Svetniki

Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.
Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.

Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.
Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.
Goduje 29. decembra.
Vir
 

Zavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro
Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija

Slavimo ga na dan po božiču kot prvega mučenca. Bil je eden izmed prvih sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli, da so skrbeli za vdove in sirote ter cerkveno premoženje. Bil je mlad, goreč, učen in neustrašen, delal med ljudstvom čudeže, pa tudi odločno povedal trdovratnim Judom, da se bo stara, po Mojzesu vpeljana božja služba, umaknila Jezusovi Cerkvi. Ker pa se niso mogli ustavljati modrosti, ki je govorila iz Štefana, so naščuvali može, da so po krivem pričali zoper njega. Rekli so, da je preklinjal Mojzesa in Boga. In razburili so ljudstvo, starešine in pismouke. Ti so ga zgrabili in odvedli pred veliki zbor.

Privedli so krive priče, ki so govorile: »Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazarejec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes« (Apd 6, 14Apd 6, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
14 Slišali smo ga namreč, ko je govoril: ‚Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je Mojzes izročil.‘« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Vsi so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela. Na vprašanje velikega duhovnika je Štefan v lepem govoru pokazal, kako je Bog vodil v stari zavezi izraelsko ljudstvo in kako je bila ta zaveza priprava za novo zavezo v Jezusu Kristusu. Očital jim je nespokornost: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7 51 sl.). Tedaj so se togotili in škripali z zobmi. Štefan pa je uprl oči v nebo in rekel:
»Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Apostolska dela nato poročajo: »Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!’ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ‘Gospod, ne prištevaj jim tega greha!’ Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7, 57-60Apd 7, 57-60
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
57 Tedaj so z močnim glasom zavpili, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili; ⁵⁸ in vrgli so ga iz mesta ter ga kamnáli. Priče so pa odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. ⁵⁹ In ko so ga kamnáli, je Štefan molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« ⁶⁰ Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).
Goduje 26. decembra.
Vir
 

Zavetnica proti boleznim glave in plučnim boleznim
Atributi: palma, meč, škarje, posoda z oljem za maziljenje
Imena: Anastazija, Asja, Asta, Nasta, Nastasija, Nastija, Nastja, Anastazij, Anastas, Anastazijan, …
Anastazija se je rodila v sredini 3. stoletja v Rimu. Po smrti krutega moža se je posvetila skrbi za kristjane po ječah. Ko so Dioklecijanovi preganjalci prijeli njenega duhovnega voditelja Krizonoga, je odšla z njim do morišča, tam pa so prijeli tudi njo. Po dolgotrajnem mučenju so jo obsodili na smrt - poslali so jo na preluknjano ladjo, a se ladja ni potopila, zato so jo v Sirmiju sežgali. Na upodobitvah so prikazovali njeno mučeniško smrt. Na bronastih vratih cerkve sv. Marka v Benetkah je upodobljena kot oranta brez atributa.
Goduje 25. decembra.
Vir
 

Preganjanje kristjanov je v rimskem imperiju z večjimi ali manjšimi presledki trajalo tri stoletja. Za najhujše preganjalce veljajo cesarji Neron (tedaj sta umrla mučeniške smrti apostola Peter in Pavel), cesar Dioklecijan (tedaj je bilo največ mučencev) in cesar Decij, ki je vladal samo dve leti (249-251), toda prelil je veliko krščanske krvi.
12. junija leta 250 je izdal odlok, da morajo vsi podložniki cesarstva pred posebnimi komisijami izpričati svojo vdanost do državnih bogov ter s tem svojo zvestobo cesarju in to tako, da izročijo običajne darove (predvsem da pred kipi poganskih bogov in cesarjevim kipom zažigajo kadilo). Neposlušnost bo kaznovana z zaporom, zaplembo imetja in s smrtjo. Ta odlok je povzročil pravo organizirano preganjanje kristjanov, ki so bili v rimski državi že močna skupnost, kajti ti so odklanjali češčenje malikov in izkazovanje božjega češčenja cesarjem.

Veliko kristjanov ni tedaj pokazalo svoje zvestobe ter so iz strahu pred mukami in smrtjo vsaj na zunaj spolnili cesarjeve ukaze, s čemer so seveda zatajili svojo vero. Takrat in še danes velja Jezusova beseda: »Kdor bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom v nebesih.«
V Aleksandriji so zasliševali takšnega upornega kristjana, ki pa ni vzdržal mučenja; klonil je in bil pripravljem zatajiti svojo vero, da bi si rešil življenje. Pri tem njegovem dejanju so bili navzoči tudi rimski vojaki Amon, Zenon, Ptolemej in še starec Teofil. V dno duše so bili pretreseni zaradi vsega tega, kar se je dogajalo. Da bi omahujočemu vlili poguma, so ga spodbujali, naj vztraja. Pri tem so se sami javno razglasili za kristjane in uporno vztrajali, ko jih je sodnik pozval, naj svojo izjavo prekličejo. Razjarjeni sodnik jih je obsodil na smrt, ki so jo junaško pretrpeli.
Tudi zanje veljajo besede mučeniškega škofa sv. Ciprijana iz sverne Afrike, da se je v svojih služabnikih bojeval in po njih zmagoval Kristus. Ta zmaga je tem večja, čim glasneje so mučenci izpričevali svojo vero v njega in mu zaupali tudi v najhujši preizkušnji. Kristus je bil navzoč pri njihovem boju, jih podpiral, krepil in opogumil svoje vojščake ter vse, ki so terjali čast, da izpovedujejo njegovo ime.

Godujejo 20.decembra, ponekod 1. junija.
Vir
 

Atributi: škofovska oblačila, omofor (široki, okoli ramen oviti trak)
Imena: Modest, Modesto, Modesti, Modja, Modesta
Palestina je po razdelitvi rimskega cesarstva spadala v vzhodno polovico. Toda v začetku 7. stoletja se je zgodilo, da so Hebrejci in Samarijini poklicali v deželo Perzijce. Takratni jeruzalemski patriarh Zaharija se je obrnil na predstojnika samostana sv. Teodorja Modesta s prošnjo, naj pride v Jeruzalem in pripelje s seboj bizantinsko posadko, ki bi zavarovala življenje kristjanov.
Toda Perzijci so bili hitrejši. Vdrli so v mesto, ga izropali ter razdejali veliko krščanskih cerkva v bližnji in daljni okolici. Romarji, ki so kdaj obiskali Sveto deželo, se bodo spominjali iz zgodovine svetih krajev, da so Perzijci tedaj pri svojem uničevalnem besu prizanesli baziliki, ki jo je dal v Betlehemu sezidati nad votlino Jezusovega rojstva rimski cesar Konstantin. Zakaj? Na mozaiku, ki je predstavljal svete tri kralje, so opazili, da so oblečeni po perzijsko.
S kristjani so Perzijci tedaj kruto ravnali. Veliko so jih prodali v sužnost ali pa odpeljali v Perzijo; med njimi je bil tudi patriarh Zaharija. Tiste, ki so še ostali doma, so zatirali ne samo oni, temveč tudi Judje.
Položaj se je za palestinske kristjane spremenil po vojaških uspehih bizantinskega cesarja Heraklija I. leta 622. Perzijci so postali strpnejši. Kristjanom so vrnili cerkve in samostane, kolikor med vojno niso bili porušeni. Po Modestovi zaslugi so samostani spet oživeli, obnovili so številne poškodovane cerkve.
Leta 630 je cesar Heraklij zavzel Jeruzalem. Modesta je tedaj imenoval za jeruzalemskega patriarha, ker je njegov prednik patriarh Zaharija umrl v perzijskem pregnanstvu. Toda Modest ni dolgo živel. Poročila pravijo, da je umrl še isto leto, kakor je bil imenovan za patriarha. Znano pa je o njem, da je odločno nastopil zoper krivoverstvo monofizitov. Ti so učili, da je v Kristusu samo ena narava, to je božja. V carigrajsko-nicejski veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljah, pa izpovedujemo, da je Jezus Kristus »Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog, od pravega Boga … in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek«.
Vzhodna cerkev slavi Modesta 16., 17. in 18. decembra, svetniški koledarji Cerkve na zahodu pa ga ne omenjajo.
  Ime: Modest izhaja iz latinskega imena Modestus, ki ga razlagajo iz latinske besede modestus "zmeren, skromen, ponižen, dobrosrčen, nraven, čist, pošten".
Vir