Svetniki

Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.
Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.

Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.
Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.
Goduje 29. decembra.
Vir
 

Zavetnik konj, konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev, kletarjev; proti glavobolu, zastajanju kamnov, zbadanju in obsedenosti; za srečno zadnjo uro
Atributi: palma, evangeliarij, kamni ali diakonski sakralni predmeti
Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija

Slavimo ga na dan po božiču kot prvega mučenca. Bil je eden izmed prvih sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli, da so skrbeli za vdove in sirote ter cerkveno premoženje. Bil je mlad, goreč, učen in neustrašen, delal med ljudstvom čudeže, pa tudi odločno povedal trdovratnim Judom, da se bo stara, po Mojzesu vpeljana božja služba, umaknila Jezusovi Cerkvi. Ker pa se niso mogli ustavljati modrosti, ki je govorila iz Štefana, so naščuvali može, da so po krivem pričali zoper njega. Rekli so, da je preklinjal Mojzesa in Boga. In razburili so ljudstvo, starešine in pismouke. Ti so ga zgrabili in odvedli pred veliki zbor.

Privedli so krive priče, ki so govorile: »Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus nazarejec razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes« (Apd 6, 14Apd 6, 14
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
14 Slišali smo ga namreč, ko je govoril: ‚Ta Jezus iz Nazareta bo razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je Mojzes izročil.‘« © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin). Vsi so uprli pogled vanj in videli njegovo obličje kakor obličje angela. Na vprašanje velikega duhovnika je Štefan v lepem govoru pokazal, kako je Bog vodil v stari zavezi izraelsko ljudstvo in kako je bila ta zaveza priprava za novo zavezo v Jezusu Kristusu. Očital jim je nespokornost: »Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci« (Apd 7 51 sl.). Tedaj so se togotili in škripali z zobmi. Štefan pa je uprl oči v nebo in rekel:
»Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, ki stoji na božji desnici.« Apostolska dela nato poročajo: »Tedaj so zakričali z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili. Pahnili so ga iz mesta in ga kamenjali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. In kamenjali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: ‘Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!’ Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: ‘Gospod, ne prištevaj jim tega greha!’ Ko je to rekel, je zaspal« (Apd 7, 57-60Apd 7, 57-60
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU
57 Tedaj so z močnim glasom zavpili, si zatisnili ušesa in vsi hkrati nanj planili; ⁵⁸ in vrgli so ga iz mesta ter ga kamnáli. Priče so pa odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. ⁵⁹ In ko so ga kamnáli, je Štefan molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« ⁶⁰ Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal. © ¹⁹⁷⁴

WP-Bible plugin).
Goduje 26. decembra.
Vir
 

Atributi: škofovska oblačila, omofor (široki, okoli ramen oviti trak)
Imena: Modest, Modesto, Modesti, Modja, Modesta
Palestina je po razdelitvi rimskega cesarstva spadala v vzhodno polovico. Toda v začetku 7. stoletja se je zgodilo, da so Hebrejci in Samarijini poklicali v deželo Perzijce. Takratni jeruzalemski patriarh Zaharija se je obrnil na predstojnika samostana sv. Teodorja Modesta s prošnjo, naj pride v Jeruzalem in pripelje s seboj bizantinsko posadko, ki bi zavarovala življenje kristjanov.
Toda Perzijci so bili hitrejši. Vdrli so v mesto, ga izropali ter razdejali veliko krščanskih cerkva v bližnji in daljni okolici. Romarji, ki so kdaj obiskali Sveto deželo, se bodo spominjali iz zgodovine svetih krajev, da so Perzijci tedaj pri svojem uničevalnem besu prizanesli baziliki, ki jo je dal v Betlehemu sezidati nad votlino Jezusovega rojstva rimski cesar Konstantin. Zakaj? Na mozaiku, ki je predstavljal svete tri kralje, so opazili, da so oblečeni po perzijsko.
S kristjani so Perzijci tedaj kruto ravnali. Veliko so jih prodali v sužnost ali pa odpeljali v Perzijo; med njimi je bil tudi patriarh Zaharija. Tiste, ki so še ostali doma, so zatirali ne samo oni, temveč tudi Judje.
Položaj se je za palestinske kristjane spremenil po vojaških uspehih bizantinskega cesarja Heraklija I. leta 622. Perzijci so postali strpnejši. Kristjanom so vrnili cerkve in samostane, kolikor med vojno niso bili porušeni. Po Modestovi zaslugi so samostani spet oživeli, obnovili so številne poškodovane cerkve.
Leta 630 je cesar Heraklij zavzel Jeruzalem. Modesta je tedaj imenoval za jeruzalemskega patriarha, ker je njegov prednik patriarh Zaharija umrl v perzijskem pregnanstvu. Toda Modest ni dolgo živel. Poročila pravijo, da je umrl še isto leto, kakor je bil imenovan za patriarha. Znano pa je o njem, da je odločno nastopil zoper krivoverstvo monofizitov. Ti so učili, da je v Kristusu samo ena narava, to je božja. V carigrajsko-nicejski veroizpovedi, ki jo molimo ob nedeljah, pa izpovedujemo, da je Jezus Kristus »Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog, od pravega Boga … in se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek«.
Vzhodna cerkev slavi Modesta 16., 17. in 18. decembra, svetniški koledarji Cerkve na zahodu pa ga ne omenjajo.
  Ime: Modest izhaja iz latinskega imena Modestus, ki ga razlagajo iz latinske besede modestus "zmeren, skromen, ponižen, dobrosrčen, nraven, čist, pošten".
Vir
 

Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, …
Rodil se je v Londonu leta 1540 kot sin staršev plemenitega rodu. Edmund Campion je odlično končal študije na oksfordski univerzi in tam postal znamenit profesor. Takrat se mu ni zdelo nič posebnega, da je leta 1564 izrekel kraljici Elizabeti zahtevano prisego. Čedalje bolj pa se je zavedal, kako malo je Elizabetina državna vera podobna veri cerkvenih očetov. Vest ga je silila, naj se vrne h katolištvu.
Najprej je odšel v Dublin, da bi se pripravil za profesorja na univerzi, ki naj bi se tam ustanovila. Pozneje je odšel v Douai v severni Franciji, kjer je bilo semenišče za angleške katoliške bogoslovce. Tu se je počutil kot doma, se spravil s katoliško Cerkvijo in sprejel subdiakonat. Veliko je slišal o delovanju jezuitskega reda. Želel je vstopiti, zato je leta 1573 odšel v Rim. Bil je sprejet in dodeljen avstrijski provinci Družbe Jezusove. Po noviciatu na Češkem je bil leta 1578 posvečen v duhovnika.
Leta 1580 so ga predstojniki poslali misijonarit na Angleško skupaj s p. Personsom. S podeželja je pisal generalu v Rim: »Vsak dan se peljem kamorkoli. Žetev je izredno velika… Trajno pa krvnikom ne bom mogel ubežati. Preobleka se mi zdi zelo smešna; pogosto jo menjam kakor tudi svoje ime. Včasih berem v pismih novico, da so Campiona izvohali, in če pridem potem na tisto mesto (kjer naj bi ga izvohali), slišim toliko pripovedovati o tem, da me že od samega strahu strah mine.«
Ves ta čas je Edmund pripravljal spis »Decem rationes« (Deset razlogov), kjer je razložil katoliški nauk. Spis je sklenil s povabilom kraljici Elizabeti, naj se povrne h katoliškim vzorom. Končno so Campiona izsledili, ga vrgli v ječo, mučili in 1. decembra 1581 skupaj s tremi drugimi duhovniki usmrtili. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Zavetnik Sardijije; Navarre; Toulousa, Cagliarija, Weissenaua, Minderaua; proti smrtnemu strahu, kugi, glavobolu in omotici, nadležnim mravljam in za srečno zadnjo uro
Atributi: škofovska oblačila, palica, bik
Imena: Saturnin, Saturnij, Saturnina, …
V podobi tega svetnika se Cerkev spominja na današnji dan dveh svetnikov, krščanskih mučencev z istim imenom. Na ta dan se njun praznik obhaja že od leta 354. Saturnina upodabljajo skupaj z bikom, ker so ga mučili tako, da so ga privezali za rep živali, ki ga je potem vlačila po ulicah.
Eden od Saturninov je bil rimski duhovnik, doma iz Kartagine. Hkrati z diakonom Sosinom je bil zaradi krščanske vere obsojen na hudo tlako. Čeprav je bil že zelo v letih, je moral Saturnin voziti pesek za graditev Dioklecijanovih toplic. Kljub napornemu delu je našel časa in moči za tolažbo in spreobračanje sotrpinov. Ko so čuvaji to opazili, so dali njega in Sosina obglaviti. Pokopali so ju v Rimu okoli leta 304.

Drugi Saturnin - Sernin pa je bil prvi škof v Toulousu v Franciji. Kot rimski misijonar je bil poslan v Galijo (sedanjo Francijo), a je opravljal misijonsko delo najprej v španski Novari in okolici ter v Carcasonnu. Ko tam ni bil uspešen, se je odpravil v okolico Toulousa. Tu je srečal ljudi, ki so bili voljni sprejeti evangeljsko oznanilo. Zgradil jim je prvo cerkev. Potem so se pa meščani, naščuvani od poganskih duhovnikov, nenadoma obrnili proti njemu in ga na surov način usmrtili. Tudi njega so privezali za rep podivjanemu biku. To pa se je zgodilo že za časa Valerijanovega preganjanja kristjanov okoli leta 257.
Dve pobožni kristjanki sta rešili njegove posmrtne ostanke in jih pokopali na kraju, kjer danes stoji cerkev »Notre Dame du Taur«. Touloški škof sv. Hilarij je našel mučenčev grob in dal nad njim postaviti leseno kapelo. Eden izmed poznejših škofov je prenesel Saturninove posmrtne ostanke v baziliko, zgrajeno njemu v čast. Na svetnikovi krsti je upodobljeno njegovo mučeništvo. Francozi pravijo mučencu Saint Sernin.
Goduje 29. novembra.
Vir