Svetniki

Zavetnik teologov, uradnikov, notarjev, kiparjev, slikarjev, pisarjev, pisateljev, knjigarnarjev, steklarjev, graverjev, svečarjev in pletarjev; proti zastrupitvam, opeklinam, bolečinam v nogah, epilepsiji, toči; za dobro žetev in prijateljstva
Atributi: kotel z oljem, kelih s kačo, pisalno pero, knjiga, orel

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana, …
Apostol in evangelist je bil sin galilejskega ribiča Zebedeja in Salome iz Betsajde, brat apostola Jakoba Starejšega. V svojem evangeliju se predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. Bil je najprej učenec Janeza Krstnika, kot Jezusov učenec pa je bil s Petrom in bratom Jakobom poseben zaupnik našega Gospoda. Ostal je izmed vseh apostolov Gospodu zvest do njegove smrti na križu, zato pa je zaslužil, da mu je na križu Gospod izročil edino in najdražje, kar je imel, svojo mater Marijo. O tem ganljivo piše v svojem evangeliju (19,25-27).

Evangelij je oznanjal v Jeruzalemu in bil deležen preganjanja. Potem je šel v Efez, kjer je postavil škofovski sedež in od tam vodil Cerkev po Mali Aziji. Ko je cesar Domicijan preganjal kristjane, je storil vse, da bi krščanske občine ostale zveste veri. Zato so ga odvedli v Rim in ga vrgli v kotel vrelega olja. Tako je pil kelih Gospodov, kakor mu je bil Jezus sam napovedal. Pa je bil iz tega trpljenja čudežno rešen in izšel kakor pomlajen. Cesar ga je nato pregnal na otok Patmos. Tam je spisal Razodetje, ki v njem prerokuje o bojih in končni zmagi božjega kraljestva. Po Domicijanovi smrti se je vrnil v Efez.

Poleg Razodetja je spisal četrti evangelij, ki čudovito dopolnjuje prve tri, in tri pisma, v katerih govori o ljubezni do Boga in bližnjega, kakor zna samo on, učenec ljubezni. Saj, ko se je hudo postaral, nad devetdeset let, so ga morali malodane nositi k božji službi. Tamkaj je sveti starček vernikom venomer ponavljal isto pridigo: »Otročiči, ljubite se med seboj!« Učenci, naveličani vedno istih besed, so ga vprašali: »Učenik, zakaj pa pridigaš venomer isto reč: Ljubite se med seboj?« Janez, učenec in učitelj ljubezni, je odgovoril: »Otročiči, zato, ker je Gospodova zapoved! In da le to spolnite pa ste storili dovolj.« Umrl je star blizu sto let.
Pogosto ga upodabljajo v skupini z drugimi apostoli, zlasti pri zadnji večerji (slika Leonarda da Vincija v Milanu!); pod križem, samega kot evangelista s simbolom orlom.
Goduje 27. decembra.
Vir
 

Atributi: duhovniška oblačila, križ, monštranca
Imena: Kancij
Imenujejo ga »ponos poljskega naroda« in »očeta domovine«. Rodil se je v začetku 14. stoletja v mestecu Kenty (lat. Cantius) blizu Krakova. Kot dušni pastir je moral opustiti službo in se posvetiti profesuri na krakovskem vseučilišču, ker se mu je ta zdela važnejša. V njej se je zelo odlikoval. Kot profesor je skrbel tudi za dušni in telesni blagor svojih študentov. Delal je dobro, kjer je mogel, tako med mestnimi reveži kakor med študenti. Sproti je razdajal denar, obleko, obutev. Primerilo se je celo, da je na poti domov sezul čevlje in jih dal siromaku, sam pa je spustil plašč niže in tako zakril bose noge.
Živel je zelo asketsko. Skoraj zmeraj se je postil in pokoril. S tem je hotel predvsem zadoščevati za grehe, ki jih je videl okoli sebe. Moč za tako junaško službo Bogu in ljudem je črpal iz stalnega premišljevanja Jezusovega trpljenja. Romal je v Jeruzalem, da bi se tem bolje vživel v posamezne prizore Jezusovega trpljenja. V Rim je romal kar štirikrat, zmerom peš, da bi počastil številne mučence, zlasti še apostolska prvaka Petra in Pavla.

Nekoč so ga na romanju ujeli roparji in mu pobrali ves denar. »Ali imaš še kaj? Če nam ne daš, te ubijemo!« so mu grozili. »Ničesar več nimam,« jim je zatrdil svetnik. Roparji so odšli. Ko si je opomogel od prvega strahu, se je spomnil, da si je iz previdnosti všil v obleko nekaj zlatnikov. Zabolelo ga je, da roparjem ni povedal vse resnice. Stekel je za njimi in klical: »Hoj, počakajte, počakajte!« In ko jih je dohitel, je padel pred njimi na kolena in priznal, da se je zlagal in da zasluži božjo jezo. Ponudil jim je v obleko všite cekine. Roparje je Janezova preprosta odkritost tako ganila, da so se sami vrgli pred njim na kolena, mu vrnili denar in ga prosili odpuščanja.
Malo pred smrtjo je vse svoje premoženje razdelil revežem. Umrl je 24. decembra 1473 in je pokopan v vseučiliški cerkvi sv. Ane v Krakovu. Goduje 23. decembra.
Vir
 

Imena: Janez, Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak, Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
  Njegovo ime se pojavlja tudi v obliki Žanbono ali Zambono. Velja za ustanovitelja reda puščavnikov, ki so se imenovali po njem. Rodil se je leta 1168 v Mantovi v Italiji. O njem obstaja več življenjepisov. Po njihovih pričevanjih naj bi se njegov oče imenoval Janez, mati pa Bona. Sin je povzel obe imeni. Oče mu je umrl pri petnajstih letih, Janez je nato preživljal burno mladost. Do štiridesetega leta je opravljal neke vrste poklic dvornega norčka (pavliha). Mati se je zaradi sinovega življenja žalostila in nenehno molila za njegovo spreobrnjenje.
  Do preobrata je prišlo leta 1208. Takrat je hudo zbolel. Napravil je zaobljubo, da se bo, če ozdravi, umaknil iz posvetnega življenja in začel delati pokoro kot puščavnik blizu Forlija. Predal se je življenju molitve in odpovedi. Ko se je po nekaj letih razširil glas o njegovem svetem življenju, se je okoli njega zbrala skupina puščavnikov. Nekateri so govorili, da je bil med njimi, okoli leta 1209, tudi sv. Frančišek Asiški. Toda to poročilo je brez zgodovinske podlage.
  Število puščavnikov je naraščalo in okoli leta 1217 je Janez Bono organiziral Red puščavnikov. Škof v Cesenni mu je dovolil, da je začel blizu njihovega bivališča zidati cerkev, posvečeno Devici Mariji. V začetku so puščavniki živeli življenje, podobno puščavnikom v prvih stoletjih. Toda 4. lateranski cerkveni zbor je naročil, naj vsi redovniki sprejmejo pravila kakšnega reda, ki ga je odobrila cerkvena oblast. Janezova skupnost je tedaj sprejela pravila sv. Avguština in njim prilagodila tudi redovno obleko.
  Glas o Janezovi svetosti se je razširil po vsej deželi, zato so ga leta 1225 naprosili, naj reši spor med mestoma Raveno in Cervio. To nalogo je dobro opravil. Število menihov se je kar naprej večalo, zato je Janez ustanovil nove samostane v Bertinoru, Mantovi, Parmi, Ferrari. Še v času njegovega življenja je število naraslo na 26. Janez Bono je tedaj postal vrhovni predstojnik reda, pozneje pa se je odpovedal tej časti.
  Čeprav se je moral od časa do časa pojavljati v javnosti, je vztrajal še naprej v življenju pokore in odpovedi. Že za življenja je storil veliko čudežev, veliko pa tudi po smrti, kar je razvidno iz listin za njegovo beatifikacijo.
  Oktobra 1249 je čutil, da se mu približuje smrt. Umaknil se je v samostan sv. Neže v Mantovi, kjer je 16. oktobra umrl. Pokopan je bil v tamkajšnji cerkvici. Čez dve leti so našli njegovo truplo nestrohnjeno in so ga nato pokopali v marmornati grob.
  Postopek za kanonizacijo so začeli dve leti po smrti, toda za blaženega ga je potrdil šele čez dvesto let papež Sikst IV.

Goduje 23.oktobra, ponekod 16. oktobra
Vir

  Tisti, ki so poklicani h Gospodovi mizi, naj se odlikujejo po vzorni lepoti hvalevrednega in nravnega življenja ter zavržejo vsako umazano govorjenje ali nečistost. Kot sol zemlje naj zase in za druge živijo pošteno in kot luč sveta naj svetijo drugim z jasno razsodnostjo. Zavedajo naj se, da je najvišji učenik Jezus Kristus govoril ne le o apostolih in učencih, ampak tudi o vseh naslednikih, duhovnikih in klerikih, ko je rekel: "Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo." (Iz razprave sv. Janeza Kapistrana, duhovnika, O vzoru klerikov)
  Iz Frančiškovih redov je izšlo veliko pomembnih in vplivnih osebnosti. Eden med večjimi in pomembnejšimi je gotovo tudi sveti Janez Kapistran, ki je bil potujoči pridigar, mirovni posrednik, spovednik, redovni prenovitelj, imenovan tudi "apostol Evrope".
Janez se je rodil 24. junija 1386 v majhnem kraju Capestrano (od tod je njegovo ime, ki so ga že sodobniki izgovarjali Kapistran) v Abruzzih, vzhodno od mesta L’Aquila. Njegov oče Anton je bil bogat baron, ki se je tam naselil kot vojak in se poročil z domačinko. Janez je že kot mladenič ostal brez očeta. Toda nadarjeni fant se je v svetu dobro znašel. V Perugii je študiral pravo in pri šestindvajsetih letih postal župan svojega mesta. V poznejših mestnih prepirih so ga odstranili s položaja in ga vrgli v ječo. Med težkim ujetništvom je doživel osebno spreobrnjenje. V ječi je sanjal, da ga sveti Frančišek kliče in vabi v svoj red. Odkupil se je iz ujetništva, dosegel spravo s sovražniki svoje rodbine, ki so mu prej pobili štiri brate in požgali dve hiši. 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko. Težko se je odločil za samostan, ko pa se je oklenil novega življenja, se ni več oziral nazaj.
  Leta 1417 je napravil obljube in papež Martin V. mu je že leta 1418 dovolil prejeti mašniško posvečenje. Imenoval ga je za inkvizitorja zoper krivoverske voditelje po Italiji. Kapistran je to poslanstvo opravljal brez nasilja. Ljudi je nagovarjal z besedo ljubezni in predvsem s svojim zgledom spokornosti.
  Janez je kmalu postal prijatelj ljudskega misijonarja Bernarda Sienskega. Šest let starejšega redovnega brata je spremljal na njegovih misijonskih popotovanjih, ko pa je prejel mašniško posvečenje, je tudi sam postal potujoči pridigar. Bernard Sienski je skupaj z Janezom Kapistranom skrbel za razširjanje Frančiškovega reda po Italiji.
  Kakor k Bernardu so tudi k Janezu prihajale cele množice ljudi, ko je pridigal. Kamorkoli je prišel, povsod so ga slovesno sprejeli in ga pospremili v mesta. Ko je govoril Janez Kapistran, so bile tudi največje cerkve premajhne. Množice so vrele k njemu, ker ga je spremljal sloves velikega čudodelnika in Božjega glasnika. Papež je bil navdušen nad govorniškimi sposobnostmi tega Frančiškovega brata in nad karizmo, s katero je izpolnjeval svoje poslanstvo. Zato ga je večkrat postavil za svojega legata (odposlanca). Deloval je v Avstriji in na Moravskem, na
Češkem in v Nemčiji, na Poljskem in Nizozemskem. Živel je v času reform Frančiškovih redov in prizadeval si je, da bi bratje oblikovali način
življenja, ki bi bil čim bližji duhu svetega Frančiška.
  Celih štirideset let je pridigal vsak dan, privoščil si ni skoraj nič počitka. S svojimi besedami s prižnice je posegal tudi v politiko in pripomogel, da so se pomirili sprti vladarji in vojskujoča se mesta. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali napad Turkov na Srednjo Evropo, je Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za obrambo krščanskega sveta. Ko so vsi poveljniki obupavali, je Kapistran po notranjem navdihu vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja. S križem v roki je spodbujal vojake k napadu na Turke.
  Umrl je zaradi kužne bolezni 23. oktobra 1456 v Iloku na Hrvaškem. Njegovi posmrtni ostanki so se izgubili. Papež Aleksander VIII. ga je leta 1690 razglasil za svetnika (za blaženega je bil razglašen že leta 1622).
Sveti Janez se je pred smrtjo z vsemi močmi zavzemal, da bi bil za svetnika razglašen njegov prijatelj Bernard Sienski. To se je zgodilo leta 1450. 

Klasična upodobitev Janeza Kapistrana je tista, ki kaže svetnika z zastavo s križem. Eden najbolj znanih primerov je slika Bartolomea Vivarinija, ki je nastala leta 1459, štiri leta po Janezovi smrti. Razstavljena je v Louvru v Parizu. Veliki pridigar na upodobitvah pogosto drži v rokah monštranco s hostijo, včasih pa je na njej tudi znamenje IHS. Pogosto so ga upodabljali zlasti v baroku, po razglasitvi za svetnika. Tako je npr. prikazan z razpelom in zastavo s križem, poleg njega pa Paskal Baylonski, delo Johannesa Singa, v straubinški cerkvi iz 18. stoletja.
Vir
Vir2
 

 Janezu Krizostomu upravičeno pripada vzdevek »Zlatousti«, saj velja za največjega govornika Cerkve vseh časov. Rodil se je v Antiohiji okoli leta 346. Sprva je kot menih živel strogo asketsko življenje, pozneje pa se je bil prisiljen zaradi bolezni vrniti v Antiohijo. Tu je kmalu zaslovel kot pridigar po vsem bizantinskem cesarstvu. Cesar ga je z zvijačo zvabil v Carigrad in ga dal posvetiti za škofa. S tem pa je nad Janezovo glavo spravil sovraštvo aleksandrijskega patriarha Teofila. Ta ga je po raznih spletkah in lažnih obsodbah tako onemogočil, da je Janez Zlatousti po hudem pomanjkanju in duševnih mukah ter zaradi velikih naporov umrl v izgnanstvu leta 407. Najbolj znane so prav gotovo njegove knjige o duhovništvu, v katerih opisuje visoko čast duhovniškega stanu na eni ter veliko odgovornost in dolžnost, da duhovnik stremi po popolnosti na drugi strani. Čudovito lepa je njegova liturgija; zlasti še liturgične molitve.

»Duhovnik mora imeti dušo čistejšo od sončnih žarkov, da ga Sveti Duh ne zapusti osamelega in da more reči: ‘Živim, pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus.’ … Lepota duhovnikove duše mora na vse strani sijati, da more razsvetljevati in razveseljevati srca vseh, ki se nanjo ozirajo.«

»O Jezus, prižgal si luč, da bi še naprej gorela. Daj, da bomo budni in goreči ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki so prišli k resnici … Daj, da bo naše življenje vredno milosti ni resnice, ki so jo prejeli; in kakor je to treba oznanjati povsod, tako naj bo tudi naše življenje vedno v skladu z njo.«

»Čisto življenje je vidnejše in sijajnejše od same luči. O, da bi moč našega zgleda mogla razsvetliti ljudi in jih privesti do večnega življenja.«

»Kdor sodeluje pri tvoji daritvi, Gospod, od česa bi moral biti čistejši? Bolj kot sončni žarek bi morala biti čista roka, ki razdeljuje tvoje telo, usta, ki so napolnjena z duhovnim ognjem, jezik, ki je orošen s tvojo krvjo? … Daj, Gospod, da se bom zavedal, s kakšno častjo sem počaščen in pri kakšno mizi smem sedeti … Gospod, daj, da se ne bom zanemaril in polenil, ko sem deležen tako velike ljubezni in časti! Kako željno se otročiči oklepajo materinih prsi in s kakšno ihto prižemajo nanje svoja usteca! Daj, da bomo tudi mi pristopali k angelski mizi in jemali v roke duhovni kelih z isto gorečnostjo; da, s še večjim hrepenenjem in z večjo vnemo.«

 »Tako hladna kakor kristjan, ki ne pomaga drugim ljudem, ni nobena stvar … Vsakdo lahko pomaga svojemu bližnjemu, če le stori to, kar je v njegovi moči.«

»Najvišja dobrina je molitev in pogovor z Bogom, ker nas združuje in zedinjuje z Bogom … Molitev pa ne sme biti iz navade, temveč mora prihajati iz srca, ne samo ob določenem času, temveč noč in dan.«
Sveti Janez Krizostom (Zlatousti), škof in cerkveni učitelj, goduje 13. septembra
Vir