Svetniki

Zavetnik domačih živali; za dobro letino krmilnih rastlin; za "srečno novo leto"
Atributi: palica, knjiga, oljčna vejica, zmaj ali bik
Imena: Silvester, Silvan, Silverij, Silvio, Silvijan, Silvo, Vester, Bester, Silvestra, Silva, …
Po rodu je bil Rimljan. Ko je postal mašnik, se je začelo Dioklecijanovo preganjanje. Silvester se ga ni ustrašil. Kjer je mogel, je pomagal, tolažil in opogumljal. Leta 314 so ga izvolili za papeža. Mir, ki ga je Cerkvi prinesel cesar Konstantin, je papežu pripomogel tudi do plodovitega zunanjega dela.
Cesar sam je dal zidati lepe stavbe Bogu v čast, najprej tisto, ki je bila posvečena zmagoslavnemu Odrešeniku (v spomin na zmago nad Maksencijem) in je bila zamišljena kot »mati in glava vseh cerkva prestolnice in zemlje«. Ta bazilika je ostala do danes rimska škofovska cerkev in je šele pozneje dobila ime Sveti Janez v Lateranu.
Drugo veliko papeževo veselje je bilo, da je s cesarjevo pomočjo ob vznožju vatikanskega griča nad grobom prvega papeža Petra postavil mogočno cerkev s 86 marmornatimi stebri. Ta cerkev je stala enajst stoletij.
Papež Silvester je seveda imel tudi svoje bridkosti, zlasti dve: krivo vero donatistov, ki so učili, da grešniki niso udje Cerkve. Obsodil jih je cerkveni zbor v Arlesu na Francoskem. Še večja bolečina je bila Arijeva kriva vera, ki je tajila Jezusovo božjo naravo. Cesar Konstantin je sklical škofe celotnega imperija v Nicejo. Na tem prvem vesoljnem cerkvenem zboru leta 325 papež osebno ni bil navzoč, zastopali pa so ga njegovi odposlanci, ki so prvi podpisali koncilske odločbe.
Ko je skoraj dvaindvajset let vodil Cerkev, je 31. decembra leta 335 bil tudi zanj »Silvestrov večer« življenja in je mirno zaspal v Gospodu. Na ta dan je njegov god.
Vir
 

Silvester je bil Rimljan, ki se je rodil sredi 3. stoletja. Že med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov je bil posvečen v duhovnika in se je pred preganjalci skrival v bližini Rima. Leta 314 je bil izvoljen za papeža. V čas njegovega papeževanja spada znameniti koncil v Niceji leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin. Silvester je Cerkev vodil dobrih dvajset let, vendar nimamo iz časa njegovega papeževanja kakšnih posebnih podatkov. 31. december velja za dan njegove izvolitve za papeža.

Vir

Zavetnik mest Siena, Assisi, Spoleto in Fermo
Atributi: mitra, škofovska palica, krona
Imena: Sabin, Saba, Savina, Sabina, Sabinka, Savin, Savino, Savk
Sabin Spoletski se je rodil v 3. Stoletju v Italiji, po izročilu pa je umrl okoli leta 303. v Spoletu med preganjanjem kristjanov. Nekateri viri ga omenjajo kot škofa v Assisiju, drugi pa kot škofa v Faenzi ali Spoletu. Že v 5. stoletju je blizu mesta Spoleto stala bazilika, ki je bila poimenovana po njem. Upodobljen je tudi na mozaiku v baziliki v Raveni, ki je nastala v letih od 500 do 504 in je tudi najstarejša Sabinova upodobitev. Mučenca prikazuje s krono v rokah. Freska Andrea da Bologna, v baziliki sv. Frančiška v Assisiju, ga kaže kot škofa z mitro in škofovsko palico.
Sveti Sabin goduje 30. decembra.
Vir
 

Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.
Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.

Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.
Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.
Goduje 29. decembra.
Vir
 

Rodil se je leta 1786 v obubožani plemiški družini v Rimu. Šolal se je v znanem jezuitskem Rimskem kolegiju, ki so ga tedaj vodili škofijski duhovniki (jezuitski red je bil leta 1773 razpuščen!). V duhovnika je bil posvečen na god sv. Ignacija Lojolskega leta 1808. Cerkev je tedaj preživljala hude čase. Papež Pij VII. je bil julija 1809 zaprt in pregnan. Ta dogodek je globoko zaznamoval rimske vernike tistega obdobja.
Leta 1810 je Gašper s pridevkom del Bufalo odklonil prisego neapeljski vladi in je zato moral za tri leta v zapor, nazadnje celo na Korziko. Po vrnitvi se je lotil naloge, ki je postala osrednja točka vsega njegovega življenja - ljudski misijoni na rimskem podeželju. V pridigah je predvsem poudarjal češčenje Jezusove presvete Rešnje krvi. Ta pobožnost je tesno povezana s češčenjem Jezusovega srca, ki se je tedaj že močno širila po vsej Evropi.

15. maja 1815 je ustanovil Kongregacijo misijonarjev Presvete Rešnje krvi, kateri se je pridružilo veliko uglednih članov, med njimi je treba posebej omeniti Giovannija Mastai Ferrettija, bodočega papeža Pija IX. (letos je bil razglašen za blaženega). Toda na uradno priznanje najvišjega cerkvenega vodstva je morala kongregacija čakati dalj časa. Papeži Leon XII., Pij VIII., Gregor XVI. (spočetka) ji niso bili naklonjeni. Pravijo, da tako imenovani »tradicionalisti« niso imeli zaupanja vanjo. Na rimskem podeželju, zlasti v južnem delu, se je tedaj razbohotila mafija. Del Bufalo je kot ljudski misijonar takrat veliko naredil za pomiritev in si je prislužil naslov »angel miru«. Ko so v Rimu razmišljali o tem, da bi uničili domnevno mafijsko središče Sonnino, je pisal papežu Leonu XII.: »Bilo bi nedostojno za krotkost Cerkve, ko bi se namestnik Boga miru ne dal preprositi in bi dovolil razdejanje področja s tremi tisoči prebivalcev … Bog miru in krotkosti bi samo zaradi desetih pravičnih prizanesel mestu Sodomi …« Pismo je zaleglo. Papež ni odobril uničenja, temveč je pooblastil Gašperja, naj gre v Sonnino in upornike spreobrača. Mnoge je tedaj rešil smrtne kazni in v deželi so se razmere vsaj začasno umirile. To se je dogajalo okoli leta 1830.

Gašper del Bufalo je leta 1834 z blaženo Marijo de Mattias ustanovil Red sester častilk presv. Rešnje krvi. Pozneje sta obe redovniški skupnosti stopili v unijo in od papeža Gregorja XVI. dosegli uradno potrditev. Tega pa Gašper ni doživel, ker je umrl že 28. decembra 1837.
Za svetnika ga je razglasil leta 1954 papež Pij XII. Upodabljajo ga, kako pridiga ljudem s križem v roki ali pa s kelihom, iz katerega kaplja Jezusova kri.

Ime Gašper izhaja iz latinskih oblik imena Caspar, Gaspar ali Casparus, Gasparus, ki jih preko aramejskega ghizbar v pomenu »zakladnik« razlagajo iz perzijske besede gaz-bar v pomenu »ki nosi zaklad«
Vir
 

Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir