Svetniki

Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
 

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Rodil se je v Veroni leta 1873. Uboštvo mu je bilo učitelj življenja že od mladosti. Po očetovi smrti je moral pustiti šolo, da je pomagal
vzdrževati družino. Rektor cerkve, kamor je zahajal, pa je v njem odkril duhovniški poklic in ga je zasebno pripravljal na izpite, da so ga sprejeli v škofijski licej. Zadnje leto je spet moral prekiniti učenje, da je šel na vojaški nabor in po njem za dve leti na delo v vojaško bolnišnico. Dejal je, da sta bili ti leti »najlepši v njegovem življenju«. S svojo ustrežljivostjo je prevzel predstojnike in vojake.
Ko se je spet vrnil v šolo, je neke mrzle jesenske noči našel pred svojimi vrati cigančka, ki je zbežal iz taborišča. Vzel ga je k sebi in naslednje leto že ustanovil Pobožno zvezo za pomoč siromašnim bolnikom. Ko je leta 1901 postal duhovnik, se je vneto posvetil delom ljubezni, zlasti dimnikarjem in zapuščenim dečkom. Nekatere je sprejel kar v svoje skromno stanovanje.
V naslednjih letih so se mu pridružili mladi laiki, da bi delili njegovo izkustvo revščine in pomoči zapuščenim. To je bilo jedro kongregacije, ki jo je leta 1932 veronski škof potrdil pod imenom Ubogi služabniki božje previdnosti; sestavljali naj bi jo duhovniki in laiki. Papeško priznanje je kongregacija dobila leta 1049.
Leta 1919 je don Calabria, kakor so mu rekli, začel ustanavljati v istem duhu žensko vejo, ki je bila uradno priznana leta 1952 pod imenom Uboge služabnice božje previdnosti. Obe redovniški skupnosti sta hoteli svetu dokazati, da je Bog Oče; da skrbi za svoje otroke, če se mu predajo v veri in iščejo najprej božje kraljestvo. Razširili sta se po raznih delih Italije, želeč vedno pomagati siromašnim, starejšim, zapuščenim, obrobnim in bolnikom. Apostolsko srce ustanovitelja je mislilo tudi na »parijce«, ki veljajo v Indiji za najnižjo kasto.
Po letu 1939 je don Calabria kljub svoji želji, da bi ostal skrit, postal eden najbolj iskanih svetovalcev svojega časa; človek, ki je znal ljudem pokazati pot naprej. Leta 1944 je priklical v življenje še Družino zunanjih bratov.
  Po letu 1949 je začel huje bolehati, čeprav so bila ta leta tudi najbolj rodovitna v njegovem apostolatu. Njegov veliki prijatelj, takratni milanski nadškof Schuster (tudi že blaženi) ga je primerjal Jahvejevemu služabniku (prim Iz 42). Umrl je 4. decembra 1954, ko se je ponudil Bogu kot žrtev za ozdravitev papeža Pija XII. Cerkev ga je proslavila zelo hitro - 13. aprila 1988, to je 33 let po smrti, je bil že razglašen za blaženega.
Njegovi dve redovniški skupnosti sta danes razširjeni v Italiji, v nekaterih državah Latinske Amerike, na Filipinih, v Rusiji in Indiji.
Goduje 4. decembra.
Vir
 

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
  Njegovo ime se pojavlja tudi v obliki Žanbono ali Zambono. Velja za ustanovitelja reda puščavnikov, ki so se imenovali po njem. Rodil se je leta 1168 v Mantovi v Italiji. O njem obstaja več življenjepisov. Po njihovih pričevanjih naj bi se njegov oče imenoval Janez, mati pa Bona. Sin je povzel obe imeni. Oče mu je umrl pri petnajstih letih, Janez je nato preživljal burno mladost. Do štiridesetega leta je opravljal neke vrste poklic dvornega norčka (pavliha). Mati se je zaradi sinovega življenja žalostila in nenehno molila za njegovo spreobrnjenje.
  Do preobrata je prišlo leta 1208. Takrat je hudo zbolel. Napravil je zaobljubo, da se bo, če ozdravi, umaknil iz posvetnega življenja in začel delati pokoro kot puščavnik blizu Forlija. Predal se je življenju molitve in odpovedi. Ko se je po nekaj letih razširil glas o njegovem svetem življenju, se je okoli njega zbrala skupina puščavnikov. Nekateri so govorili, da je bil med njimi, okoli leta 1209, tudi sv. Frančišek Asiški. Toda to poročilo je brez zgodovinske podlage.
  Število puščavnikov je naraščalo in okoli leta 1217 je Janez Bono organiziral Red puščavnikov. Škof v Cesenni mu je dovolil, da je začel blizu njihovega bivališča zidati cerkev, posvečeno Devici Mariji. V začetku so puščavniki živeli življenje, podobno puščavnikom v prvih stoletjih. Toda 4. lateranski cerkveni zbor je naročil, naj vsi redovniki sprejmejo pravila kakšnega reda, ki ga je odobrila cerkvena oblast. Janezova skupnost je tedaj sprejela pravila sv. Avguština in njim prilagodila tudi redovno obleko.
  Glas o Janezovi svetosti se je razširil po vsej deželi, zato so ga leta 1225 naprosili, naj reši spor med mestoma Raveno in Cervio. To nalogo je dobro opravil. Število menihov se je kar naprej večalo, zato je Janez ustanovil nove samostane v Bertinoru, Mantovi, Parmi, Ferrari. Še v času njegovega življenja je število naraslo na 26. Janez Bono je tedaj postal vrhovni predstojnik reda, pozneje pa se je odpovedal tej časti.
  Čeprav se je moral od časa do časa pojavljati v javnosti, je vztrajal še naprej v življenju pokore in odpovedi. Že za življenja je storil veliko čudežev, veliko pa tudi po smrti, kar je razvidno iz listin za njegovo beatifikacijo.
  Oktobra 1249 je čutil, da se mu približuje smrt. Umaknil se je v samostan sv. Neže v Mantovi, kjer je 16. oktobra umrl. Pokopan je bil v tamkajšnji cerkvici. Čez dve leti so našli njegovo truplo nestrohnjeno in so ga nato pokopali v marmornati grob.
  Postopek za kanonizacijo so začeli dve leti po smrti, toda za blaženega ga je potrdil šele čez dvesto let papež Sikst IV.

Goduje 23.oktobra, ponekod 16. oktobra
Vir

  Tisti, ki so poklicani h Gospodovi mizi, naj se odlikujejo po vzorni lepoti hvalevrednega in nravnega življenja ter zavržejo vsako umazano govorjenje ali nečistost. Kot sol zemlje naj zase in za druge živijo pošteno in kot luč sveta naj svetijo drugim z jasno razsodnostjo. Zavedajo naj se, da je najvišji učenik Jezus Kristus govoril ne le o apostolih in učencih, ampak tudi o vseh naslednikih, duhovnikih in klerikih, ko je rekel: "Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo." (Iz razprave sv. Janeza Kapistrana, duhovnika, O vzoru klerikov)
  Iz Frančiškovih redov je izšlo veliko pomembnih in vplivnih osebnosti. Eden med večjimi in pomembnejšimi je gotovo tudi sveti Janez Kapistran, ki je bil potujoči pridigar, mirovni posrednik, spovednik, redovni prenovitelj, imenovan tudi "apostol Evrope".
Janez se je rodil 24. junija 1386 v majhnem kraju Capestrano (od tod je njegovo ime, ki so ga že sodobniki izgovarjali Kapistran) v Abruzzih, vzhodno od mesta L’Aquila. Njegov oče Anton je bil bogat baron, ki se je tam naselil kot vojak in se poročil z domačinko. Janez je že kot mladenič ostal brez očeta. Toda nadarjeni fant se je v svetu dobro znašel. V Perugii je študiral pravo in pri šestindvajsetih letih postal župan svojega mesta. V poznejših mestnih prepirih so ga odstranili s položaja in ga vrgli v ječo. Med težkim ujetništvom je doživel osebno spreobrnjenje. V ječi je sanjal, da ga sveti Frančišek kliče in vabi v svoj red. Odkupil se je iz ujetništva, dosegel spravo s sovražniki svoje rodbine, ki so mu prej pobili štiri brate in požgali dve hiši. 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko. Težko se je odločil za samostan, ko pa se je oklenil novega življenja, se ni več oziral nazaj.
  Leta 1417 je napravil obljube in papež Martin V. mu je že leta 1418 dovolil prejeti mašniško posvečenje. Imenoval ga je za inkvizitorja zoper krivoverske voditelje po Italiji. Kapistran je to poslanstvo opravljal brez nasilja. Ljudi je nagovarjal z besedo ljubezni in predvsem s svojim zgledom spokornosti.
  Janez je kmalu postal prijatelj ljudskega misijonarja Bernarda Sienskega. Šest let starejšega redovnega brata je spremljal na njegovih misijonskih popotovanjih, ko pa je prejel mašniško posvečenje, je tudi sam postal potujoči pridigar. Bernard Sienski je skupaj z Janezom Kapistranom skrbel za razširjanje Frančiškovega reda po Italiji.
  Kakor k Bernardu so tudi k Janezu prihajale cele množice ljudi, ko je pridigal. Kamorkoli je prišel, povsod so ga slovesno sprejeli in ga pospremili v mesta. Ko je govoril Janez Kapistran, so bile tudi največje cerkve premajhne. Množice so vrele k njemu, ker ga je spremljal sloves velikega čudodelnika in Božjega glasnika. Papež je bil navdušen nad govorniškimi sposobnostmi tega Frančiškovega brata in nad karizmo, s katero je izpolnjeval svoje poslanstvo. Zato ga je večkrat postavil za svojega legata (odposlanca). Deloval je v Avstriji in na Moravskem, na
Češkem in v Nemčiji, na Poljskem in Nizozemskem. Živel je v času reform Frančiškovih redov in prizadeval si je, da bi bratje oblikovali način
življenja, ki bi bil čim bližji duhu svetega Frančiška.
  Celih štirideset let je pridigal vsak dan, privoščil si ni skoraj nič počitka. S svojimi besedami s prižnice je posegal tudi v politiko in pripomogel, da so se pomirili sprti vladarji in vojskujoča se mesta. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali napad Turkov na Srednjo Evropo, je Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za obrambo krščanskega sveta. Ko so vsi poveljniki obupavali, je Kapistran po notranjem navdihu vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja. S križem v roki je spodbujal vojake k napadu na Turke.
  Umrl je zaradi kužne bolezni 23. oktobra 1456 v Iloku na Hrvaškem. Njegovi posmrtni ostanki so se izgubili. Papež Aleksander VIII. ga je leta 1690 razglasil za svetnika (za blaženega je bil razglašen že leta 1622).
Sveti Janez se je pred smrtjo z vsemi močmi zavzemal, da bi bil za svetnika razglašen njegov prijatelj Bernard Sienski. To se je zgodilo leta 1450. 

Klasična upodobitev Janeza Kapistrana je tista, ki kaže svetnika z zastavo s križem. Eden najbolj znanih primerov je slika Bartolomea Vivarinija, ki je nastala leta 1459, štiri leta po Janezovi smrti. Razstavljena je v Louvru v Parizu. Veliki pridigar na upodobitvah pogosto drži v rokah monštranco s hostijo, včasih pa je na njej tudi znamenje IHS. Pogosto so ga upodabljali zlasti v baroku, po razglasitvi za svetnika. Tako je npr. prikazan z razpelom in zastavo s križem, poleg njega pa Paskal Baylonski, delo Johannesa Singa, v straubinški cerkvi iz 18. stoletja.
Vir
Vir2
 

 Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana

Misijonar Janez de Brebeuf je s sedmimi tovariši deloval vzhodno od krajev, kjer je kasneje misijonaril naš Baraga, na ozemlju Huroncev in Irokezov med Ontarijskim in Huronskim jezerom v Kanadi. Leta 1626 je prvič prišel v te kraje in po hudih preizkušnjah in velikih žrtvah mu je uspelo omehčati trdovratne Huronce ter jih navdušiti za Kristusa. Zanje je napisal katekizem, slovar in slovnico v domačem jeziku, natančno je popisal njihove običaje ter verovanje, da je lahko nanje oprl resnice krščanske vere. Skupaj z njimi ga je leta 1649 doletela mučeniška smrt na kolu, ko so sovražni Irokezi pomorili vse pleme in njegove misijonarje.

»Moj Gospod in moj Zveličar, kako naj ti povrnem vse dobrote, s katerimi si me prehitel? Slovesno obljubim, da ne bom nikoli, kolikor je odvisno od mene, zapravil milosti mučeništva, če jo boš kdaj po svojem neskončnem usmiljenju ponudil svojemu nevrednemu služabniku … Poleg tega se zavezujem, da bom smrtni udarec, ko me zadane, sprejel iz tvojih rok z veliko slastjo in veseljem. Za to, moj dragi Jezus, da me prevzame še večje veselje, ti že zdaj darujem svojo kri, svoje telo in življenje, da umrem, če mi podeliš to milost, samo zate, ker si ti umrl zame … Moj Bog, kako me boli, da te še ne poznajo, da se ta barbarska dežela še ni spreobrnila in da greh še ni iztrebljen! Vsekakor, moj Bog, če se zvalijo name vse muke, pa naj so zaradi surovega mučenja še tako hude, ki jih morajo v tej pokrajini pretrpeti ujetniki, jih rad vzamem nase in jih sam pretrpim.«

»Ljubiti morate te Huronce, odkupljene s Kristusovo krvjo, kot svoje brate.

Pri vkrcanju ne smeš nikoli pustiti Indijanca čakati.

S seboj nôsi škatlo za kresilo ali košček prižigalnega stekla, ali pa kar oboje, da boš lahko zanje čez dan zanetil ogenj za kajenje in zvečer, kadar se bo treba utaboriti. S takimi majhnimi uslugami boš osvojil njihova srca.

Poskušaj pojesti tisto malo hrane, ki ti jo ponudijo. Pojej, kolikor lahko, kajti čisto mogoče je, da dolgo ne boš jedel.

Jej ob zori, kajti kadar so na poti, jedo Indijanci samo ob sončnem vzhodu in zahodu.

Pri vkrcavanju in izkrcavanju bodi uren in ne vnašaj vode ali peska v kanu.

Povzročaj Indijancem čim manj skrbi.

Ne sprašuj preveč, kajti molk je zlato.

Prenašaj njihove nepopolnosti in poskušaj biti vedno vedrega obraza.

Vedno nôsi s seboj dva ali tri ducate žepnih nožičkov in nekaj steklenih svetlikajočih se korald, s katerimi boš lahko kupil ribo ali kakšno drugo potrebno stvar za tiste, ki jih boš srečal, da boš lahko pogostil svoje indijanske prijatelje. Že na začetku jim povej, da je to, kar imaš, zato, da boš lahko kupil ribe.

Med prenašanjem transporta vedno tudi ti nekaj nosi.

Ne bodi pretirano vljuden z Indijanci.

Ne začenjaj veslati, razen če nimaš namena veslati ves čas.

Indijanci bodo tudi kasneje ohranili o tebi takšno mišljenje, kakršno si bodo o tebi ustvarili med vožnjo (v čolnu).

Vsakemu Indijancu, ki ga srečaš na poti, kaži veder obraz in pokaži, da si resnično pripravljen sprejeti napore potovanja.«

(Iz navodil misijonarjem, kako naj delujejo med preprostimi Huronci)
Vir