Svetniki

Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
 

Zavetnik Rusije, Škotske, Španije in Grčije; Sicijilje in Spodnje Avstrije; ribičev in trgovcev z ribami, mesarjev, rudarjev, vrvarjev, nosačev vode; proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici; za dobro poroko
Atributi: poševno postavljen križ, dolga tunika in plašč, brez obuval; knjiga in/ali napisni trak
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Na Slovenskem je Andreju posvečenih okoli trideset župnijskih in štirideset podružničnih cerkva. Na Koroškem sta tudi dve božji poti.
    Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru v Galileji. Bil je brat Simona Petra in učenec Janeza Krstnika. Njega je Jezus z Janezom prvega poklical. Janez je to sam popisal v svojem evangeliju (Jn 1,36-41Jn 1,36-41
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
36 in ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: »Glejte, Jagnje božje!« ³⁷ Oba učenca sta slišala njegove besede in sta šla za Jezusom. ³⁸ Jezus pa se obrne in, ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: »Kaj iščeta?« Odgovorita mu: »Rábi , kje stanuješ?« ³⁹ Veli jima: »Pridita in poglejta!« Šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okoli desete ure. ⁴⁰ Eden izmed dveh, ki sta to slišala od Janeza in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. ⁴¹ Ta najprej najde svojega brata Simona in mu reče: »Našli smo Mesija« . © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Bilo je v Betaniji onstran Jordana, kjer je Janez Krstnik krščeval. Tam je stal Janez Krstnik in z njim dva izmed njegovih učencev. Tedaj je prišel mimo Jezus. Janez se je ozrl vanj in vzkliknil: »Glejte, Jagnje božje!« Njegove besede sta slišala onadva učenca in šla za Jezusom. Ko je Jezus videl, da gresta za njim, ju je vprašal, kaj iščeta. 
Odgovorila sta mu: »Učenik, kje stanuješ?« Jezus jima je velel, naj prideta in pogledata. Šla sta z njim in tisti dan ostala pri njem. Eden izmed njiju je bil Andrej, drugi je bil evangelist sam, pa se v svoji ponižnosti ni imenoval. Andrej je šel potem po brata Simona, mu oznanil veselo novico »Našli smo Kristusa« in ga privedel k Jezusu.

Evangelij Andreja izrecno imenuje ob treh različnih priložnostih: na Oljski gori, ko so bili na samem, so Peter in Jakob, Janez in Andrej spraševali Jezusa, kdaj bo razdejan Jeruzalem in konec sveta. Preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi. Nekoč pa je posredoval med Grki in Jezusom (Jn 12,22Jn 12,22
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
22 Filip gre povedat Andreju, Andrej in Filip pa povesta Jezusu. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).
Po Jezusovem vnebohodu je apostol Andrej oznanjal evangelij po raznih deželah, dokler ni našel križa v Patrah, glavnem mestu Ahaje. Z vrvmi so ga privezali na križ, kjer je v mukah živel še dva dni. Svetnikove posmrtne ostanke so leta 356 prenesli v Carigrad. Svetnik je zavetnik Rusije in Škotske. Upodabljajo ga največkrat s poševno postavljenim križem. Sv. Andrej je že od nekdaj tudi na slovenskih tleh priljubljen in češčen svetnik. Mariborska škofija ga časti kot svojega glavnega zavetnika.
Goduje 30. novembra.
Vir
 

  Atributi: kij, kamni, knjiga, žaga
  Imena: Simon, Simeon, Sima, Sime, Simo, Simej, Simen, Simona, Simeona, Tadej, Tadeus, Tadevz, Tadij, Tadija, Tadeja, Tada, Tadea, Tadja, Tedeja, …
Simon je hebrejsko ime Šimon, ki izhaja iz besede šama, kar pomeni »poslušati, uslišati«. Razlagajo ga kot manjšalnico iz latinske besede ursa, ki pomeni »medvedka«. Simon je imel tudi pridevek Zelot, »Gorečnik«. Ime Juda pomeni »slavljeni«, Tadej pa »moja radost, srčni«.
  Rodila sta se v času okoli Kristusovega rojstva, umrla pa 28. oktobra v 1. stoletju v Perziji; po legendi naj bi umrla na isti dan, o Simonovi smrti govori legenda, da se je to zgodilo 1. julija 47.
  Družini: Simon naj bi bil sin škrlatarja, po legendi je bil on ženin iz Kane Galilejske. Judov oče je bil Kleofa ali Alfej, brat sv. Jožefa, mati pa Marija, v sorodu z Jezusovo materjo. Imel je še dva brata, Jakoba mlajšega in Simeona, drugega jeruzalemskega škofa. Simon in Juda Tadej naj bi bila bratranca.
  Zavetnika: Juda Tadej je predvsem priprošnjik v hudih stiskah in brezupnih zadevah, Simon pa zavetnik barvarjev, strojarjev, usnjarjev, tkalcev, zidarjev, gozdnih delavcev in sekačev.
  Upodobitve: Simona skoraj vedno upodabljajo z mučilnim orodjem v roki: z žago, s sulico, kijem, z mečem ali s sekiro; včasih ima ob sebi tudi križ, vedno pa knjigo. Juda Tadej pa ima ob sebi kij, kamne, helebardo in prav tako knjigo.
  Pregovori: Če v god svetega Šimna in Juda dež gre, ni drugo leto hrušk. Simon in Juda se snegom probuda.
  Oba svetnika, ki ju najpogosteje častimo skupaj, saj naj bi po izročilu na isti dan pretrpela mučeniško smrt, je v zemeljskem življenju vezala tudi medsebojna sorodstvena vez: skupaj z Jezusom so bili med seboj bratranci. V apostolskem zboru sta imela vsak svojega soimenjaka, zato je nujno, da jih med seboj ločimo po vzdevkih. Simonov soimenjak je bil prvak med apostoli, ki ga je Jezus sam preimenoval v Petra; Judov pa neslavni junak, izdajalec Iškarijot. Gre za dva, lahko bi rekli, precej preprosta apostola: nikjer v Svetem pismu ne rineta v ospredje, tudi o njunem dejanskem življenju imamo le nekaj skopih podatkov. Judu nekateri pripisujejo avtorstvo kratkega »Judovega pisma«, a tudi tega ne moremo z gotovostjo trditi. Dolgo časa je bil pozabljen, njegovo češčenje pa se je obnovilo v zadnjih dveh stoletjih. Po številnih cerkvah vidimo njegovo podobo, pred katero verniki s prošnjo za uslišanje molijo posebno molitev k njemu. Evangelij naj bi oznanjal v Mezopotamiji, pozneje pa prišel v Perzijo, kjer naj bi ga duhovniki poganskega boga Mitre pobili do smrti. Na isti dan naj bi mučili in usmrtili tudi svetega Simona: na pol so ga prežagali z žago. Simon je sprva pripadal verski skupnosti zelotov; od tod naj bi izhajal njegov vzdevek »Gorečnik«. Evangelij naj bi oznanjal med Judi v diaspori.
  Juda Tadeja so pogosto zamenjevali z izdajalcem Judom. Njegovo čaščenje se je okrepilo v 18. stoletju. Od tedaj se k njemu zatekajo po pomoč v zelo hudih stiskah.
  Po legendi naj bi deloval v Siriji skupaj s Simonom Gorečnikom. Njun god praznujemo skupaj, ker naj bi skupaj delovala in bila skupaj umorjena. Relikvije Juda Tadeja so shranjene v baziliki svetega Petra v Rimu. Na upodobitvah vseh apostolov ima skoraj vedno skromno mesto, včasih ga izpodrine Pavel. Ob sebi ima kij, kamne in knjigo. Večinoma je upodobljen s Simonom Gorečnikom med mučenjem.
  Simon je vzdevek Gorečnik dobil, da bi ga ločevali od apostola Simona Petra. Poleg legende, po kateri naj bi deloval s Tadejem, o njem pripoveduje še legenda, da naj bi deloval kot misijonar med Judi in umrl mučeniške smrti. Naj bi ga obglavili ali pa razžagali, zato je velikokrat upodobljen z žago, tako da so si ga za zavetnika izbrali gozdni in lesni delavci. Simonov god ponekod velja za začetek zime.
Godujeta: 28. oktobra.
Vir
 

TV  prispevek

 V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati. Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Luka je bil Pavlov spremljevalec in je poleg evangelija napisal tudi Apostolska dela; s Pavlom ga je vezalo tesno prijateljstvo, kar se pozna tudi v Lukovem izražanju, mišljenju in pisanju. Pavla je spremljal na drugem misijonskem potovanju leta 51 ali 52 od Troade do Makedonije in ga potlej ni več zapustil. Izročilo pravi, da je v prostem času slikal. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal - od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe, ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju. Po izročilu naj bi umrl mučeniške smrti, čeprav ni znano, kdaj in kje.

Ime: iz lat. Lucas. Po eni razlagi naj bi bilo ime okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, t. j. pokrajine v južni Italiji, po drugi razlagi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.

Rodil se je v Antiohiji v Siriji, umrl pa v 1. stol. v Beociji v Grčiji star 84 let.
Družina: Luka je bil Grk, sin poganskih staršev, visoko izobražen, zdravnik, samski.
Zavetnik: Bologne, Padove in Reutlingena; zdravnikov, slikarjev, notarjev, kirurgov, umetnikov, zlatarjev, kiparjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev, živine, vremena, krščanske umetnosti.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot evangelista s knjigo in peresom v roki. Njegov simbol je bik. Pogosto ga vidimo, kako slika Marijino podobo, saj naj bi bil po legendi avtor prve Marijine slike.
Običaji: V starih časih so živini dajali listke posvečene na Lukov dan, da bi s tem odvrnili nesrečo. Kmetje na njegov god začnejo s pospravljanjem repe. Na ta dan niso nikjer vozili z voli.
Pregovori: Sveti Luka repo puka. Sveti Lukež repni pukež. Sveti Luka v roke huka. Svetega Luka sneg prikuka. Če ta dan veter piha, ni močno vino. Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo.
Goduje: 18. oktobra. 
Vir

 Zavetnik bančnih uradnikov, knjigovodij in carinikov
Atributi: Meč, mošnja.
Imena: Matevž, Levi, Matej, …

Imel je še drugo ime - Levi. Bil je cestninar, mitničar. Cestninarje pa so Judje prezirali že zato, ker so kot zakupniki mitnine bili v službi poganskih Rimljanov in ker so mnogi opravljali svojo službo oderuško in krivično. Vendar pa jih je bilo med njimi veliko, ki so bili boljši, kakor je šel sloves o njihovem stanu. Matejeva mitnica je bila v tedanjem trgovskem mestu Kafarnaumu ob Genezareškem jezeru. Bil je v službi in je sedel pri svoji mitnici. Tedaj je prišel mimo Jezus in mu rekel: »Hodi za menoj!« Matej je vstal in šel za njim in tako postal njegov učenec.
V zahvalo je Matej napravil veliko gostijo Jezusu in njegovim učencem ter povabil tudi veliko svojih stanovskih tovarišev, cestninarjev. Ko so pa to videli farizeji, so se spotikali, rekoč: »Zakaj jé vaš učenik s cestninarji in grešniki?« Ko je Jezus to slišal, je dejal: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Preden je Matej po Gospodovem vnebohodu odšel med pogane, so ga judovski spreobrnjenci prosili, naj jim opiše Jezusovo življenje. Tako je Matej napisal svoj evangelij, prvi od štirih evangelistov, v aramejskem jeziku, kakršnega so Judje govorili po babilonski sužnosti. Vendar se zdi, da se evangelij pripisuje temu apostolu podobno, kakor pripisujejo Davidu psalme, kakor Salomonu, odličnemu učitelju modrosti, Knjigo pregovorov. Matej je duhovni prednik, začetnik izročila, ki se izteka v »Matejev« evangelij. Prav radi in lahko si predstavljamo, da je ta apostol s posebno ljubeznijo zbiral besede svojega Učitelja in Gospoda, jih sestavljal, primerjal in izročal dalje in tako ustvarjal temeljni zaklad zbirke Gospodovih besed, ki so poleg Markovega evangelija postala najvažnejši vir za evangelista »evangelija po Mateju«.

Stara poročila pripovedujejo, da je Matej pozneje misijonaril v Perziji, Mediji, Siriji in Mezopotamiji in umrl mučeniške smrti.
Upodabljajo ga s človekom ali angelom, z mečem (sulico), mošnjo.
Goduje 21. septembra.
Vir