Svetniki

Zavetnica proti boleznim glave in plučnim boleznim
Atributi: palma, meč, škarje, posoda z oljem za maziljenje
Imena: Anastazija, Asja, Asta, Nasta, Nastasija, Nastija, Nastja, Anastazij, Anastas, Anastazijan, …
Anastazija se je rodila v sredini 3. stoletja v Rimu. Po smrti krutega moža se je posvetila skrbi za kristjane po ječah. Ko so Dioklecijanovi preganjalci prijeli njenega duhovnega voditelja Krizonoga, je odšla z njim do morišča, tam pa so prijeli tudi njo. Po dolgotrajnem mučenju so jo obsodili na smrt - poslali so jo na preluknjano ladjo, a se ladja ni potopila, zato so jo v Sirmiju sežgali. Na upodobitvah so prikazovali njeno mučeniško smrt. Na bronastih vratih cerkve sv. Marka v Benetkah je upodobljena kot oranta brez atributa.
Goduje 25. decembra.
Vir
 

Frančiška je bila kot otrok nekaj posebnega in je veliko obetala. Že s sedmimi leti je pri birmi živo občutila navzočnost Svetega Duha, ob tem pa tudi svojo poklicanost popolne posvetitve Bogu. Sprva je delovala kot učiteljica, saj so jo zaradi šibkega zdravja v samostanu, kamor je želela vstopiti, dvakrat odklonili. Njena srčna želja je bila, da bi postala misijonarka na Kitajskem. Ker je noben obstoječ red ni hotel sprejeti, ji je naključje pomagalo, da je kar sama ustanovila nov red. V mestu Codogno je namreč v tistem času na pobudo škofa in dveh premožnih meščank nastalo zavetišče, sirotišnica za deklice brez staršev. Zaradi nesposobnega vodstva je sirotišnica prišla na slab glas. Škof Gelmini in hišni spiritual Serrati sta zato naprosila Frančiško, da napravi red in prevzame vodstvo, s tem pa je lahko oblekla tudi posebno redovno obleko. Kmalu je v Hiši previdnosti, kakor se je sirotišnica imenovala, nastala cvetoča redovna družina. Frančiška je ustanovila samostan, kasneje pa odprla še hišo v Milanu. Red oz. kongregacija je vseskozi gojila misijonskega duha: začelo se je ustanavljanje hiš v vseh večjih mestih, najprej v Rimu. Papež Leon XIII. je leta 1880 navdušen potrdil pravila in Frančiška je postala prva prednica kongregacije misijonark presvetega Srca. Papež pa ji je že takrat svetoval, naj namesto na Kitajsko odide v Ameriko, kjer so številni italijanski priseljenci potrebovali pomoč iz domovine. Frančiška se je s svojimi sestrami tja odpravila leta 1888. Začela je v New Yorku, kjer je postavila sirotišnico in bolnico, nadaljevala pa v vseh večjih mestih tja do Južne Amerike. Ustanavljala je bolnišnice, šole, domove za najrazličnejše ljudi in pomagala priseljencem različnih narodnosti na vse mogoče načine. Pri njenem nesebičnem delu in razdajanju ji je, podobno kot v Italiji, tudi v Ameriki sledilo veliko število mladih žena in deklet. O tem govore tudi številke: v svojem življenju je ustanovila sedeminšestdeset redovnih hiš, ki so ob njeni smrti premogle 1500 redovnic. Kot prva državljanka Združenih držav je dosegla čast oltarja, v Italiji in Ameriki pa jo poznajo pod imenom »mati izseljencev«. 
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«; Ksaverij pa je družinsko ime sv. Frančiška Ksaverija, ki je kasneje postalo osebno ime mnogih, tudi Frančiške Cabrini. 
Rodila se je 15. julija 1850 v Sant’Angelo pri Lodiju v Lombardiji v Italiji, umrla pa 22. decembra 1917 v Chicagu v ZDA.
Družina: Rodila se je kot trinajsti otrok v pobožni kmečki družini.
Zavetnica: izseljencev, emigrantov, bolnišničnih uslužbencev in sirot.
Upodobitve: Poznamo njene fotografije, po katerih je narejenih več podob. Njen simbol je velik križ, ki ga je nosila in Jezusovo srce.
Beatifikacija: Za blaženo je bila razglašena 13. novembra 1938, kot prvo ameriško svetnico pa jo je uradno razglasil papež Pij XII. 7. julija 1946. 
Misel: »Delajmo, delajmo… spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.« (mati svojim redovnicam)
Goduje: 22. decembra

Vir

Zavetnica izseljencev
Imena: Frančiška, Francka, Frančka, Fanica, Frančika, Francesca, Ferenc, Franca, Franc, …
Frančiška Cabrini se je rodila leta 1850 blizu Milana. Pri štiriindvajsetih letih so ji zaupali vodstvo zavoda v mestecu Codogno. Brez sebičnosti se je posvečala delom ljubezni, njena edina želja pa je bila, da bi ustanovila svoj red. Leta 1880 je ustanovila kongregacijo misijonark presvetega Srca in postala prednica. Čez 8 let je odšla v New York in od tam po mnogih ameriških mestih ustanavljala bolnišnice, šole in domove. Predvsem se je zavzemala za priseljence.
Umrla je 22. decembra 1917 v matični hiši v Chicagu.
Vir
 

Imena: Olimpija

Olimpija se je rodila leta 368 v plemeniti in zelo bogati carigrajski družini. Še mlada je izgubila starše. Zanjo je skrbela pobožna sorodnica Teodozija. Osemnajstletna se je poročila s carigrajskim mestnim prefektom Nebridijem. Ta je po nekaj mesecih umrl, Olimpija pa je sklenila, da bo svoje vdovstvo posvetila Gospodu. Cesar Teodozij jo je sicer silil v zakon s svojim sorodnikom in ji, ker se ni hotela poročiti, določil skrbnika, ki naj bi jo v to prisilil. Olimpija pa je bila neomajna. Škof Nektarij jo je sprejel med diakonise carigrajske cerkve. Ob cerkvi svete Sofije je sezidala samostan, hišo za diakonise in tam živela v spokornosti, molitvi in dobrih delih. Za duhovnega voditelja si je izbrala sv. Janeza Krizostoma, ki je prišel v Carigrad za škofa, in mu ostala zvesta tudi v pregnanstvu. Ko so ga namreč leta 404 izgnali iz Carigrada, je morala tudi Olimpija v pregnanstvo v Nikomedijo. Tu si je, žalostna zaradi usode svetniškega škofa in razdorov v Cerkvi, nakopala bolezen in leta 408 umrla. Škof Krizostom ji je iz pregnanstva pisal sedemnajst pisem, v katerih jo je tolažil in jo želel iztrgati iz njene žalosti. Pisma prevevata izjemna prisrčnost in nežna tenkočutnost. Razodevajo veličino dveh duš, ki ju je trpljenje čudovito izčistilo in združilo z Bogom. 

 

»Le enega se je treba bati, Olimpija, le ena nevarnost preži na nas: greh. Vse drugo je prazna bajka: zalezovanja, sovraštva, prevare, obrekovanja, sramotitve, obtožbe, zaplemba imetja, pregnanstvo … Kakršnokoli je vse to, vendarle traja le nekaj časa in mine ter zadene umrljivo telo, čuječe duše pa prav nič ne okvari …

Nič tega, kar se zdaj dogaja, naj te torej ne plaši! Ne prosi pomoči tega ali onega človeka in ne lovi senc - kajti senca je človeška pomoč - marveč neprestano kliči Jezusa, ki ga moliš, naj samo pomigne in v trenutku bo trpljenja konec. Če pa prosiš in konec vendarle ne pride, je pač to božja navada, da stiske ne odpravi na začetku, marveč ko prikipi sila do vrha, ko naraste, ko so sovražniki svojo zlobo skoraj že izčrpali, preobrne vse na mirno plat in pripelje do nepričakovanega uspeha.

Nikar se torej ne vznemirjaj, nikar se ne plaši, marveč vztrajaj in se neprenehoma Bogu za vse zahvaljuj, poveličuj ga, kliči, prosi, moleduj! Če pride tisoč težav in tisoč stisk, če vidiš viharje, nič, nič naj te ne vznemiri! Kajti našega Gospoda nobena težava ne preseneti, četudi dospe nesreča do kraja. On more tudi padle dvigniti, blodeče spraviti na pravo pot, zapeljane poboljšati, grešnike s tisoč grehi obtežene spreobrniti in opravičiti, mrtve oživiti, ruševinam dati večji sijaj in ostarelo obnoviti.

Bog dopušča hude preizkušnje, ki prihajajo nad te druga za drugo, da bi bila tvoja krona lepša in lepša … Vse, kar si pretrpela, je pajčevina, sence in dim in še manj kakor to v primerjavi s plačilom, ki ga boš za to prejela … Imej pa v mislih nebeške zaklade, ki si jih s tem pridobivaš, dobiček, ki ti ga nihče ne more vzeti, in varno bogastvo. (…)

Misli na svojo ljubezen, široko kakor morje, ki se mogočno razprostira do krajev sveta. Ni samo tvoja hiša odprta vsakemu, kdor pride, marveč povsod, na kopnem in na morju so mnogi uživali tvojo gostoljubnost. Vse to zberi in se veseli in raduj v upanju na vence in nagrade!«

(iz pisem sv. Krizostoma Olimpiji)
Sveta Olimpija, redovna ustanoviteljica, goduje 17. decembra
Vir
 

 

 

Atributi: cesarska krona, imenitna oblačila,
Imena: Adelajda, Adelhajda, Ada, Adela, Adelija, Adelita, Alica, Alice, Alida, Ela, Elica, Heidi, …
S težavo najdemo življenje kakšne žene, ki bi se v njem največje stiske menjavale z največjimi častmi, kakor se je to dogajalo v življenju sv. Adelajde. Prav v teh menjavah je postala svetnica, pravi o njej življenjepisec sv. Odilo. Bila je hči burgundskega kralja, ki je umrl, ko je bila stara komaj šest let. Šestnajst let stara se je poročila z italijanskim kraljem Lotarjem, a je bila čez tri leta že vdova.
Možev morilec vojvoda Berengar jo je dal s hčerko Emo zapreti najprej v neki grad, kjer je zlobna Berengarjeva žena skrbela, da se ji je kar najhuje godilo. Naposled so jo vrgli v temnico in ji dajali le toliko hrane, da ni od lakote umrla. Njenemu duhovnemu voditelju Martinu pa se je posrečilo, da so skopali podzemeljski rov, po katerem je ušla. Skrivala se je pred zalezovalci in vohuni, dokler ji ni škof Adelhard poskrbel varnega pribežališča.
Da bi se še bolj zavarovala, se je zatekla po pomoč k nemškemu kralju Otonu I. Kralj pa je bil vdovec. Zaprosil jo je za roko in tako je postala nemška kraljica in cesarica. Ni mogoče povedati, koliko dobrega je storila za siromake, za cerkve in samostane. Najslavnejše, kar o njej poroča zgodovina, pa bo nemara to, da je po padcu Berengarjeve hiše vzela k sebi na cesarski dvor dve hčeri svojega zagrizenega sovražnika in jima bila najboljša mati.
Po Otonovi smrti jo je vnuk Oton II. pregnal s cesarskega dvora. Ko pa je umrl, je bil njegov sin star šele devet let. Knezi so zahtevali, naj Adelajda vzame v roke državne vajeti in tako je bila spet vladarica.
Umrla je 16. decembra 999, stara oseminšestdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir
 

Imena: Marija, Marija, Maria, Marie, Manica, Maca, Mia, Maja, Manca, Manja, Mara, Marica, Marlena, Mica, Marijana, Marlenka, Marja, Marisa, Marusa, Mimi, Rija, Rijana, Rita, Mirjam, Mirjana, Saloma, Salome, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: Svetim Marijam so v Sloveniji zgradili okrog 320 cerkva.
Življenje Pavle di Rosa, z redovnim imenom Marija od Križa, se je začelo leta 1813 v Brescii, izteklo pa se je leta 1855 prav tako v rojstnem mestu. Sedemnajstletno je hotel oče tovarnar omožiti, vendar ga je preprosila, naj je ne sili v zakon, ker si je življenje zamislila drugače. Ko je po prvem obhajilu (bilo ji je deset let) hudo zbolela, je mati ponudila Bogu svoje življenje za ozdravitev hčere. Pavla je res ozdravela, mati pa je še isto leto umrla, stara komaj 38 let. Po materini smrti je prevzela gospodinjstvo, skrb z mlajše brate in sestre. S posebno skrbjo se je posvetila delavkam v očetovi tkalnici. Kolera leta 1836, za katero je v Brescii kakšen dan umrlo tudi sto ljudi, je pomenila preobrat v njenem življenju. Oče ji je dovolil, da je stregla obolelim.Ko je epidemija minila, je Pavla še ostala v bolnišnici in negovala bolnike. V tem delu usmiljenja je našla pot, ki jo ji je namenila božja previdnost. Ustanovila je družbo »Služabnic ljubezni«. Te naj bi stregle po bolnišnicah, čemur pa so nasprotovale plačane svetne strežnice. Pavla je vse skrbi izročila božji previdnosti. Leta 1843 se je zaobljubila s svojimi tovarišicami, da bodo v ustanovi vsako leto posebej slovesno obhajale praznik Jezusovega srca. Ustanova je končno dobila začasno cerkveno in državno potrditev. Pavlin oče pa je ustanovi velikodušno oskrbel večjo hišo, kjer so začele delovati.
Leta 1845 je Pavlo zadela kap, ki se je naslednje leto ponovila. Počasi se ji je sicer izboljšalo, bolečine so pa ostale; povečale so se ji tudi duševne muke, pridružile so se jim noči brez sna in dnevi hude tesnobe. V tej stiskah je molila: »O moja križana ljubezen! Daj, da bo trpljenje, ki mi ga pošiljaš, globoko, presunljivo … Samo to te prosim, da se mi na zunaj ne vidi. Daj, da me bodo vsi zaničevali in grdo ravnali z mano, le to bi rada, da me napraviš popolnoma in za zmerom za svojo.«
Blagoslov njenega trpljenja se je kazal tudi v hitri razširitvi njene ustanove po italijanskih mestih. To ji je prineslo veliko skrbi in dela, saj ni bila samo mati »Služabnic ljubezni«, temveč tudi revnih in zapuščenih, bolnikov in sirot, ki so bili zaupani njenim ustanovam. Življenjepisci posebej omenjajo, kako je leta 1848 premagana piemontska vojska hotela iz bolnišnice v Brescii odpeljati ranjene avstrijske vojake, pa jim je Pavla z velikim razpelom stopila nasproti in so se umaknili.
Leta 1850 je odpotovala v Rim in tam pri Piju IX. dosegla potrditev svoje redovne skupnosti. Sestre so takrat napravile večne zaobljube in Pavla si je privzela ime Marija od Križa. Njen red se je razširil tudi po Hrvaškem in tam še danes deluje.
Sestro Marijo od Križa di Rosa je za svetnico razglasil 12. junija 1954 papež Pij XII.
Vir