Svetniki

Rodil se je leta 1786 v obubožani plemiški družini v Rimu. Šolal se je v znanem jezuitskem Rimskem kolegiju, ki so ga tedaj vodili škofijski duhovniki (jezuitski red je bil leta 1773 razpuščen!). V duhovnika je bil posvečen na god sv. Ignacija Lojolskega leta 1808. Cerkev je tedaj preživljala hude čase. Papež Pij VII. je bil julija 1809 zaprt in pregnan. Ta dogodek je globoko zaznamoval rimske vernike tistega obdobja.
Leta 1810 je Gašper s pridevkom del Bufalo odklonil prisego neapeljski vladi in je zato moral za tri leta v zapor, nazadnje celo na Korziko. Po vrnitvi se je lotil naloge, ki je postala osrednja točka vsega njegovega življenja - ljudski misijoni na rimskem podeželju. V pridigah je predvsem poudarjal češčenje Jezusove presvete Rešnje krvi. Ta pobožnost je tesno povezana s češčenjem Jezusovega srca, ki se je tedaj že močno širila po vsej Evropi.

15. maja 1815 je ustanovil Kongregacijo misijonarjev Presvete Rešnje krvi, kateri se je pridružilo veliko uglednih članov, med njimi je treba posebej omeniti Giovannija Mastai Ferrettija, bodočega papeža Pija IX. (letos je bil razglašen za blaženega). Toda na uradno priznanje najvišjega cerkvenega vodstva je morala kongregacija čakati dalj časa. Papeži Leon XII., Pij VIII., Gregor XVI. (spočetka) ji niso bili naklonjeni. Pravijo, da tako imenovani »tradicionalisti« niso imeli zaupanja vanjo. Na rimskem podeželju, zlasti v južnem delu, se je tedaj razbohotila mafija. Del Bufalo je kot ljudski misijonar takrat veliko naredil za pomiritev in si je prislužil naslov »angel miru«. Ko so v Rimu razmišljali o tem, da bi uničili domnevno mafijsko središče Sonnino, je pisal papežu Leonu XII.: »Bilo bi nedostojno za krotkost Cerkve, ko bi se namestnik Boga miru ne dal preprositi in bi dovolil razdejanje področja s tremi tisoči prebivalcev … Bog miru in krotkosti bi samo zaradi desetih pravičnih prizanesel mestu Sodomi …« Pismo je zaleglo. Papež ni odobril uničenja, temveč je pooblastil Gašperja, naj gre v Sonnino in upornike spreobrača. Mnoge je tedaj rešil smrtne kazni in v deželi so se razmere vsaj začasno umirile. To se je dogajalo okoli leta 1830.

Gašper del Bufalo je leta 1834 z blaženo Marijo de Mattias ustanovil Red sester častilk presv. Rešnje krvi. Pozneje sta obe redovniški skupnosti stopili v unijo in od papeža Gregorja XVI. dosegli uradno potrditev. Tega pa Gašper ni doživel, ker je umrl že 28. decembra 1837.
Za svetnika ga je razglasil leta 1954 papež Pij XII. Upodabljajo ga, kako pridiga ljudem s križem v roki ali pa s kelihom, iz katerega kaplja Jezusova kri.

Ime Gašper izhaja iz latinskih oblik imena Caspar, Gaspar ali Casparus, Gasparus, ki jih preko aramejskega ghizbar v pomenu »zakladnik« razlagajo iz perzijske besede gaz-bar v pomenu »ki nosi zaklad«
Vir
 

Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca
Imena: Kancij
Imenujejo ga »ponos poljskega naroda« in »očeta domovine«. Rodil se je v začetku 14. stoletja v mestecu Kenty (lat. Cantius) blizu Krakova. Kot dušni pastir je moral opustiti službo in se posvetiti profesuri na krakovskem vseučilišču, ker se mu je ta zdela važnejša. V njej se je zelo odlikoval. Kot profesor je skrbel tudi za dušni in telesni blagor svojih študentov. Delal je dobro, kjer je mogel, tako med mestnimi reveži kakor med študenti. Sproti je razdajal denar, obleko, obutev. Primerilo se je celo, da je na poti domov sezul čevlje in jih dal siromaku, sam pa je spustil plašč niže in tako zakril bose noge.
Živel je zelo asketsko. Skoraj zmeraj se je postil in pokoril. S tem je hotel predvsem zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe. Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se tem bolje vživel v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. V Rim je romal kar štirikrat, zmerom peš, da bi počastil številne mučence, zlasti še apostolska prvaka Petra in Pavla.

Nekoč so ga na romanju ujeli roparji in mu pobrali ves denar. »Ali imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so mu grozili. »Ničesar več nimam,« jim je zatrdil svetnik. Roparji so odšli. Ko si je opomogel od prvega strahu, se je spomnil, da si je iz previdnosti všil v obleko nekaj zlatnikov. Zabolelo ga je, da roparjem ni povedal vse resnice. Stekel je za njimi in klical: »Hoj, počakajte, počakajte!« In ko jih je dohitel, je padel pred njimi na kolena in priznal, da se je zlagal in da zasluži božjo jezo. Ponudil jim je v obleko všite cekine. Roparje je Janezova preprosta odkritost tako ganila, da so se sami vrgli pred njim na kolena, mu vrnili denar in ga prosili odpuščanja.
Malo pred smrtjo je vse svoje premoženje razdelil revežem. Umrl je 24. decembra 1473 in je pokopan v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Goduje 23. decembra.
Vir
 

Zavetnik katoliške organizacije v Nemčiji
Atributi: lobanja, razpelo, katekizem in pero
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra

Velja za drugega apostola Nemčije (za sv. Bonifacijem). Rodil se je leta 1521 na Holandskem. Študiral je v Kölnu in Leuvnu (Belgija) in postal doktor modroslovja. Tudi on je izkusil nevarnosti, ki prete mlademu človeku. Že je nekoliko omahoval, ko ga je dober spovednik, ki si ga je sam izbral za duhovnega voditelja, naravnal na pravo pot. Po doktoratu iz modroslovja se je lotil še študija teologije. Tedaj je izvedel, da je prišel v Mainz jezuitski pater bl. Peter Faber. Pohitel je k njemu in pri njem ostal mesec dni. Sklenil je, da ne gre od njega, dokler ga ne sprejmejo v Družbo Jezusovo, ki jo je ustanovil sv. Ignacij Lojolski. Bil je sprejet kot prvi iz nemškega cesarstva.

Komaj šestindvajset let starega je augsburški škof poslal na vesoljni cerkveni zbor v Tridentu, kjer je vse občudovalo njegovo učenost in gorečnost. Pozneje ga je sv. Ignacij poklical v Rim in pred njim je Peter tudi naredil večne zaobljube. Ko je dan prej molil v cerkvi sv. Petra, je začutil v sebi božji klic, naj gre kot apostol misijonarit v Nemčijo, kjer je prav tedaj začelo nastopati luteranstvo. Prav takrat se mu je prikazal Zveličar, mu odprl svoje srce in ga pozval, naj si iz njega zajame vode najčistejše svete ljubezni. Od tega dne je bil Peter goreč častilec Jezusovega srca. Kot apostol Nemčije je prehodil skoraj vse nemške dežele, veliko krajev obvaroval pred Lutrovim odpadom in mnoge privedel nazaj v katoliško Cerkev.

Sešel se je tudi s sv. Stanislavom Kostko (13. november), ki je želel stopiti v jezuitski red, in je mesec dni ostal pri njem. Kljub veliki zaposlenosti je še našel čas, da je veliko pisal: okrog dva tisoč pridig, obrambo katoliške vere proti luterancem. Najbolj zaslužen pa je kot pisatelj katekizma v raznih izdajah in priredbah: za stare in izobražene, duhovnike, študente, srednješolce, otroke in preproste ljudi. Po njegovi smrti je delo doživelo dvesto izdaj. Zadnje dni je preživel v Friburgu v Švici in tam umrl na današnji dan leta 1597. Upodabljajo ga s knjigo, z razpelom in mrtvaško glavo, kako kleči pred božjo Materjo. Katekizem je cenil celo Napoleon, saj je dejal: »Katekizem more rešiti človeško družbo.«
Goduje 21. decembra.
 
Vir
 

Imena: Vincencij, Vincenc, Cene, Cenko, Vincent, Vinc, Vinči, Vinko, Vincencija, Vinka, …
Vincencij se je rodil 3. Junija 1751 v kraju Torre del Greco pri Neaplju v Italiji. Skoraj štirideset let je deloval kot dušni pastir v svoji domovini. Vedno je čutil posebno naklonjenost do mladih in delavcev, ki se jim je trudil pomagati, kadar so jih gospodarji poskušali izkoristiti. Po izbruhu Vezuva leta 1805 je pomagal ljudstvu in uničeno župnijsko cerkev obnovil z lastnimi rokami.
Umrl je 20. decembra 1831 v rojstnem kraju. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir