo s tanko steno ločena od neodrešljivega - ker ni hotelo biti odrešeno - padlega stvarstva, čakala na obljubljenega Mesija.

Cerkev sama ne vidi v njunem grešnem padcu toliko bridke posledice, prekletstvo, kolikor bolj preklic tega prekletstva. Adamov greh označuje v hvalnici velikonočne vigilije celo kot »srečno krivdo«, ker nam je prinesel Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji toliko više, kot je stal prvi človek pred grehom.
Upodabljajoča umetnost spremlja prve starše na vseh postajah njunega življenja; od stvarjenja Adama in Eve prek življenja v raju, kjer je vladalo mirno sožitje med človekom, živalmi in vso naravo, do skušnjave in greha ter izgona iz raja. Vrh tega upodabljanja pomenijo v 16. stoletju dela Raffaella in Michelangela (Sikstinska kapela!).
Godujeta 24. decembra.
Vir
 

Zavetnik mesarjev, grobarjev, gobavih, domov za gobave, beračev
Atributi: čoln
Imena: Lazar, Laza, Lazo, Laze, Lazarija, Lazarka, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je ena cerkev sv. Lazarja (na pokopališču), podružnica župnije sv. Štefana v Postojni.
Jezus se je pogosto mudil v hiši Lazarja in njegovih sester Marije in Marte v Betaniji. Evangelist Janez nam je edini ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obuditvi od mrtvih. To se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o Kristusovem božjem poslanstvu. Zato so Jezusovi nasprotniki, predvsem veliki zbor in farizeji sklenili, da ga spravijo s poti. Pa tudi Lazar jim je bil napoti, saj je bil premočna priča Jezusovega mesijanstva. Ljudje so prihajali v njegovo hišo, in ko so ga videli živega in zdravega, so začeli verovati v Jezusa.

Žal nimamo poročil, kaj se je po Jezusovi smrti zgodilo z Lazarjem in njegovima sestrama. Prav verjetno je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji gotovo znesli tudi nad njenimi prebivalci ter jih preganjali, da so se morali umakniti. Od tod dalje nam pomaga samo legenda. Ta pripoveduje, da so brat in sestri zapustili deželo ter se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso. Lazar je postal škof v Marseillu. Ker tudi ta legenda sloni na virih visokega srednjega veka, je Lazarja iz Betanije verjetno zamenjala z istoimenskim škofom iz Aixa.
Za kristjane je obuditev Lazarja eno najbolj tolažilnih poroštev, da se tudi za nas temna vrata smrti samo navidezno za zmerom zapro. V evangeliju je ob tem dogodku čudovito prikazana Jezusova človeška stran: Lazarja ni obudil v življenje samo zato, da bi se po njegovi smrti poveličal božji Sin, kakor pravi evangelist, marveč mu je bilo resnično hudo, »in se je v duhu raztožil«. Jezus je bil nad Lazarjevo smrtjo in nad žalostjo obeh sester notranje tako ganjen, da se je na zunaj opazilo.
V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga imenujejo Lazarjev. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevi obuditvi. Če je Lazar umrl zaradi gobavosti, je upravičeno ime redovnih družb in bolnišnic za gobavce, ki so si ga izbrale za svojega zaščitnika. Lazar je tudi patron grobarjev.
Goduje 17. decembra. Ponekod z njim goduje tudi njegova sestra Marija; Martinega godu pa se spominjamo 29. julija.
Vir
 

Imena: Zaharija, Zahomir, Zaho, Elizabeta, Eliza, Beta, Betka, LIza, Lizika, …
Starša Janeza Krstnika sta živela v mestecu, ki se danes imenuje Ain Karem. Zaharija ni verjel, da mu bo žena v starosti rodila sina. Po Janezovem rojstvu pa je napolnjen s Svetim Duhom, poln hvaležnosti, poveličeval najprej mesijansko dobo in njene dobrine in nato preroško napovedal o svojem sinu: »In ti, dete, boš prerok Najvišjega, …pojdeš namreč pred Gospodom pripravljat mu pota …«

Elizabeta je poleg Marije velika žena na pragu med staro in novo zavezo. Kakor Marijin tudi Elizabetin pomen določujeta veličina in naloga njenega sina. Marija je obiskala sorodnico Elizabeto, ker ji je o njenem spočetju govoril nadangel Gabrijel. To naj bi bilo znamenje in potrditev božje vsemogočnosti in poroštvo za resnico o Jezusovem rojstvu. Ko je Elizabeta ob srečanju slišala Marijin pozdrav, »je poskočilo dete v njenem telesu in je bila napolnjena s Svetim Duhom.« V Mariji je spoznala Odrešenikovo mater in jo blagrovala, ker je verovala božji obljubi. Marija pa ji je odgovorila z znanim slavospevom Magnificat, kakor se je prej ob Janezovem rojstvu oče Zaharija zahvaljeval Bogu s spevom Benedictus.

Pri rojstvu Janeza Krstnika je Elizabeta tista, ki ugovarja sorodnikom, ko hočejo otroka poimenovati po očetu. Sorodniki se čudijo, ko zahteva, naj se imenuje Janez. To pa že kaže na to, da mu je Bog sam - kakor tudi Jezusu - dal ime. Kdor daje drugemu ime, ima oblast nad njim in mu ima pravico ukazovati. Tako je tudi Bog s tem, da je sam določil, kakšno ime naj ima Janez, popolnoma razpolagal z njim in njegovim delovanjem. Elizabeta pa je kot prva smela izgovoriti sinovo ime. Tako je Bog govoril po Elizabeti, predstavnici najodličnejšega duhovniškega rodu Arona, in ne po duhovniku Zahariju.

  In spet je rekel Bog: ‘Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna.’ Gospod Bog je tedaj storil, da je na človeka leglo trdno spanje in je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel človeku, naredil ženo in jo pripeljal k človeku« (prim. 1Mz 1 in 1Mz 2).
Spominjamo se ju 5. novembra, ponekod 23. septembra. 
Vir
 

 Imena: Abraham, Abram, …
Abraham je ena najvidnejših osebnosti stare zaveze, včasih zasenči celo Mojzesa. Abraham in njegovi ožji sorodniki so člani prvega svetopisemskega ljudstva, ki sodi že v čase naše sedanje kulturne zgodovine. Dogodki, ki jih opisuje prva Mojzesova knjiga v zvezi z Abrahamom, močno pričujejo o božjem vodstvu, o srečanju z Bogom, o božjem posegu v očakovo življenje in o njegovi veri v osebnega Boga, zato ga imamo za »očeta vseh verujočih«.

Abraham ali Abram, kakor se je prvotno imenoval, je bil doma v Uru na Kaldejskem v današnji Mezopotamiji. Bog ga je poklical, naj zapusti rodno deželo, ki je tonila v malikovalstvu, in gre v deželo, ki mu jo bo pokazal. Abraham je verjel in se s svojimi najbližjimi odpravil na pot v Kanaan.

Zaradi lakote v deželi je moral iti v Egipt. Ker se je bal za svoje življenje, je Egipčanom predstavil ženo Sarajo kot sestro. Ko pa si jo je faraon
poželel, mu je Abraham povedal resnico. Faraon ga je obdaroval, mu dal spremstvo in Abraham se je vmil v Kanaan. Sveto pismo pripoveduje dalje o Abrahamovem srečanju s kraljem in z duhovnikom Melkizedekom, ki mu je prinesel kruha in vina in izrekel božji blagoslov. Abraham je imel dva sina, enega od sužnje Agare, drugega od svoje žene Saraje, ki je tedaj, ko je zanosila, dobila ime Sara. Ime mu je bilo Izak. Temu so veljale božje obljube. Bog je zelo preizkušal Abrahamovo vero, ko je zahteval, naj mu daruje sina Izaka na gori Moriji. To se sicer ni zgodilo.

Apostol Pavel v pismu Hebrejcem zelo hvali Abrahamovo vero. »Ker je Abraham veroval, je ubogal klic, naj odide v deželo, ki naj bi jo dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre …«
Pot Abrahamove vere je bila in je še danes nenehna pobuda za razmišljanje o veri kristjanov.
Goduje 9. oktobra.
Vir

»Abraham je upal proti upanju in veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18Rim 4,18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
Abrahamova vera in vera kristjanov ¹⁸ Proti upanju je upal in veroval, da postane oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: »Takó bo s tvojim potomstvom.« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). 

Abraham (aram. oče ljudstev) velja za pralik vere in začetnika odrešenjske zgodovine. Sveto pismo hvali njegovo poslušnost glasu, ki ga je vabil, naj zapusti deželo, ki jo pozna, in mu sledi v deželo, ki mu jo bo Gospod pokazal (prim. 1 Mz 12,21 Mz 12,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
2 Naredil bom iz tebe velik narod in te blagoslovil; poveličal bom tvoje ime in bodi v blagoslov! © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible pluginsl.). Njegova pot v neznano je dosegla kalvarijski vrh, ko je Gospod zahteval od njega, da mu vrne sina - blagoslov in prihodnost. V tistih trenutkih neznanskih preizkušenj se je rodila vera, »da more Bog tudi od mrtvih obujati« (Heb 11,17Heb 11,17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
17 Po veri je Abraham, ko je bil skušan, v dar prinesel Izaka; in hotel je edinorojenca darovati on, ki je bil prejel obljube © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Postal je ne samo oče Izakovega rodu, temveč vseh, ki imajo dovolj poguma in ponižnosti, da se izpostavijo izzivu vere. Abrahamova vera ne obvaruje pred dvomom in temo, rojeva pa moč, ki željo po imetju spreminja v željo po darovanju, željo po oblasti v željo po služenju, željo po slavi v željo po zvestobi. Ta vera spreminja zgodovino sveta v odrešenjsko zgodovino, tebe in mene pa v Gospodovega prijatelja, ki je »popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti« (Rim 4,21Rim 4,21
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
21 popolnoma prepričan, da more tudi storiti, kar je obljubil; © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). 
Maksimilijan Matjaž
 

Vir 

Tobija (Toby, Tob, Tobit) svetopisemski mož - oče in sin, goduje 13.septembra.