Svetniki

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva.
Življenje Pavle di Rosa, z redovnim imenom Marija od Križa, se je začelo leta 1813 v Brescii, izteklo pa se je leta 1855 prav tako v rojstnem mestu. Sedemnajstletno je hotel oče tovarnar omožiti, vendar ga je preprosila, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače. Ko je po prvem obhajilu (bilo ji je deset let) hudo zbolela, je mati ponudila Bogu svoje življenje za ozdravitev hčere. Pavla je res ozdravela, mati pa je še isto leto umrla, stara komaj 38 let. Po materini smrti je prevzela gospodinjstvo, skrb z mlajše brate in sestre. S posebno skrbjo se je posvetila delavkam v očetovi tkalnici. Kolera leta 1836, za katero je v Brescii kakšen dan umrlo tudi sto ljudi, je pomenila preobrat v njenem življenju. Oče ji je dovolil, da je stregla obolelim.Ko je epidemija minila, je Pavla še ostala v bolnišnici in negovala bolnike. V tem delu usmiljenja je našla pot, ki jo ji je namenila božja previdnost. Ustanovila je družbo »Služabnic ljubezni«. Te naj bi stregle po bolnišnicah, čemur pa so nasprotovale plačane svetne strežnice. Pavla je vse skrbi izročila božji previdnosti. Leta 1843 se je zaobljubila s svojimi tovarišicami, da bodo v ustanovi vsako leto posebej slovesno obhajale praznik Jezusovega srca. Ustanova je končno dobila začasno cerkveno in državno potrditev. Pavlin oče pa je ustanovi velikodušno oskrbel večjo hišo, kjer so začele delovati.
Leta 1845 je Pavlo zadela kap, ki se je naslednje leto ponovila. Počasi se ji je sicer izboljšalo, bolečine so pa ostale; povečale so se ji tudi duševne muke, pridružile so se jim noči brez sna in dnevi hude tesnobe. V tej stiskah je molila: »O moja križana ljubezen! Daj, da bo trpljenje, ki mi ga pošiljaš, globoko, presunljivo … Samo to te prosim, da se mi na zunaj ne vidi. Daj, da me bodo vsi zaničevali in grdo ravnali z mano, le to bi rada, da me napraviš popolnoma in za zmerom za svojo.«
Blagoslov njenega trpljenja se je kazal tudi v hitri razširitvi njene ustanove po italijanskih mestih. To ji je prineslo veliko skrbi in dela, saj ni bila samo mati »Služabnic ljubezni«, temveč tudi revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njenim ustanovam. Življenjepisci posebej omenjajo, kako je leta 1848 premagana piemontska vojska hotela iz bolnišnice v Brescii odpeljati ranjene avstrijske vojake, pa jim je Pavla z velikim razpelom stopila nasproti in so se umaknili.
Leta 1850 je odpotovala v Rim in tam pri Piju IX. dosegla potrditev svoje redovne skupnosti. Sestre so takrat napravile večne zaobljube in Pavla si je privzela ime Marija od Križa. Njen red se je razširil tudi po Hrvaškem in tam še danes deluje.
Sestro Marijo od Križa di Rosa je za svetnico razglasil 12. junija 1954 papež Pij XII.
Vir
 

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Že prvi kristjani so imeli Marijo, Gospodovo mater, za vso čisto in brez slehernega madeža; da je nikdar ni omadeževal noben greh, tudi izvirni ne, ki smo mu sicer vsi zapadli. Kako bi mogla biti tista, ki je kači glavo strla in je milosti polna, le en trenutek pod oblastjo te peklenske kače!
Cerkveni očetje in učitelji pridevajo Mariji najlepša imena, ki vsa kažejo na njeno brezmadežnost. Imenujejo jo svetejšo od vseh svetnikov, lepšo in svetejšo od angelov, čistejšo od kerubov in serafov.

Tudi praznik Marijinega brezmadežnega spočetja je star. Že v desetem stoletju so ga obhajali v zahodnih deželah; v slovanskih krajih se prvič omenja v 14. stoletju. V vzhodnih deželah pa so ga obhajali že od petega stoletja. Ta praznik nas spominja veselega trenutka, ko je mati Ana spočela mater Gospoda našega Jezusa Kristusa brezmadežno: to je, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha takoj ob prvem trenutku svojega spočetja, tako da niti trenutek ni bila v grehu. Od leta 1708 je god Brezmadežne, 8. decembra, zapovedan za vso Cerkev. Papež Pij IX. je to versko resnico 8. decembra 1854 razglasil za od Boga razodeto v veliko veselje vsega katoliškega sveta.
Božji služabnik škof Anton Martin Slomšek je z velikim navdušenjem sporočil vernikom razglasitev resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju: Preljubi! Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela, - slovela v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo - slovito novico, ki naj si jo živo v srce zapišete. Povodenj izvirnega greha Marije prečiste Device ni dosegla, ko je bila spočeta v materinem telesu…

»Da je blažena Devica Marija bila v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu - to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati.«
(besedilo o razglasitvi verske resnice iz 1854)

»Ti, Gospod, in tvoja Mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji Materi.«
(sv. Efrem Sirski)

»Verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju nikakor ne pomeni, da bi nastanek kakega človeka iz zakonske ljubezni dveh ljudi imel sam po sebi kaj omadežujočega in da bi Marija, če naj bi se takšni omadeževanosti izognila, morala v tem pogledu imeti kakšno posebno prednost. Ne! Tam, kjer kak človek prejme svoje bivanje v družini, je ta nastanek od Boga hoteno, sveto dogajanje.«
(Karel Rahner)

»O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso, okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna Devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.«
(sveti Alfonz Ligvorij)

»Primerno in pravično je, o vsemogočni Bog, da se ti zahvaljujemo in s tvojo pomočjo obhajamo praznik preblažene Device Marije. Iz njene žrtve je namreč zraslo steblo, ki nas je potem nasitilo z angelskim kruhom. Eva je použila sad greha, Marija pa nam je vrnila sladki sad Zveličarja. Kako različno je to, kar je storila kača, in to, kar je storila Devica! Iz kače je privrel strup, ki nas je ločil od Boga, iz Marije pa so se razcvetele skrivnosti našega odrešenja. Po Evi je dobila premoč hudobija skušnjavca, v Mariji pa je veličastvo Zveličarja našlo sodelavko. Eva je z grehom umorila svoje lastno potomstvo, v Mariji pa je to potomstvo na novo vstalo k življenju po zaslugi Stvarnika, ki je človeško naravo rešil sužnosti in ji vrnil prejšnjo svobodo …«
(Ambrozijanski hvalospev)
Vir
 

Imena: Marija Jožefa, Maria Giuseppa, Marija, Marij, …
Rodila se je v začeku prejšnjega stoletja kot otrok v skromni delavski družini v kraju Albissola Marina ob ligurski obali. Zgodaj je že zbirala okoli sebe deklice, z njimi molila, jim razlagala katekizem in brala iz svetih knjig. Z devetnajstimi leti je služila v družini Monleone Savoni. Imeli so jo radi in so ji celo obljubili, da bo njihova edina dedinja, če se odreče misli na samostan. Ona pa je imela eno samo željo: izogniti se grehu, koristiti bližnjemu in si prizadevati za svetništvo. Pogosto si je ponavljala geslo: Z roko biti pri delu, s srcem pri Bogu.
Savonskemu škofu je izjavila, da mu je na voljo za delo in skrb med žensko mladino. Benedikta Rosello (njeno krstno ime) je čedalje bolj mislila na samostansko živijenje in od te misli je ni mogla odvrniti nobena stvar. Ko je škof videl njeno dobro voljo in tudi sposobnosti, jo je opogumil in svetoval, naj poišče nekaj tovarišic, ki bi bile pripravljene sodelovati; obljubil je, da jim bo oskrbel hišo, v kateri bodo lahko začele delovati, in jim zagotovil javno podporo. Tako je prišlo leta 1837 do ustanovitve verske družbe »Hčera naše Gospe usmiljenja«. Ko se je ta razvila, jo je škof povzdignil v cerkveno bratovščino.

Že pred ustanovitvijo ni šlo brez bojev, težav, skrbi in grdih nasprotovanj, po škofovi smrti pa je upravitelj škofije sestram odrekel denarno podporo. Benedikta Rossello, ki si je kot redovnica privzela ime Marija Jožefa, je v stiski prosila Marijo in Jožefa: »Vidva plačajta dolgove za sirote, za katere skrbimo in jih vzgajamo, za bolnike, ki so prepuščeni naši skrbi, saj je vajin Sin tako zelo bogat!« Celo med ljudstvom se je širil glas, da sveta Marija in Jožef srednici Rossello ne odrečeta nobene prošnje.
Bog je blagoslovil njena prizadevanja in v štiridesetih letih, kar je vodila redovno ustanovo, je zraslo sedemdeset hiš, med njimi šole, sirotišnice, bolnišnice in zavetišča za ogrožena dekleta.
Zadnja leta je Marija Jožefa duševno in telesno zelo trpela. Mučili so jo strah, dvomi in občutek, da jo je Bog zapustil in zavrgel in da je ljudem le še v breme. Hudo bolna je vodila red z bolniške postelje. Do zadnjega trenutka življenja je uresničevala geslo, ki ga je dala svojemu redu. »Malo zase, mnogo za druge, vse pa za Boga!«
Umrla je 7. decembra leta 1880 in na ta dan praznujemo njen god. Za svetnico jo je razglasil papež Pij XII. 12. junija 1949.
Vir
 

 Imena: Marija Saloma, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
  Marija Saloma (Salome) je bila Zebedejeva žena in mati Jezusovih apostolov Jakoba starejšega in evangelista Janeza. Sveto pismo pozna še eno Salomo, dasi je ne imenuje z njenim imenom. Po poročilu zgodovinarja Jožefa Flavija naj bi bilo Saloma ime Herodiadini hčerki, ki je po materinem navodilu zahtevala, naj ji prineso na krožniku glavo Janeza Krstnika.
  Današnja svetnica je bila ena izmed žena, ki so v Galileji hodile za Jezusom, ga spremljale na njegovih apostolskih potih ter njega in apostole oskrbovale z vsem potrebnim. Bila je poleg Jezusove matere, Marije Magdalene in Marije Klopajeve ena izmed tistih, ki so stale pod
križem in naslednji dan šle nakupit dišav za maziljenje. Saloma naj bi bila po mnenju eksegetov tista druga Marija, ki jo omenja evangelist Matej: »Ko je minila sobota in se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in ona druga Marija pogledat grob« (Mt 28, 1Mt 28, 1
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
Prazen grob. Angelovo sporočilo ; ;, ^{28 1} Po soboti pa, ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija, da bi videli grob. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).
Kot mati Zebedejevih sinov Jakoba in Janeza je nekoč stopila k Jezusu s prošnjo, naj bi njena sinova sedela v njegovem kraljestvu eden na njegovi desnici in drugi na njegovi levici. Na to prošnjo Jezus ni odgovoril materi, marveč sinovoma, kar dokazuje, da sta jo s to željo poslala k Jezusu sinova. To je razvidno tudi iz Markovega evangelija, ki poroča, da sta apostola prosila sama (10, 35). Jezusov odgovor je pri obeh evangelistih enak: »Kelih, ki ga pijem jaz, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; tega pa, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, ne morem dajati jaz, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno« (Mr 10, 39Mr 10, 39
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
39 Rekla sta mu: »Moreva.« Jezus pa jima je rekel: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin sl).
  S tem odgovorom je Jezus apostolom in tudi spremljevalkam, med katerimi je bila Saloma, priporočil ponižnost. Saloma zaradi tega ni bila nič užaljena, dasi Jezusovega odgovora najbrž ni povsem razumela. Vztrajala je pri Jezusu tudi takrat, ko so ga učenci zapustili in se razbežali.
  Goduje 22. oktobra, ponekod 24.aprila.
Vir
 

 Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, Terezija, Tereza, …

Rodila se je leta 1834 v podeželski plemiški družini v Castelnaudaryju (Francija). Pisala se je Soubiran. Stric kanonik Ludvik je poskrbel za njeno dobro vzgojo. Želela je postati redovnica. Pretresla jo je usoda beguncev, ki jo je spoznala v Gentu in po vrnitvi v domačem kraju skupaj s stricem ustanovila skupnost bratovščine begunk.

Leta 1864 je ta sprejela obliko kongregacije z večnimi obljubami in dobila ime »Družba Marije Pomočnice«. Sestre so se posvetile duhovni in telesni skrbi revnih deklet v mestih. Družba se je lepo razvijala kljub vojni leta 1870. Tedaj pa je prišlo do nepričakovanih zapletov.
Leta 1868 je Marija Terezija kot predstojnica sprejela novinko, ki je kmalu kot Marija Frančiška de Borgia napravila redovne zaobljube. Bilo ji je že osemintrideset let in je obetala, da bo postala izjemna in duhovno razgibana članica kongregacije. Šele čez čas so ugotovili, da je bila po vseh pravilih poročena, zaradi česar so bile njene zaobljube neveljavne in hkrati neveljavna tudi vsa druga njena dejanja in opravila v redovni družini. Vendar je zmogla v kratkem dobiti na svojo stran vso kongregacijo. Prepričala je tudi ponižno mater de Soubiran, da je odstopila. Umaknila se je v zavetišče v Clermont-Ferrandu, kjer je živela v bednih okoliščinah. Celo izključili so jo iz kongregacije, ki jo je sama ustanovila.

Ponižanja je voljno prenašala. Po njeni smrti (leta 1889) je prišla na dan resnica. Njena nasprotnica je zapustila redovno družbo in izginila. Skrbna preiskava je ugotovila njeno dvojno življenje, vrnila pa je dobro ime spominu Marije Terezije de Soubiran, katere posmrtne ostanke so leta 1891 pokopali pri njenih redovnih hčerah.
Sv. Marija Terezija goduje 20. oktobra.
Vir