Svetniki

Zavetnik mest Siena, Assisi, Spoleto in Fermo
Atributi: mitra, škofovska palica, krona
Imena: Sabin, Saba, Savina, Sabina, Sabinka, Savin, Savino, Savk
Sabin Spoletski se je rodil v 3. Stoletju v Italiji, po izročilu pa je umrl okoli leta 303. v Spoletu med preganjanjem kristjanov. Nekateri viri ga omenjajo kot škofa v Assisiju, drugi pa kot škofa v Faenzi ali Spoletu. Že v 5. stoletju je blizu mesta Spoleto stala bazilika, ki je bila poimenovana po njem. Upodobljen je tudi na mozaiku v baziliki v Raveni, ki je nastala v letih od 500 do 504 in je tudi najstarejša Sabinova upodobitev. Mučenca prikazuje s krono v rokah. Freska Andrea da Bologna, v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, ga kaže kot škofa z mitro in škofovsko palico.
Sveti Sabin goduje 30. decembra.
Vir
 

Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.
Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.

Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.
Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.
Goduje 29. decembra.
Vir
 

Atributi: velik križ, verige
Imena: Teodor, Theo, Fedja, Fedor, Feodor, Fjodor, Tej, Tejo, Teo, Teodoro, Todor, Teodora, …
Teodor se je rodil okoli leta 314 v Egiptu. Pri štirinajstih letih je postal menih in učenec opata Pahomija. Leta 350 je bil imenovan za opata v Tabennisiju in v vseh Pahomijevih samostanih. Teodor je ustanovil še več drugih samostanov v Egiptu. Grška Cerkev njegov god praznuje 16. maja, koptska pa 27. aprila. Na upodobitvah v rokah drži velik križ, na rokah in nogah pa ima verige.
Teodor Carigrajski goduje 28. decembra.
Vir
 

Imena: Ivo, Ivan, Ivanko, Ivanček, Ive, Vane, Vanče, Vanko, Ivana, Iva, …
Ivo se je rodil okoli leta 1040 pri Beauvaisu v Franciji. Leta 1090 je bil imenovan za škofa v Chartresu. Najprej je zašel v težave, ko je obsodil razmerje med Filipom I. in Bertrado Anzujsko, ki sta bila oba poročena. Čez dve leti so ga prijeli in ga zaprli, a so ga oprostili šele čez dve leti. Vedno se je trudil posredovati med papežem in kraljem. Pri rimskih odposlancih je postal nepriljubljen, ker jih je grajal zaradi pohlepa po denarju, papeževim uradnikom pa je očital simonijo, kupovanje uradniških položajev. Njegov pomen je velik zaradi spisov o cerkvenem pravu.
Ohranjena so tudi številna pisma in besedila, ki so pomemben dokument o njegovem škofovanju.
Sveti Ivo goduje 23. decembra.
Vir
 

Zavetnik otoka Krfa; sirot; pomorstva
Atributi: škofovska oblačila, pastirska čepica
Imena: Spiridion, Dušan, Duško, Dušek, Dušica, Dušomir, Dušana, Dušanka, Duša, …
Rodil se je v 3. stoletju na Cipru, bil je poročen in imel hčer Ireno. Veliko svojega časa je posvečal molitvi in premišljevanju, gojil gostoljubje in v času preganjanj trpel za vero. Postal je škof v Trimothonu. Bil je izjemno skromen in preprost, še kot škof se je preživljal z delom svojih rok, kmetoval in pasel črede. Sodeloval naj bi na dveh koncilih: v Nikeji leta 325 in v Sardiki leta 343. Sveti Spridion je v boju proti arijancem na zboru v Nikeji pogumno branil temeljne resnice krščanske vere. Čeprav ni bil učenjak in zgolj preprostega srca, je posegel v razpravo v trenutku, ko najbolj učeni škofje niso mogli utišati nekega zagrizenega krivoverca. Takole ga je podučil:

»V imenu Jezusa Kristusa me poslušaj in sprejmi moje besede! Samo en Bog je, Stvarnik nebes in zemlje, ki je človeku, narejenemu iz prsti, dal neumrljivo dušo. Ta je, ki je ustvaril vse, vidno in nevidno. Po njegovi besedi in njegovem duhu so nastala nebesa in zemlja, se je razprostrlo morje in zrak, so bile ustvarjene živali. O tej Božji Besedi vemo, da je Božji Sin in verujemo, da je bil zaradi nas rojen iz Device. S svojo smrtjo nas je rešil smrti in po svojem vstajenju nam je podelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bo zopet prišel nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj! Ali veruješ, da je tako?« Modrijan obmolkne in ne spregovori besedice. Spiridion pa nadaljuje: »Če torej veruješ, pojdi z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.« Po teh besedah se modrijan obrne k svojim privržencem in reče: »Poslušajte me vi vsi, ki ste tako zelo domišljavi v svoji učenosti! Dokler so se z besedami z menoj bojevali, sem se jim upiral z enakim orožjem. Ko pa so s tem prenehali in so začeli z božjo močjo govoriti proti meni in ko je ta mož v svojih besedah, polnih preprostosti, razodel tolikšno nebeško moč, me ni sram priznati, da sem premagan. Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom, ki ima sicer človeški jezik, pa na njem božjo besedo.«

Konstancij, sin cesarja Konstantina Velikega, nevarno zboli. Zdravniki mu ne morejo več pomagati, zato se obrne po pomoč na Boga. Ponoči, po dolgi in goreči molitvi, se mu prikaže angel, mu pokaže sijajni zbor škofov, med njimi dva, ki sta posebej izstopala. »Ta dva te bosta ozdravila,« mu pravi. Cesar zato skliče k sebi najbolj pobožne škofe iz vsega cesarstva, med njimi tudi Spiridiona in njegovega učenca Trifilija. Ko prideta pred cesarjevo bolniško posteljo, se Trifilij ne more načuditi in nagledati lepote cesarskih soban. Spiridion pa ga poduči: »Kaj se tako zelo čudiš temu nečimrnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in bo pokopan kakor vsak revež in prešla bo vsa njegova svetloba. Zakaj se torej tako čudiš minljivemu in pozabljaš na neminljivo?« Cesar v njem prepozna božjega moža iz sanj in Spiridion ga res ozdravi. Cesar mu želi v zahvalo podeliti zlata in srebra, Spiridion pa ga resno pogleda in mu reče: »Gospod, ne vračajte mi vendar prijaznosti s sovraštvom. Kar sem vam naredil, je delo prijateljstva; kako naj bi za to jemal še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar je prav dobrega?«
Sveti Spiridion (Dušan), škof, goduje 14. decembra
Vir