Svetniki

Imena: Jošt, Jakob, Jost, Joštl, Jostl, Jošta, …

Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 14 cerkva sv. Jošta
O tem, da je bil sveti Jošt svojčas zelo češčen svetnik ne samo v nemških deželah, pač pa tudi pri nas, govori kar lepo število (štirinajst) njemu posvečenih cerkva na naših tleh. K njemu so se, kakor k svetemu Jakobu, zatekali zlasti romarji. Rojen v kraljevski družini je bil deležen odlične vzgoje in izobrazbe. Moral bi postati očetov naslednik, a je s skupino romarjev, namenjenih v Rim, pobegnil od doma. Vojvoda v Poitiersu ga je zadržal in mu ponudil službo svojega kaplana. Posvetil ga je škof v Amiensu. Vojvoda mu kasneje na njegovo željo dovoli, da odide v samoto. Kot puščavnik je živel in oznanjal po najrazličnejših krajih v Franciji. Ob enem njegovih samotarskih bivališč v severni Franciji se kasneje razvije benediktinska opatija St-Josse-sur-Mer. Proti koncu življenja se mu je izpolnila želja, da poroma v Rim. Pot je bila dolga in težavna, izčrpala ga je, tako da je kmalu po vrnitvi v Francijo umrl. Pokopali so ga v njegovi samostanski cerkvici, a so v času normanskih vpadov (leta 903) njegove relikvije prepeljali v Winchester v Angliji, kasneje pa jih vrnili v Francijo.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Jobst ali Jost, ki je okrajšava latinskega Jodocus. V grščini pomeni ime Jodokos »puščice hraneč, poln puščic«. Keltski Judocu pa pomeni »bojevnik«
Rodil se je okoli leta 620 v Bretanji v Franciji, umrl pa 13. decembra 669 v samostanu Saint-Josse-sur-Mer v Franciji.
Družina: Bil naj bi kraljevega rodu, njegov oče Jutel je bil bretonski vladar.
Zavetnik: romarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugi.
Upodobitve: Upodobljen je kot romar ali puščavnik, bolj redko kot duhovnik. Ponekod (v Porenju, kjer ga častijo predvsem kot zavetnika živine) ob njem upodabljajo domače živali. Običajno ima ob sebi krono, lahko jo drži v roki ali pa leži ob njem na tleh. Pogostokrat pa je na raznih upodobitvah oblečen kot redovnik, v roki pa drži opatsko palico.
Češčenje: Iz Francije se je njegovo češčenje v 9. stol. razširilo najprej po Nemčiji, kasneje pa so ga začeli častiti celo v Skandinaviji in Švici. V Nemčiji je še danes živa Joštova božja pot.
  Goduje: 13. decembra, ponekod 17. maja (redkeje tudi 26. julija (v Amiensu v Franciji) ali 9. januarja (prenos relikvij v Winchester). 
Vir
 

Imena: Charles, Karel, Karlo, Čarli, Karol, Karolina, …
Rojen je bil 1858 v Strasbourgu v Franciji in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil zelo veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej razbrzdano življenje. Prijavil se je za službo v vojski, ko pa je v Maroku doživel spreobrnjenje, je vstopil k trapistom in nekaj časa preživel med njimi. Pozneje se odločil za še bolj radikalno uboštvo in preživel tri leta kot puščavnik v Nazaretu, nato pa odšel v Saharo, kjer je misijonaril med tamkajšnjimi plemeni ter živel v popolni revščini. Njegov ideal je bil najpopolneje posnemati Jezusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji.
»O ljubljena Mati, ti ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi. Ko prejemamo sveto obhajilo, je Kristusv nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom. Vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom. Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo in zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem kakor ti …«
»Moj Bog, ti praviš, da ni treba opravljati ustnih molitev, če hočemo moliti; zadostuje govoriti s teboj na znotraj z miselno molitvijo. O Jezus, daj, da bom znal ljubiti in vsak dan opravljati tako samotno in skrito molitev, ki jo vidi samo naš nebeški Oče in pri kateri smo čisto sami z njim … skrivnosten in prijeten pogovor, v katerem svobodno izlijemo svoje srce, daleč od vseh radovednih oči.«
»Jezus, ti si vedno z nami v sveti evharistiji; daj, naj bomo tudi mi vedno s teboj, naj ti delamo druščino pred tabernakljem in naj ne izgubimo po lastni krivdi niti enega trenutka, ki ga prebijemo pri tebi … Ti, naš ljubljeni Jezus, naše vse, si tam; vabiš nas, naj ti delamo druščino; ali ne bi morali kar planiti k tebi? Ali naj tudi en sam trenutek, ki bi ga lahko preživeli pri tebi, zapravimo kje drugje?«
»O Jezus, naj te posnemam. Skrb za zveličanje ljudi naj bo tudi moje življenjsko delo … Gospod, vžgi v meni silno željo po rešitvi duš. Daj, naj vse urejam in delam samo za to, blaginja duš naj ima prednost pred vsem drugim …«
»Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede.«
»Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«
»Kar zadeva ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, nam jo je dovolj dokazal, da lahko vanjo verjamemo, ne da bi jo občutili; občutiti, da Ga ljubimo in da nas ljubi, to bi bila nebesa: nebesa pa - razen redkih trenutkov in izjem - niso za na zemljo …«
Božji služabnik Charles de Foucauld, redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«, goduje 1. decembra.
Vir
 

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
  Njegovo ime se pojavlja tudi v obliki Žanbono ali Zambono. Velja za ustanovitelja reda puščavnikov, ki so se imenovali po njem. Rodil se je leta 1168 v Mantovi v Italiji. O njem obstaja več življenjepisov. Po njihovih pričevanjih naj bi se njegov oče imenoval Janez, mati pa Bona. Sin je povzel obe imeni. Oče mu je umrl pri petnajstih letih, Janez je nato preživljal burno mladost. Do štiridesetega leta je opravljal neke vrste poklic dvornega norčka (pavliha). Mati se je zaradi sinovega življenja žalostila in nenehno molila za njegovo spreobrnjenje.
  Do preobrata je prišlo leta 1208. Takrat je hudo zbolel. Napravil je zaobljubo, da se bo, če ozdravi, umaknil iz posvetnega življenja in začel delati pokoro kot puščavnik blizu Forlija. Predal se je življenju molitve in odpovedi. Ko se je po nekaj letih razširil glas o njegovem svetem življenju, se je okoli njega zbrala skupina puščavnikov. Nekateri so govorili, da je bil med njimi, okoli leta 1209, tudi sv. Frančišek Asiški. Toda to poročilo je brez zgodovinske podlage.
  Število puščavnikov je naraščalo in okoli leta 1217 je Janez Bono organiziral Red puščavnikov. Škof v Cesenni mu je dovolil, da je začel blizu njihovega bivališča zidati cerkev, posvečeno Devici Mariji. V začetku so puščavniki živeli življenje, podobno puščavnikom v prvih stoletjih. Toda 4. lateranski cerkveni zbor je naročil, naj vsi redovniki sprejmejo pravila kakšnega reda, ki ga je odobrila cerkvena oblast. Janezova skupnost je tedaj sprejela pravila sv. Avguština in njim prilagodila tudi redovno obleko.
  Glas o Janezovi svetosti se je razširil po vsej deželi, zato so ga leta 1225 naprosili, naj reši spor med mestoma Raveno in Cervio. To nalogo je dobro opravil. Število menihov se je kar naprej večalo, zato je Janez ustanovil nove samostane v Bertinoru, Mantovi, Parmi, Ferrari. Še v času njegovega življenja je število naraslo na 26. Janez Bono je tedaj postal vrhovni predstojnik reda, pozneje pa se je odpovedal tej časti.
  Čeprav se je moral od časa do časa pojavljati v javnosti, je vztrajal še naprej v življenju pokore in odpovedi. Že za življenja je storil veliko čudežev, veliko pa tudi po smrti, kar je razvidno iz listin za njegovo beatifikacijo.
  Oktobra 1249 je čutil, da se mu približuje smrt. Umaknil se je v samostan sv. Neže v Mantovi, kjer je 16. oktobra umrl. Pokopan je bil v tamkajšnji cerkvici. Čez dve leti so našli njegovo truplo nestrohnjeno in so ga nato pokopali v marmornati grob.
  Postopek za kanonizacijo so začeli dve leti po smrti, toda za blaženega ga je potrdil šele čez dvesto let papež Sikst IV.

Goduje 23.oktobra, ponekod 16. oktobra
Vir

  Imena: Hilarion, Hilarij, Hilariona, …
  Ko je prišel sv. Hieronim leta 386 v Jeruzalem, so se še spominjali moža, ki je presadil meniško obliko življenja iz njegove prvotne dežele Egipta v Palestino in Sirijo. Ta mož je bil sv. Hilarion. Okrog njegove človeške in svetniške podobe pa se je spletlo toliko legend, da je danes
težko ločiti zgodovinsko trdne podatke od legendarnih poročil.
  Ko se je rodil v kraju Tabatha pri Gazi, je bil sv. Anton, utemeljitelj starega egiptovskega meništva, v najlepših letih. Hilarionovi starši so bili pogani. Sina so že v zgodnjih letih poslali v Aleksandrijo študirat retoriko. Tu je prišel v stik s krščanstvom in kmalu tudi z Antonom. Bilo mu je največ petnajst let, ko je dobil od velikega meniškega očeta redovno obleko, še prej pa se je seveda dal krstiti. Vendar ni dolgo zdržal v Antonovi družbi. Preveč ljudi se je začelo zbirati okoli njega, Hilarion pa si je želel samote.
  Bratom in revežem je razdal bogato dediščino in se odpravil v puščavo pri Majumi.
  Dvaindvajset let je živel kot spokornik. Ljudje so naposled le prišli toliko v stik z njim, da je glas o njem prodrl po vsej Palestini. Tako se mu je primerilo kakor že toliko drugim pred njim in za njim: ljudje so hodili k njemu kot k svetovalcu in čudodelniku in legenda ve povedati o
številnih ozdravljenjih. V želji po miru in samoti je zapustil Palestino. V Egipt je prišel na prvo obletnico smrti sv. Antona; od tam je šel v predmestje Aleksandrije, kjer je v času cesarja Julijana Odpadnika imel hude težave z državno oblastjo.
  Prek Sicilije in Epidaurusa v Dalmaciji je končno prispel na Ciper, kjer je prebil zadnjih pet let življenja. Umrl je leta 371, star 80 let. Njegove zadnje besede so bile: »Pojdi, kaj se bojiš? Odpotuj, duša moja, kaj se obotavljaš? Skoraj sedemdeset let si služila Kristusu, pa bi se bala smrti?«
  Goduje 21. oktobra.
Vir
 

 Zavetnik kmetov, pastirjev, živine, polja in proti kužnim boleznim živine
Imena: Vendelin, Vendel, Vendi, Vene, Venko, Veno, Vendelina, …

Svetnik je živel v 6. in v začetku 7. stoletja, torej v zgodnji dobi germanskega krščanstva. Zanesljivih poročil o njegovem življenju nimamo.
Šele v 15. stoletju je bil napisan življenjepis (Vita) kraljevega sina z Irskega, toda ta nima zgodovinske vrednosti. Po legendarnem izročilu naj bi bil Vendelin irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil ob reki Moselle, na meji med Nemčijo in Luksemburgom. Proti koncu
šestega stoletja so ga menihi benediktinskega samostana v Tholeyu (sedanje okrožje Ottweiler) izbrali za opata. Na njegovem grobu so sezidali kapelo, ki je kmalu privabila množice romarjev.

Sloves zavetnika zoper razne bolezni si je Vendelin ohranil do danes, zato verniki še vedno radi romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, zlasti v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Kot božjepotna slovi zlasti svetniku posvečena lepa gotska cerkev v St. Wendlu v Posarju (Nemčija), zgrajena nad njegovim kamnitim grobom. Kako je bilo češčenje tega svetnika v poznem srednjem veku razširjeno, sklepamo iz tega, ker je zraven njegovega groba nastalo mesto St. Wendel, ki je sprejemalo iz leta v leto več romarjev.
Upodabljajo ga kot pastirja s palico in z malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi, kot pastirja v obleki mladega kraljeviča, kot opata ali škofa; krona in ščit ob njegovih rokah pomenita njegov plemiški rod. Časte ga kot zavetnika kmetov, pastirjev in ovčarjev, zavetnika polj in živine (proti živinski kugi). Kot varuha živine so ga častili zlasti v nemških krajih, varoval jo je tudi pred volkovi, zato so njegovo podobo radi pritrjevali na hleve.

Pri pristavi brežiškega gradu, kake četrt ure od Brežic, so postavili v 18. stoletju kamnito soho sv. Vendelina z nemškim napisom:
O sveti Vendelin, veliki živinski patron, kjer varuješ ti, tam nobeno govedo ne zboli.
Goduje 20. oktobra.
Vir