Svetniki

Atributi: meniška oblačila, opatska palica, knjiga, zidarska žlica
Imena: Vunibald, Vunibaldi, Badli, Baldo, Vunibalda, …
Vunibald je prihajal iz znamenite družine - njegova oče in mati sta bila Rihard in Vuna, njegov brat Vilibald, sestra Valburga in njegov stric Bonifacij. Vunibald se je rodil leta 701 v Wessexu na jugu Anglije. Po vstopu v benediktinski samostan ga je Bonifacij poslal v misijone v Turingijo in na Bavarsko. Deset let po ustanovitvi samostana v Heidenheimu, je leta 761 umrl. V škofiji Fulda njegov god praznujejo 7. julija, skupaj z bratom Vilibaldom. Na upodobitvah je vedno prikazan v meniškem oblačilu in z opatsko palico.
Pogosto je upodobljen s svojo družino.
Sveti Vunibald goduje 18. decembra.
Vir
 

Imena: Romarik, Romarko, Romanesko, Riko, Roko, Rok, Romarika, …
Romarik se je rodil okoli leta 570 v Franciji. Ustanovil je benediktinsko opatijo Remiremont, ki je vplivala na razvoj samostanov. Konec 6. stoletja je bil uradnik, okoli leta 600 pa je vstopil v samostan Luxeuil. Leta 620 mu je Klotar II. podaril kos zemlje v Vogezih. Ob Mozeli je najprej ustanovil ženski samostan, ki pa ga je kmalu razširil na dvojni samostan. Vodil ga je skupaj z Amatom.
Romarik je umrl 8. decembra 655. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Atributi: lev, jabolko, angel, krona in hudič
Imena: Saba, Sava, Savo, …
Rodil se je premožnim staršem v Kapadociji leta 439. Oče, stotnik, je bil poklican v vojsko in je oddal petletnega sinka svojemu bratu Hermiju v varstvo. Stričeva žena pa je tako grdo ravnala z njim, da je fantič pobegnil k drugemu stricu, Gregoriju. Zdaj sta se začela strica med seboj prepirati, pa ne toliko zaradi Saba, kolikor zaradi njegovega premoženja. Sabi je bila zoprna lakomnost obeh stricev in se je zato odpravil v samostan, kjer je bil vsem bratom vzor.
Kasneje je odšel v Sveto deželo v samostan sv. Evtimija blizu Jeruzalema. Tam se je naselil na visoki gori, ob katere vznožju je ob deževnem vremenu šumel hudournik. Živež so mu bile korenine in zelišča. Ko je bil hudournik blaten ali suh, je moral po vodo celo uro daleč. Jarek pa je bil tako strm, da se je moral po dolgi vrvi, ki si jo je privezal pri vratih svoje »samije«, spuščati v globino in si spet po njej pomagati nazaj v višino.
Ko se je Saba pozneje dal posvetiti v mašnika, se mu je pridružilo veliko tovarišev. Saba je postal opat. Ustanovil je še več drugih cvetočih samostanov, vse na področju svetega mesta Jeruzalema, tako da je njihovo število naraslo na sedem. Leta so mu potekala kakor doslej: v delu, spokornih vajah in molitvi, dokler se ni leta 511 prikazal v javnosti. Tedaj so Palestino in dežele Bližnjega vzhoda pretresali verski prepiri. V spore okrog krivih naukov tedanjega časa so bili nujno vpleteni tudi menihi. Tako pravoverne kakor nepravoverne skupine tedanjih bogoslovnih učenjakov so imele med menihi svoje zagovornike. Šlo je predvsem za vprašanje ene ali dveh oseb v Kristusu. Saba je bil na pravoverni strani in zagovarjal sklepe kalcedonskega vesoljnega cerkvenega zbora, ki je dokončno odločil, da sta v Kristusu dve naravi (božja in človeška) in ena oseba (božja).
Latinski Zahod ni velikega zastopnika vzhodnega meništva nikoli tako cenil kakor Vzhod, ki mu je dal naslov: »Bogonosec, svetnik, prebivalec svetega mesta, zvezda puščave, patriarh menihov«. Umrl je star okoli sto let.
Goduje 5. decembra.
Vir
 

Zavetnik Irske; Bobbia; proti poplavam; proti duševni bolezni
Atributi: upodobljen kot opat ali romar; palica, medved
Imena: Kolumban, Kolumbo, Kolumbana, …
Na »Otoku svetnikov«, Irskem, se je med mnogimi velikimi menihi, misijonarji, ki so pokristjanili velik del Srednje Evrope (tudi naše kraje), okoli leta 542 rodil tudi sveti Kolumban mlajši. Bil je edinec, zato so se starši le stežka ločili od njega, ko je, še ne dvajsetleten, sklenil, da bo živel trdo in spokorno meniško življenje. V samostanu so mu kmalu zaupali odgovorne naloge, med drugim je precej časa poučeval v sloveči samostanski šoli v Bangorju. Po skoraj tridesetih letih temeljitih priprav pa je začel uresničevati nalogo, za katero je čutil, da je poklican: da utrdi in poživi Kristusov nauk na ozemlju današnje Francije. Z dvanajstimi tovariši se je izkrcal na vzhodu države in začel misijonariti. Kralj mu je bil sprva naklonjen, tako da je kmalu lahko pozidal prve samostane in vanje sprejemal domače novince. Število menihov je hitro naraščalo, zato je zanje napisal pravilo ali vodilo, strožje od podobnih pravil, vendar pa napisano v duhu prave pobožnosti in spokornosti, zato se precej
časa tudi obdržalo. Sčasoma je Kolumban s svojo gorečnostjo in strogostjo prišel v navzkriž s cerkvenimi in posvetnimi oblastmi. Celo kralju je brez strahu očital, da živi nemoralno, tako da ga je ta ukazal izgnati iz dežele. Odšel je v kraje ob zgornjem Renu, nato pa se ustavil ob Bodenskem jezeru. Proti koncu življenja se je z nekaterimi brati odpravil čez Alpe v severno Italijo in v mirni samoti v dolini Val Trebbia ustanovil svoj zadnji samostan Bobbia. Tu je leta 615 umrl.

»Bog je povsod, ves neizmeren in vsem blizu, kakor pričuje sam: Jaz sem Bog blizu in ne v daljavi. Ne iščimo torej Boga, kakor bi bil daleč, saj ga moremo imeti v sebi. V nas prebiva kakor duša v telesu, če smo le njegovi zdravi udje, če nismo mrtvi po grehu … Kdo je torej Bog? Oče in Sin in Sveti Duh, en sam Bog. Ne preiskuj drugega o Bogu. Če bi hotel doumeti skrivnostne globine Boga, bi moral poprej raziskati naravo stvari … Išči torej najvišje spoznanje Boga, ne z učenim govoričenjem, ampak s krepostnim življenjem: ne z jezikom, ampak z vero, ki prihaja iz preprostega srca; to spoznanje ne more biti sad učenih domnev posvetnih učenjakov. Če z razpravljanjem iščeš Neizrekljivega, se ti bo še dlje umaknil; če pa boš hrepenel po njem z vero, ga boš našel, kjer je, v božji modrosti. Tam ga boš vsaj zaslutil, ker je neviden in nedoumljiv. Verovati moramo, da je Bog neviden, čeprav ga čisto srce more zaslutiti.«
»Gospod in naš Bog, Jezus Kristus, je sam vir življenja in nas vabi, da se ob njem, studencu, napijemo. Pije, kdor ga ljubi; pije, kogar žeja po božji besedi; kdor ga zares ljubi, ga želi. Pije, kdor ljubi in hrepeni po modrosti. Poglejte, od kod prihaja ta studenec: isti je vir vode in kruha; edinorojeni Sin Kristus, naš Bog in Gospod, je namreč kruh in izvir, po katerem moramo vedno hrepeneti … Če si žejen, pij iz studenca življenja. Če si lačen, jej kruh življenja.«
Sveti Kolumban goduje 23. novembra.
Vir
 

Imena: Lenart, Leonard, Narte, Lenka, …

Živel je v šestem stoletju. Rodil se je plemiškim staršem na dvoru frankovskega kralja Klodvika in se kmalu povzpel do uglednega kraljevega svetovalca. Zgodaj se mu je odpirala s častmi posuta življenjska pot, Bog pa ga je namenil za druge naloge. Reimski škof Remigij ga je vpeljal v krščansko vero, ki ga je tako prevzela, da se je dal kmalu krstiti in se odrekel prednostim plemiškega rojstva. Pridno je študiral in bil posvečen v duhovnika. Z živo prepričevalno besedo je mnoge poganske plemiče pridobil za krščansko vero. Bog mu je dal tudi dar čudežev.

Pozneje se je Lenart umaknil v gozdno samoto, ki mu jo je naklonil kralj. Prosil ga je, naj mu da toliko zemlje, kolikor je more v eni noči na oslu objezditi. Na podarjenem zemljišču je kmalu zrasla cerkev, posvečena božji Materi. Zraven cerkve so postavili nov samostan, v katerem je Lenart opravljal opatovsko službo z vso natančnostjo in očetovsko ljubeznijo. Samostan je kmalu postal privlačna točka številnih romarjev, ki so pri slovečem opatu iskali sveta in tolažbe. Posebej se je trudil za spreobračanje jetnikov. Za nešteto jetnikov je posredoval pri kralju in dosegel, da so jih izpustili. Potem jim je priskrbel zaposlitev pri krčenju zemlje ali pri obdelovanju polja in je tako ustvaril cela kmečka naselja s skrbno obdelanimi njivami, nekdanje kaznjence pa je obvaroval brezdelja in povrnitve v stare grehe.

Sv. Lenart je zavetnik jetnikov in ga pogosto upodabljajo z razbitimi verigami, ker je tolikokrat dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov. Časte ga tudi kot zavetnika za zdravje živine, zlasti konj. Njegovo češčenje je prišlo iz Francije v Nemčijo, zlasti na Bavarsko, od tam pa tudi k nam. Sv. Lenart je umrl leta 559 kot opat v samostanu Noblac v Franciji.

Svetnik, ki je zlasti od 15. stoletja dalje slovel v južni Nemčiji kot velik ljudski priprošnjik in zavetnik v sili, je bil tudi na Slovenskem deležen velikega češčenja. Na naših tleh mu je posvečenih blizu sedemdeset cerkva, med njimi največ podružnic. Mnogo cerkva je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni iz turške sužnosti.
Svetnik goduje 6. novembra.
Vir