Svetniki

Zavetnik proti kugi
Atributi: krona na glavi; šopek puščic v roki
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je leta 841 v saški kraljevi družini. Komaj petnajst let je bil star, ko ga je škof Humbert Elman o božiču leta 855 okronal za kralja Vzhodne Anglije. Čeprav je bil še mlad, so ga odlikovale številne kreposti, zlasti srčnost, modrost, pravičnost, usmiljenost do trpečih in pobožnost. Leto dni je živel popolnoma odmaknjen svetu in se poglabljal v branje Svetega pisma.
    Ko je vladal že petnajst let, so divji, še poganski danski roparji prihrumeli nad Anglijo. Legenda pripoveduje, da so prišli do nekega ženskega samostana. Redovnice so si v strahu pred njihovo predrzno nesramnostjo porezale ustnice in nosove, da bi se jim zdele grde in jih ne bi nadlegovali. Tolovaji so nato v besu vse poklali. Edmund je zbral vojake in roparje premagal. Toda le za kratko. Kmalu so se vrnili še z večjo močjo, ujeli kralja Edmunda, ga vklenili v verige in gnali pred svojega poglavarja. Ker ga niso mogli prisiliti, da bi zatajil vero, so ga privezali k drevesu, obsuli s puščicami kakor nekoč afriški strelci sv. Boštjana in ga naposled obglavili. To se je zgodilo leta 870.

Angleži ga časte kot svojega narodnega svetnika. Na oksfordskem koncilu leta 1222 so dan njegove smrti razglasili za zapovedan praznik. Posvetili so mu samostan v Hoxneyu in opatijo Bury St. Edmunds, ki jo je leta 1020 ustanovil danski kralj Knut, da bi popravil škodo, ki jo je Angliji prizadejal njegov oče. V tej opatiji je tudi Edmundov grob. Češčenje sv. Edmunda je zelo razširjeno tudi v Islandiji. Goduje 20. novembra.
Svetnika običajno upodabljajo skupaj s sv. Boštjanom, privezanega k drevesu in vsega prebodenega s puščicami. Pogosto je prikazan s krono na glavi in s šopom puščic v roki. Iz 17. stoletja je njegova upodobitev v kapeli Henrika VII. v Westminstru in v angleškem kolegiju v Rimu na Albertijevi sliki Svete Trojice.
Sv. Edmund goduje 20. novembra.
Vir
 

Sveti Edvin (Edwin), kralj v Severni Umbriji se je rodil leta 584, umrl pa 12. oktobra 633 .

Zavetnik revežev in ubogih.
Polnih 44 let je vodil Francijo ta v pravem pomenu besede plemeniti in svetniški vladar. Rodil se je leta 1215 v dinastiji, ki je dala Franciji poleg njega še dva svetnika: svetnici sta namreč tudi njegova mati in sestra Elizabeta. Mlad se je poročil z Margareto Provangalsko in imel z njo enajst otrok. Čeprav v zakonu ni bilo vedno vse prav, ni prelomil zakonske obljube. Bil je zgled dobrega krščanskega vladarja. Edino merilo mu je bila resnica in pravičnost, zato je prenovil sodstvo, izboljšal pravo in namesto dvoboja uvedel razpravo s pričami za in proti. Bil je blag vladar, živel pobožno in spokorno kakor menih, vendar pri tem ni nikoli pretiraval. Obiskoval je številne bolnišnice in zavetišča ter pomagal bolnikom, pa tudi sam ustanovil veliko bolnišnico in zavetišče s tristo posteljami. Vodil je dve križarski vojni, vendar je sredi druge zbolel in umrl.
»Z namenom, da bi se izognil konfliktu, nikoli nikomur ne nasprotuj, razen v primeru, da bi moral grešiti ali da bi bil tvoj bližnji v nevarnosti; in če je že potrebno nekomu nasprotovati, naredi to obzirno, ne pa z jezo.«
»V blaginji se ponižno zahvaljuj Bogu ter se varuj, da ne bi v napuhu zlorabil božjih darov in ga s tem užalil.«
»Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso močjo; brez tega ni zveličanja. Sin, moraš se varovati vsega, kar veš, da ne ugaja Bogu, namreč vsakega smrtnega greha, tako da moraš rajši dopustiti, da te na vse načine mučijo, kakor pa da bi storil kakšen smrtni greh. Če Gospod dopusti, da te zadene kakšna težava, jo moraš prenašati dobrodušno in hvaležno; misli si, da je v tvojo korist in da si to morda zaslužil … Rad in pobožno se udeležuj božje službe, in dokler si v cerkvi, glej, da se ne boš oziral naokrog in brez potrebe govoril, temveč Gospoda pobožno moli glasno ali premišljujoč v svojem srcu. Imej srce polno sočutja do revežev, bednih in nesrečnih ter jim po svojih močeh pomagaj in jih tolaži. Za vse imetje, ki ti ga je dal Bog, se mu zahvaljuj, da boš vreden še več prejeti. Do podložnikov bodi pravičen … in vedno bodi bolj na strani reveža kot bogatina, dokler se nisi prepričal o resnici … Bodi vdan in pokoren naši materi rimski Cerkvi … delaj za to, da bo izginil iz tvoje dežele vsak greh, posebno pa preklinjevanje in krivoverstvo. Preljubi sin, končno ti podeljujem ves blagoslov, kakor ga more ljubeči oče dati sinu … Naj ti Gospod podeli milost, da bi tako izpolnjeval njegovo voljo, da bi mu s tem služil in ga častil, tako da bi midva po tem življenju skupaj prišla k njemu, kjer ga bova gledala, ljubila in hvalila brez konca.«
(iz duhovne oporoke sv. Ludvika sinu)
Sveti Ludvik IX., francoski kralj, goduje 25. avgusta
Vir
 

Imena: Olaf, Olafij, Olafa
Rodil se je okoli leta 995 na Norveškem. Očeta ni poznal, ker ga je kmalu po njegovem rojstvu dala umoriti švedska kraljica Sigrid. Hotel ga je maščevati. Komaj dvanajstleten je že zbral skupino sorodnikov in tovarišev in se odpravil na Švedsko, toda le z zvijačo je ušel švedskim preganjalcem.
Na Finskem in Angleškem je pomagal krščanskemu kralju Aedelredu, da je spet zasedel prestol.
Preden se je vrnil v domovino, je prebil zimo med Normani v Rouenu in Poitouju. Tu je spoznal že stoletja cvetoče krščanstvo. Pred vrnitvijo na Norveško se je dal krstiti. Doma se je odločil pregnati Dance in Švede. Da je to dosegel, je moral najprej napraviti red med svojimi: ukrotil je plemenske poglavarje, odpravil razdvojenost, zaradi katere so bili Norvežani brez moči proti tujim osvajalcem. S Švedi je sklenil premirje, ko se je poročil s kraljevo hčerjo Astrido. Z Danci je imel težje delo; toda ko je bil star petindvajset let, je bil edini vladar v deželi. Potem je posvetil vso skrb pokristjanjevanju svoje domovine. Mesto Trontheim je postalo središče načrtne in velikopotezne misijonske dejavnosti. Sam je dajal živ zgled dobrega kristjana. Vsak dan je bil že navsezgodaj pri maši in se pridružil duhovnikom v molitvi v cerkvi sv. Klemena v Nidarosu. Pred veljaki je moral bežati v Rusijo. Tu je zbral vojsko, ki pa ni bila kos trikrat močnejši vojski poganskih kmetov in Dancev. Olaf je bil v bitki umorjen.
Goduje 29. julija.
Vir