Svetniki

Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
 

Imena: Ivo, Ivan, Ivanko, Ivanček, Ive, Vane, Vanče, Vanko, Ivana, Iva, …
Ivo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir
 

Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca
Imena: Kancij
Imenujejo ga »ponos poljskega naroda« in »očeta domovine«. Rodil se je v začetku 14. stoletja v mestecu Kenty (lat. Cantius) blizu Krakova. Kot dušni pastir je moral opustiti službo in se posvetiti profesuri na krakovskem vseučilišču, ker se mu je ta zdela važnejša. V njej se je zelo odlikoval. Kot profesor je skrbel tudi za dušni in telesni blagor svojih študentov. Delal je dobro, kjer je mogel, tako med mestnimi reveži kakor med študenti. Sproti je razdajal denar, obleko, obutev. Primerilo se je celo, da je na poti domov sezul čevlje in jih dal siromaku, sam pa je spustil plašč niže in tako zakril bose noge.
Živel je zelo asketsko. Skoraj zmeraj se je postil in pokoril. S tem je hotel predvsem zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe. Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se tem bolje vživel v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. V Rim je romal kar štirikrat, zmerom peš, da bi počastil številne mučence, zlasti še apostolska prvaka Petra in Pavla.

Nekoč so ga na romanju ujeli roparji in mu pobrali ves denar. »Ali imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so mu grozili. »Ničesar več nimam,« jim je zatrdil svetnik. Roparji so odšli. Ko si je opomogel od prvega strahu, se je spomnil, da si je iz previdnosti všil v obleko nekaj zlatnikov. Zabolelo ga je, da roparjem ni povedal vse resnice. Stekel je za njimi in klical: »Hoj, počakajte, počakajte!« In ko jih je dohitel, je padel pred njimi na kolena in priznal, da se je zlagal in da zasluži božjo jezo. Ponudil jim je v obleko všite cekine. Roparje je Janezova preprosta odkritost tako ganila, da so se sami vrgli pred njim na kolena, mu vrnili denar in ga prosili odpuščanja.
Malo pred smrtjo je vse svoje premoženje razdelil revežem. Umrl je 24. decembra 1473 in je pokopan v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Goduje 23. decembra.
Vir
 

Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
S tem, ko so starši s svojo plemenito krščansko vzgojo, zlasti pa s sočutnostjo in radodarnostjo do revežev in jetnikov v Janezu že v najnežnejših letih vzbudili čut za zapostavljene in kakorkoli po krivici trpeče, so že začrtali sinovo življenjsko pot. Po študiju in treznem premisleku se je Janez dal posvetiti v duhovnika in s še nekaj somišljeniki sprva prebival v samoti v kraju, imenovanem Jelenji studenec. Tu so zasnovali načrt za red, ki naj bi odkupoval krščanske sužnje. Redovno vodilo je Janez predložil papežu Inocencu III., ki je red, potem ko se je v ta namen postil, molil in imel celo čudežno videnje, potrdil. Dobil je ime Red presvete Trojice za reševanje jetnikov ali »trinitinci« in se hitro razširil po vsej Franciji, Španiji, Italiji, Nemčiji, Portugalski, Angliji in drugih deželah. Delovali so po bolnišnicah, ječah in na križarskih pohodih, njihova glavna skrb pa je bila osvobajanje jetnikov po vsem svetu. Pri tem so doživljali čudovite uspehe, pa tudi mnogo nasprotovanja, veliko težav in žrtev. Do konca 18. stoletja so tako odkupili okoli 900.000 krščanskih sužnjev in zanje poskrbeli. Več kot 7000 trinitincev pa je dalo za reševanje teh sužnjev svoje življenje, večina jih je kot zamenjava ostala v sužnosti.

Ime: Ime Janez je pogosto tudi pri svetnikih, izhaja pa iz latinskega imena Jo(h)annes (podobno tudi v grščini oz. hebrejščini) s pomenom »Jahve (Bog) je milostljiv«.
Rodil se je 23. junija 1160 v Fauconu v Franciji, umrl pa 17. decembra 1213 v Rimu v Italiji.
Družina: Njegov oče je bil baron Efrem, mati pa grofica Marta, oba iz mogočnih in uglednih, a tudi globoko vernih družin.
Zavetnik: Čeprav nima kakšnega posebnega »patronata«, ga lahko prav zaradi njegovega boja za osvoboditev sužnjev in jetnikov po muslimanskih deželah štejemo za zavetnika sužnjev.

Upodobitve: Upodabljajo ga v belem habitu (meniški obleki) z velikim rdeče-modrim križem na prsih. Najpogosteje so ob njem upodobljeni sužnji ali jetniki; običajno drži v rokah raztrgane verige (kot osvoboditelj jetnikov in sužnjev).
Legenda: Med povzdigovanjem na svoji novi maši je imel prikazen. Videl je angela v podobi mladeniča, oblečenega v svetlobelo obleko z rdečemodrim križem na prsih, ob njegovi desni in levi strani pa sužnja, vkovana v težke verige. Eden se je zdel kot kristjan, drugi pa kot poganski maver. Milo sta se ozirala nanj, proseč, da ju reši težke sužnosti. Videnje je bilo napoved njegovega kasnejšega poslanstva.
Beatifikacija: Sloves njegove svetosti je bil ob smrti tako velik, da je sam papež Inocenc III. počastil njegovo truplo kot truplo svetnika in se udeležil pogreba. Kasneje sta njegovo češčenje potrdila papež Aleksander VII. in Inocenc XII. leta 1665 in 1694.
Sodobniki: sv. Dominik, sv. Frančišek Asiški, papež Inocenc III., sv. Feliks Valois.
Sveti Janez de Matha, ustanovitelj trinitarskega reda goduje 17. decembra, prej 8. februarja.
Vir
 

Atributi: karmeličanski habit (prepasana kuta), škapulir, ogrinjalo
Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Rodil se je leta 1542 v Španiji v siromašni družini. Mati vdova zaradi tega ni mogla pomisliti, da bi nadarjenega Janeza poslala v višje šole. Želela je, da bi se izučil kakšne obrti, pa ni šlo. Vsi so mu očitali, da je preveč neroden. Ko pa je bil bolniški strežnik pri nekem plemiču, mu je ta omogočil šolanje. Dvajsetleten se je na začudenje vseh odločil, da se bo posvetil molitvi in kontemplaciji (premišljevanju, notranjemu zrenju božjih stvari). Zato je sklenil vstopiti v karmeličanski red. Ko je opravil študije na univerzi v Salamanki, je bil posvečen za duhovnika. Toda tedaj ni bil več zadovoljen v karmeličanskem redu kakor v začetku. Videl je, da se je tudi v ta red vtihotapil posvetni duh in da se je oddaljil od prvotnih pravil.

Hotel je že prestopiti h kartuzijanom, tedaj pa je v njegov samostan prišla karmeličanska redovnica Terezija Velika in se srečala s tem mladim in zglednim duhovnikom. Ta velika žena je z dovoljenjem predstojnikov začela prenovo ženskega karmeličanskega reda, da bi ga vrnila k prvotnemu duhu in pravilom. Ko mu je razložila svoj načrt prenovitve ženskih samostanov, mu je svetovala, naj ostane v karmeličanskem redu in začne v njem duhovno prenovo. Terezija mu je dala na voljo hišo v vasici Durvela in tam se je naselil Janez z nekaterimi redovniki, ki so si tudi želeli globljega duhovnega in redovnega življenja. Janez si je takrat privzel priimek Janez od Križa.

Pozneje so ga poslali v samostan v Avilo, kjer so karmeličanke živele po blažjih pravilih. Tam je bil pet let duhovni voditelj in spovednik velike redovne družine in dosegel najvišjo stopnjo kontemplacije. Redovniki, ki so živeli po olajšanih pravilih, so Janezu zelo nasprotovali. Prišlo je tako daleč, da so prišli v Avilo, ga ugrabili in za devet mesecev zaprli v umazano samostansko ječo, kjer so z njim zelo grdo ravnali. Janez je ta čas tudi notranje mnogo trpel in se čutil zapuščenega od Boga. To notranjo moč je opisal v nedosežni pesnitvi »Temna noč duše«. Iz ječe je pobegnil. Umrl je leta 1591.
Goduje 14. decembra.
Vir