Svetniki

Zavetnica slepih, bolnih otrok, skesanih pocestnic, kmetov, steklarjev, sedlarjev, krojačev, šivilj, tkalcev, nožarjev, kočijažev, pisarjev, notarjev, tepetnikov, hišnikov, vrtnarjev, pisateljev (v Angliji), odvetnikov, služkinj in krošnjarjev, proti očesnim boleznim, bolečinam v grlu, infekcijam, krvotoku in griži
Atributi: dvoje oči na pladnju, dvojni križ, knjiga, palma, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo
Imena: Lucija, Lučka, Lucijana, Lučana, Luci, Luca, Lucijan, …

Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa, mu zaobljubila devištvo in zahrepenela, da bi tudi sama združila z devištvom še mučeništvo. Mati pa, čeprav dobra, vendar nekoliko željna tudi časnega dobička, bi bila rada hčer omožila s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan; pričakovala je, da bo Lucija pridobila bodočega moža za Kristusa.

Tedaj je mati hudo zbolela. Na hčerino prigovarjanje sta obe poromali na grob svete mučenke Agate in mati je ozdravela. Potem se ni več upirala hčerini želji. Ko pa je snubec za vse to zvedel in spoznal, da Lucija ne bo klonila, jo je užaljen sam gnal pred sodnika. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je sodnik ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil; dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in s smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Končno so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je postalo krščanstvo državna vera in kristjani so jo smeli javno izpovedovati.

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu zajelo tudi naše kraje. Njej je med drugimi posvečena cerkev v Skaručni pri Ljubljani. V izročilu ljudske in cerkvene pobožnosti je sv. Lucija zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je namreč Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in si ohranila devištvo. To ni njen edini svetniški simbol.
Goduje 13. decembra.
Vir
 

Zavetnica porodnic, potnikov; proti nesreči in griži
Atributi: krona, križ, lilija, knjiga, palma, golob in majhna peč
Sveta Evlalija se je rodila leta 292 v španskem mestu Merida. Že kot otrok je bila nenehno zatopljena v molitev. Ko se je tudi v Španiji začelo preganjanje kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom, je tudi Evlalija želela umreti za Kristusa. Ko je bila stara dvanajst let, je odšla pred upravitelja Dacijana in mu povedala, da je kristjanka. Vojaki so jo prijeli in jo mučili, nato pa so ji s plamenicami žgali rane. Ker je ostala negibna so jo dali sežgati. Sežgali naj bi jo v krušni peči, kjer danes stoji kapela pred cerkvijo sv. Evlalije.
  Umrla je leta 304. Je najbolj češčena mučenka v Španiji, spominjajo se je tudi v Franciji in v nekaterih predelih Afrike. Goduje pa 10. decembra. 
Vir

Zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski.
        Atributi: stolp s tremi okni, kelih in hostija, meč, plamenica, topovska cev ali pavje perje, dolg plašč, pokrivalo na glavi
        Imena: Barbara, Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, …
Kakor za toliko svetnikov iz zgodnje krščanske dobe moramo tudi za sv. Barbaro priznati, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani za legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči nekega pogana iz Nikomedije. Oče jo je dal, nadarjeno in lepo, zapreti v poseben stolp z dvema oknoma, da bi jo zavaroval pred hudobijami tedanjega časa. Zato jo slikajo s stolpom. Sv. Barbara je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato jo slikajo tudi s kelihom in hostijo v rokah. Rudarji, ki so v globokih rovih pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico.
        Razen očeta samega in dekle ni mogel nihče v njeno sicer sijajno ječo. Tu v samoti je začela Barbara premišljevati reči, ki bi ji drugače nikdar ne prišle na um, in začela je spoznavati, kako prazna je poganska vera. Temu premišljevanju je priskočila na pomoč še božja milost. Oče je silil hčer, naj se omoži, Barbara pa je možitev odklanjala. Da bi se premislila, je odšel oče na potovanje, češ, samota jo bo že nagnila, da se bo premislila. Ko je bil oče zdoma, se je posrečilo nekemu skrivnemu krščanskemu spoznavalcu, da je prišel do nje in jo poučil v krščanskih resnicah. Barbara je zdaj živela po krščanski veri. Da bi se laže spominjala Svete Trojice, je dala prebiti v svojem stolpu še tretje okno in si zapisala križ na steno.
        Ko se je oče vrnil, je spoznal, kako se je hči spremenila. Ko mu je razodela, da je kristjanka, jo je v silni togoti napadel z mečem, toda svetnica mu je ubežala. Neki pastir jo je izdal. Oče je zgrabil hčer za lase in jo je sam vlekel pred sodnika. Ta jo je dal grozovito mučiti. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, odvzemi mi vse, le Svetega Duha ne!«
        Slednjič jo je sodnik obsodil na obglavljenje. Oče, ki je hladnokrvno gledal vse muke svoje hčere, si je celo izprosil dovoljenje, da ji je sam odsekal glavo.
        Njenega godu se spominjamo 4. decembra.
Vir

 Za Barbaro so se kmalu, ko je nekoliko odrasla, začeli potegovati številni snubci, saj ni bila samo bogata, pač pa tudi lepa, učena in bistrega razuma. Vztrajno jih je zavračala, ker je čutila, da more v svojem življenju narediti še kaj drugega. Po zaslugi znamenitega učenjaka Origena se je začela zanimati za krščanstvo, se udeleževala skrivnih srečanj in bogatih pogovorov kristjanov ter se kasneje dala krstiti. Ker je oče, zagrizen nasprotnik kristjanov, počasi nekaj zaslutil, pa tudi zato, ker se je zanjo zaradi njene lepote bal, jo je dal zazidati in zapreti v stolp z dvema oknoma. Kmalu je odpotoval na daljše potovanje, Barbara pa je medtem delavcem ukazala, naj namesto dveh vzidajo tri okna. Ko se je oče vrnil s potovanja, je takoj videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je pojasnila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je, da je medtem, ko je bil odsoten, prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je stopil proti njej, da bi jo udaril, pa je v tleh nenadoma nastala odprtina, ki jo je skrila (zato je zavetnica rudarjev). Oče jo je dal zapreti v stolp, a so se vrata sama od sebe odprla. Pozneje jo je odvlekel pred deželnega upravitelja, ta pa jo je dal bičati. A Barbari se je to zdelo kot božanje s pavovim perjem. Ponoči se ji je prikazoval Kristus (angeli), ji ozdravljal rane in jo krepil. Deželni upravitelj jo je dal tepsti s kiji, jo žgati z baklami in ji odrezati prsi. Na koncu je ukazal, naj jo usmrtijo z mečem. Njen oče Dioskur ji je sam odrezal glavo, a ga je že v naslednjem trenutku ubila strela. Kljub temu da je njeno življenje ena sama, težko preverljiva in nezanesljiva legenda, jo ljudje vseh časov izredno častijo in jo prištevajo k štirinajstim priljubljenim zavetnikom v sili.
Ime: Razlagajo ga z grško besedo Barbaros oz. latinsko barbarus, ki pomeni: »tuj, negrški; tujec, negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«.
Rodila se je leta 273 v Nikomediji v Mali Aziji, današnjem Izmidu v Turčiji, umrla pa leta 306, prav tako v Nikomediji.
Družina: Njen oče je bil premožen pogan po imenu Dioskur, zagrizen sovražnik kristjanov.
Zavetnica: Zavetnica: stolpov rudarjev, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev zvonov, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih, za srečno zadnjo uro, proti ognju, neurju, proti vročici in kugi, priprošnjica v stiski.
Upodobitve: Upodabljajo jo v dolgi obleki s pasom ali v imenitnem oblačilu s pokrivalom ali krono na glavi. Pri sebi ima številne atribute: stolp s tremi okni, kelih s hostijo, meč, plamenico, topovsko cev ali pavje perje. Velikokrat jo upodabljajo skupaj s sv. Katarino ali sv. Marjeto.
Goduje: 4. decembra.

Vir

Imena: Karolina, Karla, Karola, Karlinca, Karolin, Lota, Lotka, Loti, Šarlota, …
Preganjanja kristjanov - duhovnikov, redovnikov in laikov - so uresničila veliko setev mučencev na različnih delih sveta. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, anglikancev in protestantov, kot je poudarjal že Pavel VI. v homiliji pri kanonizaciji ugandskih mučencev … V našem stoletju so se vrnili mučenci, večkrat nepoznani, kot ‘neznani vojaki’ za veliko božjo stvar. Kolikor je mogoče, se v Cerkvi ne smejo zgubiti njihova pričevanja.«
Sedanji papež je razglasil okoli tisoč novih blaženih, med njimi največ mučencev. V letošnjem juniju je pri svojem obisku rodne Poljske razglasil več ko sto mučencev.
Poljakinja je bila tudi današnja svetnica Karolina. Rodila se je 2. avgusta 1898 v vasi Wal-Ruda blizu mesta Tarnova. Bila je četrta med enajstimi otroki siromašne, toda verne krščanske družine. Vse ozračje v hiši je dihalo globoko religioznost. Starši in stric so sloveli po apostolski gorečnosti. Tudi Karolina se je že pripravljala, da bi začela poučevati otroke katekizem ter stregla starejšim in bolnim rojakom. Prav to je dajalo moč mlademu kmečkemu dekletu v trenutkih hude preizkušnje.

Julija leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. Karolina je živela v tistem delu razdeljene Poljske, ki je spadala pod Avstro-Ogrsko. Ruske čete so ga kmalu zasedle. 18. novembra istega leta je prišel ruski vojak na njihov dom in odvlekel šestnajsletno Karolino v bližnji gozd. Karolina se mu je odločno uprla in posnemala junakinje iz znanih Sienkiewiczevih romanov v obrambi devištva. - Čez nekaj dni so jo našli mrtvo. Nasilnež jo je pobil s puškinim kopitom.
Pri svojem tretjem obisku Poljske je papež Janez Pavel II. Karolino Kozka razglasil za blaženo 10. junija 1987 v Tarnovu.
Goduje pa 18. novembra.
Vir
 

Zavetnica Peruja; Tarragone
Atributi: goreče srce, knjiga, pisalno pero in razpelo
Imena: Jedrt, Jedrta, Jera, Jerca, Gera, Gertruda, Gertica, Truda, Trauda, Traudica, …
O njeni družini viri molče. Iz njenega zunanjega življenja vemo le to, da so jo kot petletno - po vsej verjetnosti siroto - pripeljali v samostan Helfta na Saškem, kjer je živela štirideset let, do smrti okoli leta 1301/2. Bila je bistra in se je vzgajala v odlični opatijski šoli ter kmalu dobila tančico, simbol odpovedi svetu, in redovno obleko. V 26. letu je doživela v videnju »spreobrnjenje«, ki jo je napotilo, da se je odrekla svetnemu študiju, čeprav ga je opravljala z vso vnemo, in se brezpogojno izročila božji volji in ljubezni. Svetnica živo pripoveduje o tem dogodku.
Videla je pred seboj Kristusa in slišala njegov glas: »Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni - napojil te bom s potokom moje božje radosti.« Jedrt sklepa to poročilo z molitvijo: »Ti, moj Stvarnik in Odrešenik, si mojo uporno misel uklonil svojemu milemu jarmu. Od te ure dalje je bila moja duša vesela in mirna. Začela sem hiteti za vonjem tvojega mazila, in kmalu sem izvedela, da je jarem tvoje ljubezni, ki se mi je zdel prej tako neznosen, prijeten in lahek.«

Jedrt je v svojih spisih sama opisala prostor, v katerem je živela. Samostan so zgradili malo pred njenim prihodom v prijetni dolini blizu Eislebna (tu je bil dvesto let kasneje rojen Martin Luter). Obdajalo ga je obzidje, potoček je tekel med travniki, polji in sadovnjaki, okrog in okrog je bil gozd. Ko je Jedrt prišla v samostan, je v njem duhovno življenje cvetelo. Redovnice so živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijancev, ne da bi se temu redu priključile. Tedanje duhovno vodstvo se je odprlo tudi vplivom dominikanske in frančiškanske duhovnosti.
Pet knjig obsegajoče delo z naslovom Poslanec božje ljubezni vsebuje Jedrtina razodetja in premišljevanja.
Goduje 16. novembra.
Vir