Svetniki

Rodil se je leta 1786 v obubožani plemiški družini v Rimu. Šolal se je v znanem jezuitskem Rimskem kolegiju, ki so ga tedaj vodili škofijski duhovniki (jezuitski red je bil leta 1773 razpuščen!). V duhovnika je bil posvečen na god sv. Ignacija Lojolskega leta 1808. Cerkev je tedaj preživljala hude čase. Papež Pij VII. je bil julija 1809 zaprt in pregnan. Ta dogodek je globoko zaznamoval rimske vernike tistega obdobja.
Leta 1810 je Gašper s pridevkom del Bufalo odklonil prisego neapeljski vladi in je zato moral za tri leta v zapor, nazadnje celo na Korziko. Po vrnitvi se je lotil naloge, ki je postala osrednja točka vsega njegovega življenja - ljudski misijoni na rimskem podeželju. V pridigah je predvsem poudarjal češčenje Jezusove presvete Rešnje krvi. Ta pobožnost je tesno povezana s češčenjem Jezusovega srca, ki se je tedaj že močno širila po vsej Evropi.

15. maja 1815 je ustanovil Kongregacijo misijonarjev Presvete Rešnje krvi, kateri se je pridružilo veliko uglednih članov, med njimi je treba posebej omeniti Giovannija Mastai Ferrettija, bodočega papeža Pija IX. (letos je bil razglašen za blaženega). Toda na uradno priznanje najvišjega cerkvenega vodstva je morala kongregacija čakati dalj časa. Papeži Leon XII., Pij VIII., Gregor XVI. (spočetka) ji niso bili naklonjeni. Pravijo, da tako imenovani »tradicionalisti« niso imeli zaupanja vanjo. Na rimskem podeželju, zlasti v južnem delu, se je tedaj razbohotila mafija. Del Bufalo je kot ljudski misijonar takrat veliko naredil za pomiritev in si je prislužil naslov »angel miru«. Ko so v Rimu razmišljali o tem, da bi uničili domnevno mafijsko središče Sonnino, je pisal papežu Leonu XII.: »Bilo bi nedostojno za krotkost Cerkve, ko bi se namestnik Boga miru ne dal preprositi in bi dovolil razdejanje področja s tremi tisoči prebivalcev … Bog miru in krotkosti bi samo zaradi desetih pravičnih prizanesel mestu Sodomi …« Pismo je zaleglo. Papež ni odobril uničenja, temveč je pooblastil Gašperja, naj gre v Sonnino in upornike spreobrača. Mnoge je tedaj rešil smrtne kazni in v deželi so se razmere vsaj začasno umirile. To se je dogajalo okoli leta 1830.

Gašper del Bufalo je leta 1834 z blaženo Marijo de Mattias ustanovil Red sester častilk presv. Rešnje krvi. Pozneje sta obe redovniški skupnosti stopili v unijo in od papeža Gregorja XVI. dosegli uradno potrditev. Tega pa Gašper ni doživel, ker je umrl že 28. decembra 1837.
Za svetnika ga je razglasil leta 1954 papež Pij XII. Upodabljajo ga, kako pridiga ljudem s križem v roki ali pa s kelihom, iz katerega kaplja Jezusova kri.

Ime Gašper izhaja iz latinskih oblik imena Caspar, Gaspar ali Casparus, Gasparus, ki jih preko aramejskega ghizbar v pomenu »zakladnik« razlagajo iz perzijske besede gaz-bar v pomenu »ki nosi zaklad«
Vir
 

Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca
Imena: Kancij
Imenujejo ga »ponos poljskega naroda« in »očeta domovine«. Rodil se je v začetku 14. stoletja v mestecu Kenty (lat. Cantius) blizu Krakova. Kot dušni pastir je moral opustiti službo in se posvetiti profesuri na krakovskem vseučilišču, ker se mu je ta zdela važnejša. V njej se je zelo odlikoval. Kot profesor je skrbel tudi za dušni in telesni blagor svojih študentov. Delal je dobro, kjer je mogel, tako med mestnimi reveži kakor med študenti. Sproti je razdajal denar, obleko, obutev. Primerilo se je celo, da je na poti domov sezul čevlje in jih dal siromaku, sam pa je spustil plašč niže in tako zakril bose noge.
Živel je zelo asketsko. Skoraj zmeraj se je postil in pokoril. S tem je hotel predvsem zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe. Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se tem bolje vživel v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. V Rim je romal kar štirikrat, zmerom peš, da bi počastil številne mučence, zlasti še apostolska prvaka Petra in Pavla.

Nekoč so ga na romanju ujeli roparji in mu pobrali ves denar. »Ali imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so mu grozili. »Ničesar več nimam,« jim je zatrdil svetnik. Roparji so odšli. Ko si je opomogel od prvega strahu, se je spomnil, da si je iz previdnosti všil v obleko nekaj zlatnikov. Zabolelo ga je, da roparjem ni povedal vse resnice. Stekel je za njimi in klical: »Hoj, počakajte, počakajte!« In ko jih je dohitel, je padel pred njimi na kolena in priznal, da se je zlagal in da zasluži božjo jezo. Ponudil jim je v obleko všite cekine. Roparje je Janezova preprosta odkritost tako ganila, da so se sami vrgli pred njim na kolena, mu vrnili denar in ga prosili odpuščanja.
Malo pred smrtjo je vse svoje premoženje razdelil revežem. Umrl je 24. decembra 1473 in je pokopan v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Goduje 23. decembra.
Vir
 

Zavetnik katoliške organizacije v Nemčiji
Atributi: lobanja, razpelo, katekizem in pero
Imena: Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra

Velja za drugega apostola Nemčije (za sv. Bonifacijem). Rodil se je leta 1521 na Holandskem. Študiral je v Kölnu in Leuvnu (Belgija) in postal doktor modroslovja. Tudi on je izkusil nevarnosti, ki prete mlademu človeku. Že je nekoliko omahoval, ko ga je dober spovednik, ki si ga je sam izbral za duhovnega voditelja, naravnal na pravo pot. Po doktoratu iz modroslovja se je lotil še študija teologije. Tedaj je izvedel, da je prišel v Mainz jezuitski pater bl. Peter Faber. Pohitel je k njemu in pri njem ostal mesec dni. Sklenil je, da ne gre od njega, dokler ga ne sprejmejo v Družbo Jezusovo, ki jo je ustanovil sv. Ignacij Lojolski. Bil je sprejet kot prvi iz nemškega cesarstva.

Komaj šestindvajset let starega je augsburški škof poslal na vesoljni cerkveni zbor v Tridentu, kjer je vse občudovalo njegovo učenost in gorečnost. Pozneje ga je sv. Ignacij poklical v Rim in pred njim je Peter tudi naredil večne zaobljube. Ko je dan prej molil v cerkvi sv. Petra, je začutil v sebi božji klic, naj gre kot apostol misijonarit v Nemčijo, kjer je prav tedaj začelo nastopati luteranstvo. Prav takrat se mu je prikazal Zveličar, mu odprl svoje srce in ga pozval, naj si iz njega zajame vode najčistejše svete ljubezni. Od tega dne je bil Peter goreč častilec Jezusovega srca. Kot apostol Nemčije je prehodil skoraj vse nemške dežele, veliko krajev obvaroval pred Lutrovim odpadom in mnoge privedel nazaj v katoliško Cerkev.

Sešel se je tudi s sv. Stanislavom Kostko (13. november), ki je želel stopiti v jezuitski red, in je mesec dni ostal pri njem. Kljub veliki zaposlenosti je še našel čas, da je veliko pisal: okrog dva tisoč pridig, obrambo katoliške vere proti luterancem. Najbolj zaslužen pa je kot pisatelj katekizma v raznih izdajah in priredbah: za stare in izobražene, duhovnike, študente, srednješolce, otroke in preproste ljudi. Po njegovi smrti je delo doživelo dvesto izdaj. Zadnje dni je preživel v Friburgu v Švici in tam umrl na današnji dan leta 1597. Upodabljajo ga s knjigo, z razpelom in mrtvaško glavo, kako kleči pred božjo Materjo. Katekizem je cenil celo Napoleon, saj je dejal: »Katekizem more rešiti človeško družbo.«
Goduje 21. decembra.
 
Vir
 

Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir
 

Frančišek Ksaverij (Francisco de Jassu y Javier, 1506-1552) je bil prvi jezuitski misijonar, ki pa je navdahnil mnoge druge, da so vstopili v Družbo Jezusovo in oznanjali evangelij daljnim narodom. Je tudi eden izmed sedmih prijateljev, ki so ustanovili jezuitski red. Preden pa je red dobil uradno potrditev, je on sam že odšel v Indijo.
Frančišek Ksaverij Rojen je bil v družinskem gradu v Navarri, v severni Španiji, kjer je tudi odrasel. Septembra 1525 je odšel v Pariz na univerzitetni študij. Stanoval je v kolegiju svete Barbara, kjer si je sobo delil z Petrom Fabrom (Pierre Favre) iz Savoje v Franciji. Štiri leta pozneje se jima je pridružil še starejši študent Iñigo Lopez de Loyola, nekdanji španski oficir, ki pa se je posvetil molitvi. Ignacij, kot se je prišlek imenoval v latinščini, je kmalu nagovoril Petra Fabra, da bi tudi on postal duhovnik in delal za odrešenje ljudi. Frančišek pa si je želel svetno kariero in ga ni nič mikalo postati duhovnik. Licenco je dokončal leta 1530 in pričel s poučevanjem Aristotela. Še naprej pa je stanoval s Petrom in Ignacijem. Leta 1533 je Peter odšel na obisk k svojih staršev, v tem času pa je Ignaciju uspelo tudi Frančiška navdušiti, da bi se dal na razpolago Božji milosti. S še štirimi drugimi študenti so prek pogovorov z Ignacijem postali prijatelji. Ignacij je bil njihov duhovni vodja in je vse v skupini navdušil za svoje načrte o odhodu v Sveto deželo. Frančišek in vsa skupina so 15. avgusta 1535 v kapeli Saint-Denis na Montmartru izrekli privatne zaobljube uboštva, čistosti in obljubo, da gredo v Sveto deželo oznanjat evangelij nevernikom.
Frančišek in Ignacij sta leta 1534 pričela študij teologije. Dve leti pozneje so Frančišek in ostali razen Ignacija, ki je odšel v Španijo, odpotovali proti Benetkam. Iz Benetk so izplule ladje, namenjene v Sveto deželo. Prijatelji so dva meseca preživeli ob čakanju ladje in služenju po bolnišnicah, nato pa so odšli v Rim, da bi od papeža dobili dovoljenje za romanje in bi tisti, ki še niso bili posvečeni, prejeli mašniško posvečenje. Frančišek, Ignacij in štirje drugi so bili v papeži privatni kapeli po njegovem delegatu posvečeni 24. junija 1537 leta. Zaradi vojne med Benečani in Turki pa so na ladjo vse leto zaman čakali. Zato so se prijatelji odločili, da naj gre Ignacij v Rim in jih ponudi papežu na razpolago, da jih on pošlje, kamor se mu zdi potrebno. Medtem so ostali odšli po univerzitetnih mestih in tam pridigali. Frančišek je skupaj z Nakolasom Bobadilla odšel v Bologna.
Aprila leta 1538 je Frančišek prišel v Rim in pričel s pridiganjem v francoski cerkvi sv. Alojzija. Sodeloval je tudi pri znamenitem razločevanju prvih tovarišev v postu leta 1539, kjer so se odločili, da ustanovijo novo redovno družbo. Preden pa je papež Pavel III njihov načrt uradno potrdil, je Ignacija prosil, naj na prošnjo portugalskega kralja Janeza III, dva njegova tovariša odideta v Indijo. Ignacij je izbral Simona Rodrigues in Nikolaja Bobadilla, vendar je ta zbolel in ni mogel oditi. Frančišek je bil edini, ki ni imel drugih obveznosti, zato je Ignacij, kljub temu da sta bila velika prijatelja in je odhod pomenil, da se ne bosta več videla, prosil njega. Frančišek in Nikolaj sta zapustila Rim 15. marca 1540 in konec junija prispela v Lisbono. Ker je ladjevje že odšlo, sta morala duhovnika čakati naslednjo pomlad. Posvetila sta se pridiganju in skrbi za zapornike. Kralj je bil tako prevzet nad njunim delo, da ju je prosil, naj eden ostane in prične s šolo. Izbran je bil Nikolaj, Frančišek pa je tako kot prvi jezuit odpotoval v misijone. Ko se je vkrcal na ladjo Santiagio, mu je kraljevi odposlanec izročil papeževo imenovanje za apostolskega nuncija, kar je pomenilo, da mu je bila izročena skrb nad vsemi portugalskimi duhovniki v Goa-i. Ladja je odplula 7. aprila 1541, na Frančiškov petintrideseti rojstni dan.
Pot do Goe je trajala 13 mesecev. V Mozambiku so čakali na ugoden veter. Takoj po prihodu pa je Frančišek začel s pridiganjem Portugalcem, obiskovanjem zapornikov in nego gobavcev. Skušal se je naučiti Tamilščino, vendar se je moral na prvi misijonski poti k Paravanom, kasti ribičev na jug Indije, sporazumevati po tolmačih. Bili so že kristjani, niso pa imeli duhovne oskrbe. Frančišek jih je poučeval, krščeval tiste, ki so bili pripravljeni in pripravil nekaj katehistov, ki so ostali, ko je on odhajal naprej. Proti koncu leta 1544 je prispel do zahodne obale Indije v Travankori. V zadnjih dveh mesecih tega leta piše, da je krstil 10 tisoč ljudi. Nato se je obrnil na sever do Kokina in se od tam prepeljal v Malacca-o na Malajih. 14. februarja 1546 je prispel v Moluccas, obiskoval je krščanske vasi in krstil nad tisoč ljudi. Odpravil se je tudi na poizvedovalno pot na otoka Ternate in Moro, ki sta bila znana po lovcih na glave. Po vrniti v Malacca-o je uredil, da sta tja lahko odšla dva druga jezuita.
Ob vrnitvi v Mallacca-o je od japonskega plemiča z imenom Anjiro zvedel o Japonski. Ta se je zanimal za krščanstvo. Odkritje napredne kulture, ki še ni slišala za Kristusa je prevzelo Špančevo domišljijo. Preden pa je mogel karkoli ukreniti glede Japonske se je moral vrniti v Goa-o, zaradi predstojniških dolžnosti misijona in sprejema pravkar prispelih jezuitov. Na japonsko je z Ajirom in nekaj jezuiti lahko odšel šele Aprila 1549. Težko je bilo najti kapitana, ki bi se bil pripravljen podati v neznane vode. Zato je Frančišek najel pirate, da je potoval z njimi.
Odšli so 24. junija 1549 in 15. avgusta pristali v Kogašimi na jugu Japonske, v rojstnem kraju Anjira.
Na začetku je vse potekalo gladko. Lokalni princ je dovolil tujcem, da oznanjajo krščanstvo, sam pa ga ni želel sprejeti. Frančišek je spoznal, da lahko Japonsko spreobrne tako, da začne pri cesarju. Toda nihče mu ni povedal kako se pride do Cesarskega mesta Miyako. V enem letu v Kagošimi je le 100 ljudi sprejelo vero. Zato so jezuiti odpotovali v Hirado, pristanišče, ki so ga uporabljali Portugalci. Novih sto Japoncev je sprejelo vero, Frančišku pa je še vedno želel videti cesarja. Odpotoval je v drugo največje mesto Yamaguči. Pridigal je po ulicah, vendar ni imel nikakršnega uspeha. Zato je decembra leta 1550 mesto zapustil.
V mestu Sakai je končno našel princa, ki ga je bil pripravljen peljati v cesarsko mesto. Frančišek in brat Fernandez sta kot hišna služabnika odpotovala s princem, ter januarja 1551 kot prva katoliška misijonarja prispela v največje in najlepše azijsko mesto. Enajst dni sta si zaman prizadevala priti do cesarja. Vrnila sta se v Hirado. Odšla sta, vendar s spoznanjem, da ni na Japonskem ni najvplivnejši cesar, ampak knez v Jamagučiju. Frančišek je spremenil tudi pristop. Pred kneza se je odpravil ne kot ubog Evropejec, ampak kot ugleden in spoštovan mož, vreden kneževe pozornosti.
Jezuita sta najela konje in nosilnico, ter se oblekla v barvno svileno obleko. Ob prihodu v Jamaguči sta bila slovesno sprejeta pri knezu, ne da bi kdo posumil, da sta to ista človeka, ki so ju nekaj mesecev pred tem nagnali kot dva potepuha. Frančišek je kneza obdaroval z dragimi darili, urami, glasbenimi skrinjicami, lečami, kristali, oblekami in vinom, kot znamenjem prijateljstva. Vtis je naredil tudi s pismi portugalskega kralja Janeza III in papeža Pavla III. Knez je ugodil jezuitom in jim dovolil oznanjati krčansko vero v cesarstvu. Ljudem pa je dal svobodno izbiro, da lahko sprejmejo vero, če to želijo. Jezuitom je dal stanovanje na kraju, kamor je prihajalo veliko ljudi. V pol leta je že 500 ljudi sprejelo vero.
Frančišek je sklenil, da je čas, da gre naprej, zato je določil svojega naslednika na Japonskem in se septembra 1551 odpravil nazaj v Indijo. Na Japonsko je želel ponovno priti naslednje leto, vendar je ladjo zajel tajfun in jo odnesel daleč z njene poti. 17. decembra je tako pristal na otoku Sancian-u. Ob pogledu na bližnjo Kitajsko je začutil, da ga ta dežela kliče. Na Sancinu je dobil ladjo, ki je bila namenjena v Singapur, kamor je prispel konec istega meseca. Tam ga je že čakalo pismo Ignacija Lojolskega, v katerem je bil imenovan za predstojnika Indije in dežel onstran nje.
Nazaj v Indijo je prispel januarja 1552, kjer ga je čakalo vabilo, naj se vrne v Rim, da bi poročal o misijonskem delu. Odločil se je, da bo pred tem še obiskal Kitajsko. Aprila 1552 se je Frančišek iz Indije napotil proti Kitajski in prispel v Kantonski zaliv septembra. Pristal je na otoku Sancian-u, ki je bil tako skrivališče za tihotapce na kitajsko kot oporišče portugalskih trgovcev. Vendar ni noben od tihotapcev želel tvegati, da bi dva jezuita peljal na Kitajsko. Eden je sicer obljubil, a z denarjem pobegnil. 21. novembra je Frančišek dobil vročino in ni mogel več zapustiti koče na obali. Teden dni pozneje je padel v komo, se 1. decembra ponovno prebudil iz nje in se posvetil molitvi. V jutru 3. decembra je umrl in bil na otoku pokopan. Njegovi ostanki so bili pozneje prenešeni v Malacca-o in pozneje v Goa-o, kjer ima grob v cerkvi Dobrega Jezusa.
Za svetnika je bil razglašen skupaj z Ignacijem Lojolskim. Leta 1927 je bil imenovan za zavetnika misijonarjev.
Vir
pdf