Na Slomu v Unišah pri Ponikvi se je 26. novembra leta 1800 rodil Anton Martin Slomšek. Leta 1821 je v Celovcu končal bogoslužje. Po različnih duhovniških službah je leta 1846 postal opat celjske mestne župnije. Leta 1846 je postal škof lavantinske škofije v Št. Andražu na Koroškem.
Za enega izmed svojih poglavitnih ciljev si je Slomšek zadal težko nalogo, da prenese lavantinski škofijski sedež in ga vzpostavi kot sedež slovenske škofije za štajerske Slovence. Že leta 1848, ko ga je mariborska duhovščina prosila, naj postane njen škof, je izrazil načelno privolitev, na katero ni več pozabil. Težave in ovire so bile tako velike in številne, da so zahtevale moža enkratno močne volje, sposobnosti in energije, neizmerne potrpežljivosti in diplomatske okretnosti.
Slomškovo pismo prijatelju Matiji Vodušku.
Preljubi moj!
Počasen dolžnik sim, se Tebi za vse novice zahvaliti, ki nam jih oznanuješ, žalostne ino vesele, pa tudi smešne vmes.
Čudi se mi, da je professor Praš (Prasch je bil urednik nemškega celjskega tednika, vrh tega so ga imeli na sunu, da je pisal protislovenske članke v
graško "Stirio". Sicer je njegov list hotel posredovati med celjskimi Nemci in Slovenci) kožo preoblekel, ino nas z svojim Celskim tednikam pikati jel; moje dni sim se na njega znašal. Ne bil bi mislil, da me Celani tudi čertijo, ino dolžijo v novicah Dunajskih, kakor bi bil jaz vojvoda Slovanov, Vodušek ino Žuža pa moja pomagavca. Tako se ne da višej v miri živeti; svete vojske prijeti se mormo. Ali se bomo Nemcov alj Slovencov deržali? Le Slovencov, kar je prav. Nemci nam žugajo materno krv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti. Kaj Graačani počenjajo je groza; ino manjši mestlani v Celi kakor Marburzi, nar huj pa na Ptujim, jih iz lepoželjnosti posnemajo. Pokaj pa vse abotne hotila omotenih Gračanov Celski tednik po našim krogi raznaša, mi ne gre v glavo! Kapucinarjev nam saj ne bojo pregnali?
Kaj Celovški bog(o)slovci poganjajo, je Vam tudi znano. Hudič ima povsodi svojo obilno setvo. Priden Pikelj bo duhovšnico zapustil; al ne vem kako bi ga zamestil? Pa tudi škof bo vsim (f)svojeglavim bogoslovcem slovo dal. Bolje nobenih, kakor malopridnih (!) duhovnikov v sedanjih časih. Priporoči duhovnikam, ki h konferencam dojdejo, naj na diake (študente) dobro pazijo, ki iz Gradca alj Beča k domu (do)pridejo. Cele okoljce bojo okužili; potreba se je nam jim v bran postaviti. - Prosi jih v mojim imeni, naj se varjejo duhovniki kužnega vetra ino posvetnih spak, de bi se družili nevirnim poderačam naše svete cerkve, ki duhovnikam ženke obetajo; kruh pa izmikajo. Bojim se da se bojo otroci Beliata tudi med nami prikazali, kakor se po Horvaškim ino Češkim že glasijo.
Ne poznam sicer natenko, kake podpisila Slovjani po Vaših krajih jišejo; ako pa ni kaj očitno nevarniga, le podpisujte ino pomagajte, pa varno.
Prihodnji kvaterni teden pridejo Gradčki mladi duhovniki k nam, ter bojo per nas blagoslovleni. Naši pa posleden blagoslov 6. maliga serpana prejmejo. Moja apost. hoja po Bliberški dehantija bila je srečna. Tudi ljudje so po starim dobrovoljni, le od dacij ne smemo ziniti. Bog nam pomagaj!
Marposka duhovšina nas je poslala vprašat, ali bi nam ne bilo po volji jih v našo skerb prevzeti? Ne branim se ne, pa tudi ne silim. Blizo Gradca ni dobro biti.
Bog Te ohrani,
Tvojimu
Antonu m.p.
2. rožnika 1848.
Leta 1850 so Mariborčani zopet obiskali Slomška in tokrat prišli kar s konkretno ponudbo glede možne rezidence v njihovem mestu. Leta 1853 je salzburški nadškof Jožef Maksimiljan baron Tarnoczy izdal spomenico, v kateri je med drugim razgrnil svoj predlog - v soglasju s Slomškom - glede ponovne razmejitve škofij na Štajerskem in Koroškem.
Ko se je izvedlo za vsebino spomenice, o kateri je tudi vlada začela resno razmišljati, je to zbudilo živo zanimanje in odmeve v Mariboru in Celju. 16. oktobra 1854 je graško namestništvo škofu Slomšku že drugič poslalo nujen poziv, naj se izreče o selitvi in o novem škofijskem sedežu. Njegov odgovor je bil sočasno nepreklicna odločitev. Po skrbnem preudarku glede ponudb obeh mest se je škof 18. oktobra 1854 odločil, da se sedež škofije prenese v Maribor. Zaradi svoje lege, blizu etnične meje Slovencev in Nemcev, je bil Maribor zanimiv obojim, ki so si tudi prizadevali, da bi mesto imelo njihovo obeležje. V težnje Slovencev po slovenizaciji mesta sodi tudi prenos sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, kajti s tem je mesto dobilo ne le sedež škofije, kar je bilo zanimivo tako za Slovence kot tudi za Nemce, ampak tudi slovenskega škofa, kar je dajalo mestu tudi slovenski videz.
Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Prijatelj dragi!
Prejmite za novo leto malovredno Veliko berilo za slovensko nemške šole. kar ste Vi za latinske šole gotovili, sim jaz za narodne šole na kmetih poskušal in s tim Berilam doveršil. Moj namen bil je z ABCednikom učencom um in serce odpreti v pervem odredu, v drugem z malim Berilam mlade jasniti, in pokazati, česar je mladini vedeti potrba, ki še ne ve, kamo kdaj pride. Kajti Slovencom v sedanjim zadevah nikakor ne kaže nemšino odstranovati, marveč predvsem slovenšino na noge postaviti, in na materin jezik gospodarjivega dodevati, sim Berila slovensko skovane tudi ponemčil, in mladini skoz
domače vrata v sosedno hišo odpirati poskušal, ter vsakoverstne stavri in reči po slovensko in nemško uverstil. Pa kaj, da bodo Berila mertve ostale, ako jih šola po učiteljih ne oživi! Storil sim iz namena dobriga; ako nisim vsim vstregil, se čudil ne bom. Vsečloveško delo je pregreško. Gospod Stojan so mi veselo pisalo(!), da naše Drobtinice kakor jih stari prijatelj verlo tudi za prihodnjo leto podperate. Hvala Vam lepa de ste jim dobri! Nadjam se, de ne bomo še Drobtinic s prihodnjim pustom pokopali. Zatoliko slabej pa Družtvo sv. Mohorja izhaja in vidoma pojema. Pozdravite Vašega me(ni) ljubega ateka, in ostaniti dobri tudi v novem letu prijatlu
Vašemu
Slomšek m.p. Antonu.
19.12. 1855
V nedeljo, 4. septembra 1859, je škof Slomšek slovestno prevzel mestno cerkev sv. Janeza Krstnika kot prvi lavantinski škof v Mariboru in s tem uresničil enega od svojih velikih življenjskih ciljev "naj pastir - škof biva med svojimi ovcami - verniki.
Slomšku se je posrečilo združiti vse štajerske Slovence v svoji škofiji in jih tako odtegniti popolni germanizaciji. Celotno Slomškovo delo je nedvomno močno prispevalo h krepitvi slovenske narodne zavesti, čeprav je bil po svojem celotnem pogledu na svet tipičen predstavnik katoliške cerkve tistega časa.
Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Blagi Gospod Janez!
Priserčno se Vam zahvalim za Vaše lepo darilo, pa tudi za blage vošila kojih ste meni za novo leto poslali. Dokler nimam kaj boljega poslati, sprejmite dobrovoljno naš letašnji Imenik, in ohranite mene in moje tudi v novem leti v Svoji stari ljubezni; in če ravno nisva vselej ene misli, bodiva vsal enega serca.
Res de se nam Slovencom godi, kakti pišetom, ki čivkajo in bi radi izleteli, pa ne vedo ne kamo ne kako; in če nas sosedje poprašajo: kaj bi radi? jim ne vemo povedati pravzaprav kaj. Ostanimo zvesti katoličani, Avstrijani in pa Slovenci: to trojno naj bode naše; drugo nam bo naverženo.
Naš gospod Prošt Fridrih se Vam za novo Pratiko prav lepo zahvalijo, prijazno poklonijo in sporeče, de se jim je nagla jeza že zdalnej ohladila.
Vaši verli gope, in pa vašemu ljubemu gospodu očku me spodobno priporočite, ter jim povete, de jih prav lepo pozdravim. Veselo novo leto vošim, pa tudi lepo prosim naj ne jenjajo moliti za svoje verne Sinove, pa tudi mene.
Vašega
Slomšek m.p. Antona.
V Marburzi 16./1. 861.
Tako je leta 1848 ostro nastopil proti kmečkim zahtevam, opravičujoč fevdalne pravice z božjo postavo. Pozneje je obsojal kapitalizem in novo industrijsko revolucijo, ki je razdirala staro patriarhalno življenje. V takem razmišljanju je tudi napisal pesem o otroškem delu v tovarnah. Kot krščanstvu tujo miselnost je obsojal nacionalizem. V njegovih konservativnih nazorih sta prevladovala ljubezen do slovenščine in vneto slovstveno delovanje. Napisal je vrsto nabožnih in vzgojnih knjig. V smislu obrambe domačega jezika, starih šeg in navad se mu je zdelo odrekanje narodnosti smrtni greh. Od tod izvira njegova skrb za delovanje šol. Leta 1859 je v Mariboru odprl novo semenišče, ki je nove duhovnike vzgajalo v slovenskem jeziku. Umrl je 4. septembra leta 1862 v Mariboru.
Blaženi Anton Martin Slomšek goduje 24. septembra.
Vir
Atributi: palma, kelih, relikvije, tiara
Najpomembnejši dogodek njegove dobe papeževanja pa je bila odločitev, da se bo vrnil v Rim. Vendar je moral od odločitve do uresničitve premagati mnogo težav in nasprotovanj. Razmere v Rimu niso bile vabljive, podoba mesta je bila hudo žalostna, glavne cerkve in papeške palače so bile napol v razvalinah. Revolucionarni nemiri so stresali prebivalstvo papeške države. Vrnitvi v Rim je močno nasprotoval tudi francoski kraljevski dvor, ki se je zavedal, da bo s papeževim odhodom iz Francije izgubil veliko svojega vpliva. Pesnik Petrarca pa mu je pisal ganljivo pismo v imenu »vdove Rima«. Sv. Brigita, vidka s severa, ki je od leta 1350 živela v Rimu, je v mnogih pismih rotila papeža, naj se vrne v Rim.
Imena: Karolina, Karla, Karola, Karlinca, Karolin, Lota, Lotka, Loti, Šarlota, …
Rodila se je leta 1880 v osrednji Franciji. Oče stotnik je umrl, ko ji je bilo sedem let. Mati je sama skrbela za Elizabeto in njeno sestro. Bila je po eni strani zelo živahen otrok, po drugi pa jo je že kot mlado deklico prevzemalo vse, kar je bilo v zvezi z doživljanjem Boga. Že s sedmimi leti je čutila željo po redovništvu. Pot do tega cilja pa je bila vse prej kot lahka ali brez ovir. Šele z enaindvajsetimi leti je lahko vstopila v karmel in tu našla svojega »ženina«. Po dobrih štirih letih srečnega življenja za samostanskimi zidovi so se pojavili prvi simptomi bolezni, ki jo je pripeljala do hudega trpljenja. Vse pa je vdano prenašala z mislijo na trpečega Jezusa in se mu darovala. Umrla je leta 1906, papež pa jo je leta 1984 razglasil za blaženo.
»Če bi vedela, kako srečna sem v samoti svoje male bolniške sobice. Moj učenik je tukaj pri meni in živiva noč in dan v sladkem sožitju, srce ob srcu. Še bolj cenim svojo srečo, da sem karmeličanka, in prosim pri Bogu za ljubo mamo, ki me je Njemu podarila. Od te bolezni naprej sem prišla še bliže nebesom … Ljuba mama, pripravimo se na večnost, živimo z Njim, kajti samo On more biti pri nas in nam pomagati pri tem velikem prehodu.«