Svetniki

Frančiška je bila kot otrok nekaj posebnega in je veliko obetala. Že s sedmimi leti je pri birmi živo občutila navzočnost Svetega Duha, ob tem pa tudi svojo poklicanost popolne posvetitve Bogu. Sprva je delovala kot učiteljica, saj so jo zaradi šibkega zdravja v samostanu, kamor je želela vstopiti, dvakrat odklonili. Njena srčna želja je bila, da bi postala misijonarka na Kitajskem. Ker je noben obstoječ red ni hotel sprejeti, ji je naključje pomagalo, da je kar sama ustanovila nov red. V mestu Codogno je namreč v tistem času na pobudo škofa in dveh premožnih meščank nastalo zavetišče, sirotišnica za deklice brez staršev. Zaradi nesposobnega vodstva je sirotišnica prišla na slab glas. Škof Gelmini in hišni spiritual Serrati sta zato naprosila Frančiško, da napravi red in prevzame vodstvo, s tem pa je lahko oblekla tudi posebno redovno obleko. Kmalu je v Hiši previdnosti, kakor se je sirotišnica imenovala, nastala cvetoča redovna družina. Frančiška je ustanovila samostan, kasneje pa odprla še hišo v Milanu. Red oz. kongregacija je vseskozi gojila misijonskega duha: začelo se je ustanavljanje hiš v vseh večjih mestih, najprej v Rimu. Papež Leon XIII. je leta 1880 navdušen potrdil pravila in Frančiška je postala prva prednica kongregacije misijonark presvetega Srca. Papež pa ji je že takrat svetoval, naj namesto na Kitajsko odide v Ameriko, kjer so številni italijanski priseljenci potrebovali pomoč iz domovine. Frančiška se je s svojimi sestrami tja odpravila leta 1888. Začela je v New Yorku, kjer je postavila sirotišnico in bolnico, nadaljevala pa v vseh večjih mestih tja do Južne Amerike. Ustanavljala je bolnišnice, šole, domove za najrazličnejše ljudi in pomagala priseljencem različnih narodnosti na vse mogoče načine. Pri njenem nesebičnem delu in razdajanju ji je, podobno kot v Italiji, tudi v Ameriki sledilo veliko število mladih žena in deklet. O tem govore tudi številke: v svojem življenju je ustanovila sedeminšestdeset redovnih hiš, ki so ob njeni smrti premogle 1500 redovnic. Kot prva državljanka Združenih držav je dosegla čast oltarja, v Italiji in Ameriki pa jo poznajo pod imenom »mati izseljencev«. 
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«; Ksaverij pa je družinsko ime sv. Frančiška Ksaverija, ki je kasneje postalo osebno ime mnogih, tudi Frančiške Cabrini. 
Rodila se je 15. julija 1850 v Sant’Angelo pri Lodiju v Lombardiji v Italiji, umrla pa 22. decembra 1917 v Chicagu v ZDA.
Družina: Rodila se je kot trinajsti otrok v pobožni kmečki družini.
Zavetnica: izseljencev, emigrantov, bolnišničnih uslužbencev in sirot.
Upodobitve: Poznamo njene fotografije, po katerih je narejenih več podob. Njen simbol je velik križ, ki ga je nosila in Jezusovo srce.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 13. novembra 1938, kot prvo ameriško svetnico pa jo je uradno razglasil papež Pij XII. 7. julija 1946. 
Misel: »Delajmo, delajmo… spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.« (mati svojim redovnicam)
Goduje: 22. decembra

Vir

Zavetnica izseljencev
Imena: Frančiška, Francka, Frančka, Fanica, Frančika, Francesca, Ferenc, Franca, Franc, …
Frančiška Cabrini se je rodila leta 1850 blizu Milana. Pri štiriindvajsetih letih so ji zaupali vodstvo zavoda v mestecu Codogno. Brez sebičnosti se je posvečala delom ljubezni, njena edina želja pa je bila, da bi ustanovila svoj red. Leta 1880 je ustanovila kongregacijo misijonark presvetega Srca in postala prednica. Čez 8 let je odšla v New York in od tam po mnogih ameriških mestih ustanavljala bolnišnice, šole in domove. Predvsem se je zavzemala za priseljence.
Umrla je 22. decembra 1917 v matični hiši v Chicagu.
Vir
 

Imena: Olimpija

Olimpija se je rodila leta 368 v plemeniti in zelo bogati carigrajski družini. Še mlada je izgubila starše. Zanjo je skrbela pobožna sorodnica Teodozija. Osemnajstletna se je poročila s carigrajskim mestnim prefektom Nebridijem. Ta je po nekaj mesecih umrl, Olimpija pa je sklenila, da bo svoje vdovstvo posvetila Gospodu. Cesar Teodozij jo je sicer silil v zakon s svojim sorodnikom in ji, ker se ni hotela poročiti, določil skrbnika, ki naj bi jo v to prisilil. Olimpija pa je bila neomajna. Škof Nektarij jo je sprejel med diakonise carigrajske cerkve. Ob cerkvi svete Sofije je sezidala samostan, hišo za diakonise in tam živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih. Za duhovnega voditelja si je izbrala sv. Janeza Krizostoma, ki je prišel v Carigrad za škofa, in mu ostala zvesta tudi v pregnanstvu. Ko so ga namreč leta 404 izgnali iz Carigrada, je morala tudi Olimpija v pregnanstvo v Nikomedijo. Tu si je, žalostna zaradi usode svetniškega škofa in razdorov v Cerkvi, nakopala bolezen in leta 408 umrla. Škof Krizostom ji je iz pregnanstva pisal sedemnajst pisem, v katerih jo je tolažil in jo želel iztrgati iz njene žalosti. Pisma prevevata izjemna prisrčnost in nežna tenkočutnost. Razodevajo veličino dveh duš, ki ju je trpljenje čudovito izčistilo in združilo z Bogom. 

 

»Le enega se je treba bati, Olimpija, le ena nevarnost preži na nas: greh. Vse drugo je prazna bajka: zalezovanja, sovraštva, prevare, obrekovanja, sramotitve, obtožbe, zaplemba imetja, pregnanstvo … Kakršnokoli je vse to, vendarle traja le nekaj časa in mine ter zadene umrljivo telo, čuječe duše pa prav nič ne okvari …

Nič tega, kar se zdaj dogaja, naj te torej ne plaši! Ne prosi pomoči tega ali onega človeka in ne lovi senc - kajti senca je človeška pomoč - marveč neprestano kliči Jezusa, ki ga moliš, naj samo pomigne in v trenutku bo trpljenja konec. Če pa prosiš in konec vendarle ne pride, je pač to božja navada, da stiske ne odpravi na začetku, marveč ko prikipi sila do vrha, ko naraste, ko so sovražniki svojo zlobo skoraj že izčrpali, preobrne vse na mirno plat in pripelje do nepričakovanega uspeha.

Nikar se torej ne vznemirjaj, nikar se ne plaši, marveč vztrajaj in se neprenehoma Bogu za vse zahvaljuj, poveličuj ga, kliči, prosi, moleduj! Če pride tisoč težav in tisoč stisk, če vidiš viharje, nič, nič naj te ne vznemiri! Kajti našega Gospoda nobena težava ne preseneti, četudi dospe nesreča do kraja. On more tudi padle dvigniti, blodeče spraviti na pravo pot, zapeljane poboljšati, grešnike s tisoč grehi obtežene spreobrniti in opravičiti, mrtve oživiti, ruševinam dati večji sijaj in ostarelo obnoviti.

Bog dopušča hude preizkušnje, ki prihajajo nad te druga za drugo, da bi bila tvoja krona lepša in lepša … Vse, kar si pretrpela, je pajčevina, sence in dim in še manj kakor to v primerjavi s plačilom, ki ga boš za to prejela … Imej pa v mislih nebeške zaklade, ki si jih s tem pridobivaš, dobiček, ki ti ga nihče ne more vzeti, in varno bogastvo. (…)

Misli na svojo ljubezen, široko kakor morje, ki se mogočno razprostira do krajev sveta. Ni samo tvoja hiša odprta vsakemu, kdor pride, marveč povsod, na kopnem in na morju so mnogi uživali tvojo gostoljubnost. Vse to zberi in se veseli in raduj v upanju na vence in nagrade!«

(iz pisem sv. Krizostoma Olimpiji)
Sveta Olimpija, redovna ustanoviteljica, goduje 17. decembra
Vir
 

 

 

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva.
Življenje Pavle di Rosa, z redovnim imenom Marija od Križa, se je začelo leta 1813 v Brescii, izteklo pa se je leta 1855 prav tako v rojstnem mestu. Sedemnajstletno je hotel oče tovarnar omožiti, vendar ga je preprosila, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače. Ko je po prvem obhajilu (bilo ji je deset let) hudo zbolela, je mati ponudila Bogu svoje življenje za ozdravitev hčere. Pavla je res ozdravela, mati pa je še isto leto umrla, stara komaj 38 let. Po materini smrti je prevzela gospodinjstvo, skrb z mlajše brate in sestre. S posebno skrbjo se je posvetila delavkam v očetovi tkalnici. Kolera leta 1836, za katero je v Brescii kakšen dan umrlo tudi sto ljudi, je pomenila preobrat v njenem življenju. Oče ji je dovolil, da je stregla obolelim.Ko je epidemija minila, je Pavla še ostala v bolnišnici in negovala bolnike. V tem delu usmiljenja je našla pot, ki jo ji je namenila božja previdnost. Ustanovila je družbo »Služabnic ljubezni«. Te naj bi stregle po bolnišnicah, čemur pa so nasprotovale plačane svetne strežnice. Pavla je vse skrbi izročila božji previdnosti. Leta 1843 se je zaobljubila s svojimi tovarišicami, da bodo v ustanovi vsako leto posebej slovesno obhajale praznik Jezusovega srca. Ustanova je končno dobila začasno cerkveno in državno potrditev. Pavlin oče pa je ustanovi velikodušno oskrbel večjo hišo, kjer so začele delovati.
Leta 1845 je Pavlo zadela kap, ki se je naslednje leto ponovila. Počasi se ji je sicer izboljšalo, bolečine so pa ostale; povečale so se ji tudi duševne muke, pridružile so se jim noči brez sna in dnevi hude tesnobe. V tej stiskah je molila: »O moja križana ljubezen! Daj, da bo trpljenje, ki mi ga pošiljaš, globoko, presunljivo … Samo to te prosim, da se mi na zunaj ne vidi. Daj, da me bodo vsi zaničevali in grdo ravnali z mano, le to bi rada, da me napraviš popolnoma in za zmerom za svojo.«
Blagoslov njenega trpljenja se je kazal tudi v hitri razširitvi njene ustanove po italijanskih mestih. To ji je prineslo veliko skrbi in dela, saj ni bila samo mati »Služabnic ljubezni«, temveč tudi revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njenim ustanovam. Življenjepisci posebej omenjajo, kako je leta 1848 premagana piemontska vojska hotela iz bolnišnice v Brescii odpeljati ranjene avstrijske vojake, pa jim je Pavla z velikim razpelom stopila nasproti in so se umaknili.
Leta 1850 je odpotovala v Rim in tam pri Piju IX. dosegla potrditev svoje redovne skupnosti. Sestre so takrat napravile večne zaobljube in Pavla si je privzela ime Marija od Križa. Njen red se je razširil tudi po Hrvaškem in tam še danes deluje.
Sestro Marijo od Križa di Rosa je za svetnico razglasil 12. junija 1954 papež Pij XII.
Vir
 

Zavetnica salezijank; za srečen porod
Atributi: redovno oblačilo salezijank
  Imena: Ivana Frančiška, Ivana, Frančiška, Amalija, Malka..

  Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo.

»Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«

»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski)

»Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.«
    Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. decembra, ponekod pa 12. avgusta.
Vir
 

Imena: Marija Jožefa, Maria Giuseppa, Marija, Marij, …
Rodila se je v začeku prejšnjega stoletja kot otrok v skromni delavski družini v kraju Albissola Marina ob ligurski obali. Zgodaj je že zbirala okoli sebe deklice, z njimi molila, jim razlagala katekizem in brala iz svetih knjig. Z devetnajstimi leti je služila v družini Monleone Savoni. Imeli so jo radi in so ji celo obljubili, da bo njihova edina dedinja, če se odreče misli na samostan. Ona pa je imela eno samo željo: izogniti se grehu, koristiti bližnjemu in si prizadevati za svetništvo. Pogosto si je ponavljala geslo: Z roko biti pri delu, s srcem pri Bogu.
Savonskemu škofu je izjavila, da mu je na voljo za delo in skrb med žensko mladino. Benedikta Rosello (njeno krstno ime) je čedalje bolj mislila na samostansko živijenje in od te misli je ni mogla odvrniti nobena stvar. Ko je škof videl njeno dobro voljo in tudi sposobnosti, jo je opogumil in svetoval, naj poišče nekaj tovarišic, ki bi bile pripravljene sodelovati; obljubil je, da jim bo oskrbel hišo, v kateri bodo lahko začele delovati, in jim zagotovil javno podporo. Tako je prišlo leta 1837 do ustanovitve verske družbe »Hčera naše Gospe usmiljenja«. Ko se je ta razvila, jo je škof povzdignil v cerkveno bratovščino.

Že pred ustanovitvijo ni šlo brez bojev, težav, skrbi in grdih nasprotovanj, po škofovi smrti pa je upravitelj škofije sestram odrekel denarno podporo. Benedikta Rossello, ki si je kot redovnica privzela ime Marija Jožefa, je v stiski prosila Marijo in Jožefa: »Vidva plačajta dolgove za sirote, za katere skrbimo in jih vzgajamo, za bolnike, ki so prepuščeni naši skrbi, saj je vajin Sin tako zelo bogat!« Celo med ljudstvom se je širil glas, da sveta Marija in Jožef srednici Rossello ne odrečeta nobene prošnje.
Bog je blagoslovil njena prizadevanja in v štiridesetih letih, kar je vodila redovno ustanovo, je zraslo sedemdeset hiš, med njimi šole, sirotišnice, bolnišnice in zavetišča za ogrožena dekleta.
Zadnja leta je Marija Jožefa duševno in telesno zelo trpela. Mučili so jo strah, dvomi in občutek, da jo je Bog zapustil in zavrgel in da je ljudem le še v breme. Hudo bolna je vodila red z bolniške postelje. Do zadnjega trenutka življenja je uresničevala geslo, ki ga je dala svojemu redu. »Malo zase, mnogo za druge, vse pa za Boga!«
Umrla je 7. decembra leta 1880 in na ta dan praznujemo njen god. Za svetnico jo je razglasil papež Pij XII. 12. junija 1949.
Vir