Anton Marija Claret - duhovni pisatelj, redovni ustanovitelj, škof
sreda, 24. oktober 2007
Imena: Anton, Antal, Ante, Anto, Antonij, Antonin, Tone, Tonček, Tonči, Toni, Tonin, Tonko, Nino, Antonija, Antonia, Antica, Antoneta, Antonja, Antonina, Tona, Tončka, Tonija, Tončica, Tonja, Tonina, Tonka, Nina, …
Rodil se je leta 1807 v španski pokrajini Kataloniji, v družini, ki se je preživljala s tkalstvom. Čeprav je kazal velik talent za nadaljevanje očetove obrti, se je raje odločil za študij bogoslovja in želel postati kartuzijan.
Pozneje je vstopil k jezuitom, a se je zaradi bolezni vrnil v Španijo in začel misijonariti. S pridiganjem, spovedovanjem in založniško dejavnostjo (ustanovil je versko knjižno družbo) je spreobrnil celotno Katalonijo, Kanarske otoke, Kubo in Madrid, kraje, kjer je deloval. Bog ga je ves čas podpiral s čudeži in z izrednimi sposobnostmi, zato pa je po drugi strani doživljal veliko nasprotovanja, obrekovanja in sovraštva, tako da se nekajkrat znajde celo v smrtni nevarnosti. Kraljica Izabela II. ga je izbrala za svojega spovednika in svetovalca.
Umrl je v izgnanstvu, potem ko se je zaradi revolucije moral s kraljevo družino umakniti iz Španije. Bil je največja osebnost Cerkve v Španiji in najbolj bran religiozni pisatelj v svojem času, mistik, asket; po njem je Bog storil veliko čudežev, ozdravljal je bolne. Imel je dar prerokovanja in videnja.
»Preprosto ne morem razumeti, kako da duhovniki, ki verujejo v iste resnice kot jaz (in v katere bi morali verovati mi vsi), ne oznanjajo in ne poučujejo ljudi o tem, kako se rešiti pred padcem v pekel.«
»Sedaj pa opazujte … nasprotje med razkošnimi oblačili mnogih žensk ter obleko in okrasjem, ki ju je nosil Jezus … Povejte mi, kakšno zvezo imajo njihovi špičasti čevlji z Jezusovimi golimi stopali? Prstani na njihovih rokah z žeblji, ki so prebodli njegove? Pričeska po zadnji modi z njegovo trnovo krono? Naličeni obrazi z njegovim, pokritim z modricami? Globoko dekoltirana ramena z njegovimi, progasto pobarvanimi s krvjo? Ah, je pa zato usodna podobnost med tako posvetno žensko in Judežem, ki je, nahujskan od hudiča, izdal našega Gospoda! Mislim, da bomo ob njeni smrti slišali našega Gospoda spraševati: »Čigava je ta podoba?« Odgovor pa bo: »Hudičeva.« Nato bo rekel: »Njo, ki je sledila hudičevi modi, prepustite torej njemu, Bogu pa tiste, ki so posnemali Jezusove in Marijine čednosti.« (primera iz njegove pridige)
»Če ljudje ne bodo imeli dobrih knjig, bodo brali slabe. Knjige so hrana za dušo; kakor se telo krepi z zdravo hrano, zastrupljena pa mu
škodi, tako je tudi z branjem in dušo …«
»S križem sem živel in na križu želim umreti. Upam pa, da se bom snel s križa, vendar ne z lastnimi rokami, pač pa po rokah drugih, potem ko bom dokončal svojo daritev.«
»Ne čudite se, da s takim navdušenjem govorim o Mariji, zakaj milosti, ki mi jih je naklonila, so velike.«
»Če mi bodo vzeli mitro, bom skakal od veselja.« (Izjava, ko ga kraljica pokliče k sebi)
»Kristusova ljubezen nas spodbuja in priganja, da tečemo in letimo kot na krilih svete gorečnosti. Kdor res ljubi, ljubi Boga in bližnjega … Kdor nima gorečnosti, je to znamenje, da je v njegovem srcu ugasnila ljubezen … Samemu sebi pravim: Sin brezmadežnega Marijinega srca je človek, ki plamti v ljubezni in sežge vse, kar je minljivo; ki uspešno želi in si z vsemi močmi prizadeva vse ljudi vneti z ognjem Božje ljubezni.«
Sveti Anton Marija Klaret, škof in ustanovitelj klaretincev, goduje 24. oktobra
Vir
V prvih stoletjih krščanstva, preden se je v Cerkvi uveljavila t. i. praksa »kanonizacije«, t. j. uradnega postopka, s katerim nekoga spoznajo in razglasijo za svetnika, so bili verniki tisti, ki so »odločali« o tem, koga postaviti na oltar in ga častiti. Pravzaprav je podobno še danes in veliki svetniki današnjega časa to ljudsko čutenje lepo potrjujejo. Med njimi je prav gotovo tudi »sveti pater«, h kateremu so se že za življenja stekale množice romarjev, da bi bile deležne njegove pomoči, zlasti pri zakramentu svete spovedi. Pater Pij se je rodil 25. februarja 1887 v kraju Pietrelcina v italijanski pokrajini Benevento. Pri krstu so mu dali ime Frančišek, ko pa je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij in mu dodal vzdevek »iz Pietrelcine«, po svojem rojstnem kraju. Odraščal je v revni družini, saj je njegov oče moral kar dvakrat za zaslužkom v Ameriko. Po končanem bogoslovnem študiju in redovniški vzgoji je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Zaradi slabega zdravja so ga predstojniki poslali v samostan San Giovanni Rotondo blizu jadranske obale, kjer je preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme - znamenja Kristusovih ran - na rokah, nogah in prsih. Rane je moral pokrivati, prav tako pa kar dve leti ni smel javno maševati. Bil je deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. Sam ni dal nase nič, želel je le, da bi ljudje, ki so trumoma prihajali k njemu, nosili v sebi vero in voljo po spreobrnjenju. Za lajšanje telesnih bolečin je v kraju ustanovil najsodobnejšo bolnišnico, duše pa je zdravil v svoji spovednici. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel tudi dar branja v dušah, s katerim je lahko pomagal spovedancem. Umrl je leta 1968, za svetnika pa je bil razglašen leta 2002.
Rodil se je 22. oktobra 1613 pobožnim staršem v preprosti kmečki družini. Njegovo duhovno pot je zaznamovala predvsem ljubezen do križanega Jezusa in pobožnost do Matere Marije. Leta 1635 je kot brat vstopil v frančiškanski red in deloval po različnih samostanih po Italiji, povsod v globoki ponižnosti in vdanosti Bogu in predstojnikom. Skrbel je predvsem za reveže, bolnike in umirajoče. Oktobra leta 1638 je nekega jutra, ko je sodeloval pri sveti maši, med povzdigovanjem svetleč žarek s hostije zadel njegovo srce in povzročil globoko rano. Bil je to znak posebne božje ljubezni, ki ga je brat Karel pozneje takole opisal: »Bil sem sredi med dvema skrajnostima: čutil sem tako bolečino, kakor tudi prijetno milino, bilo mi je, kakor da bi duša želela poleteti iz telesa. Z lahkoto sem prenašal vsakršno nadlogo in trpljenje.« Še ko je živel, je Bog po njem storil veliko čudežev ozdravljenja in pomnožitve hrane. Umrl je izmučen od bolezni 6. januarja 1670. Na mestu, kjer je Bog z žarkom ljubezni prebodel njegovo srce, se je po smrti pojavilo znamenje v obliki križa. Čeprav je imel zelo skromno izobrazbo, je napisal več del, med njimi tudi: Traktat o treh poteh, Notranja pot duše, Veličina božjega usmiljenja.