Svetniki

Atributi: knjiga, golob
Imena: Matilda, Matilde, Tilči, Tilda, Tilka, Tilika, Mehtilda
Matilda velja za eno glavnih podpornic češčenja Jezusovega Srca. Rodila se je leta 1241 v Hackebornu v Nemčiji. Matilda, ki jo je izšolala sestra Jedrt, je postala voditeljica samostanske šole v Helfti. Sosestre so si , sprva brez njene vednosti, zapisovale njena mistična doživetja, pozneje pa jim je Matilda to tudi dovolila. Zapisi so zbrani v "Liber specialis gratiae" - Knjiga posebne milosti.

V cistercijanskem in benediktinskem samostanu se Matilde spominjajo tudi 26. februarja. Na slikah je upodobljena kot cistercijanka, kot atribut pa ima ob sebi knjigo, na kateri sedi golob, včasih pa jo kažejo, kako slepi nuni vrača vid.
Sveta Matilda goduje 19. novembra.
Vir
 

 Zavetnica Španije; nadškofije Ciudad Mexico; mest Avila, Alba de Tormes in Neapelj; vseh karmeličanskih skupnosti; španskih pisateljev; v duhovnih stiskah; za milost, da bi mogli moliti; za notranje življenje; izdelovalcev pletenic; proti srčnim boleznim in glavobolu.

Atributi: karmeličanska oblačila, rjav habit, beli plašč, črn pajčolan, knjiga, seraf, golob, bič, trnje, puščica, pisalno pero.
Imena: Terezija, Tereza, Reza, Rezika, Rezka, …

Sv. Terezija iz Avile na Španskem je izredna žena 16. stoletja. Dvanajstletna je izgubila mater. Pokleknila je pred Marijino podobo ter jo jokaje prosila, naj ji bo poslej ona mati. Potem pa je začela prebirati zabavne povesti iz viteškega življenja, postala je lahkomiselna, raztresena, posvetna, nečimrna.
Oče je to opazil in dal hčer k avguštinkam. Na redovno življenje Terezija takrat še ni mislila; še želela si je, da je Bog ne bi poklical v samostan. Tedaj je živčno tako zbolela, da so jo morali vzeti iz zavoda. Ko je ozdravela, je dobila v roke pisma sv. Hieronima o deviškem in samostanskem življenju in v njej je dozorel sklep: šla bo v karmeličanski samostan. »Mislim, da tudi ob smrtni uri ne bom trpela huje kakor takrat, ko sem zapustila očetovo hišo,« je dejala pozneje.
V samostanu so redovnice živele po olajšanih pravilih in tako je tudi Terezija rada zahajala v govorilnico in je pojemalo notranje življenje.  Medtem ko je druge učila molitve in premišljevanja, je sama vse leto opuščala premišljevanje. Iz napačne ponižnosti se ni imela za vredno, da bi se v premišljevanju združevala z Bogom. Končno se je le iztrgala iz mlačnosti in postala velika prenoviteljica karmeličanskega reda po prvotnih strogih pravilih. To ji je prineslo tudi mnogo nasprotovanj.

Poslej je hitela po poti popolnosti brez počitka. Umreti ali trpeti, ji je bilo geslo. Tudi veliko lepega je napisala. Dosegla je starost
sedeminšestdeset let. Na smrtni postelji je ponavljala: »Hči Cerkve sem.« Papež Pavel VI. jo je leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico.
Goduje 15. oktobra.
Vir
 

  Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia, …
  Kakor Siena ima tudi italijansko mesto Genova svojo svetnico Katarino, ki se je rodila leta 1447 (Katarina Sienska je umrla leta 1380). V njunem življenju je marsikaj različnega, pa tudi podobnega.
  Katarina Genovska je izšla iz ene najodličnejših mestnih družin. Med njenimi sorodniki je bilo več papežev, njen oče je postal neapeljski podkralj. V njenem življenjepisu beremo, da je že kot deklica opravljala različna spokorna dela, častila Jezusovo trpljenje in pri dvanajstih letih prejela dar molitve. S trinajstimi leti je želela vstopiti v samostan, pa so jo zaradi mladosti odklonili.
  Starši so jo pri šestnajstih letih dali za nevesto sinu plemiške družine, s katerimi so bili v sporu. S tem naj bi prišlo do sprave. Do skupnega življenja med njima pa je prišlo šele čez dve leti. Pet let je živela v zakonu, najprej v žalosti in osamljenosti (mož je bil divjak!), nato pa se je predala lahkomiselnemu in posvetnemu življenju, ne da bi našla notranji mir. Tega je našla, ko se je marca leta 1473 srečala s svojo sestro redovnico. Takrat je začutila, kakor da jo je ranila božja ljubezen in po spovedi začela novo življenje. Kristus je postal središče njenega življenja.
  Imela je mistična doživetja. Prvo leto je preživela pri Kristusovih nogah kakor Marija Magdalena in si nalagala različna pokorila. Potem se je približala Kristusovemu srcu in je svoje srce združila z njegovim. Končno se je nekako povsem potopila v Kristusovo božanstvo. Njena vsakdanja hrana je bilo sv. obhajilo, kar je bilo za tiste čase nekaj redkega.
  Hkrati je delovala tudi apostolsko, zlasti se je posvečala skrbi za gobave bolnike in ustanovila Družbo žena božjega usmiljenja. Prevzele so genovsko bolnišnico sv. Lazarja. Mož se ji je počasi duhovno približal in se je preselil k njej v hišo zraven bolnišnice. Odločila sta se, da bosta živela zdržno. Mož je postal frančiškanski tretjerednik. Umrl je okoli leta 1500.
  Katarina je potem razširila področje svoje skrbi za uboge. Poleg gobavcev je skrbela še za zapuščene otroke in se izkazala kot junakinja v negi bolnikov, ki so jih tedaj pestile različne kužne bolezni.
  Njena mistična doživetja in karitativno dejavnost je poznal ožji krog njenih sodelavcev. Ti so pozneje poskrbeli za objavo. Njeni spisi so vplivali na poznejše mistike. Umrla je leta 1510. Za svetnico je bila razglašena leta 1737. V krajih, kjer je delovala, jo še danes živo častijo. Slikarji jo upodabljajo s srcem v plamenih, prebodenim s puščico.
Vir
 

Zavetnica lokostrelcev, mlinarjev in pomorščakov ter mesta Bolsena