Ime za mesec april razlagajo na različne načine. Nekateri sodijo, da je v zvezi z latinsko besedo ''aprikus'', ki pomeni sončen, drugi ga razlagajo z glagolom ''aperio'', ki pomeni odpreti, odkriti, razodeti, razložiti. Po obeh razlagah naj bi ime april označevalo mesec, ki soncu in pomladi odpre vrata. Leta 1466 Martin iz Loke ta mesec imenuje Maly trawen - mali traven, ki ga poznamo še danes. Na Slovenskem so za april še imena deževni mesec, velikotravnik, mali travnik, travnjek, Valentin Vodnik pa je vedel za ime ovčjider.
V tem mesecu sta ljudem najbolj poznana svetnika Jurij, mučenec (23. 4.) in Marko, evangelist (25. 4.).
Pregovori
* Če je april deževen, kmet ne bo reven.
* Če je v aprilu preveč dežja, kmet nad slabo letino godrnja.
* Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo pozneje.
* Če sončen je april in suh, bo maj za lepo vreme gluh.
* Moča v tihi nedelji, se žetve nikar ne veseli.
* Če veliki petek dežuje, suho leto napoveduje.
* Lepo vreme o veliki noči, dobra letina že tedaj napoči.
* Če Jurij toplo vreme zakuri, širom pomlad odpre duri.
* Svetega Jurija zemlja mokra, svetega Petra suha, to da kruha.
* Če se vrana že o sv. Juriju v žitu skrije, Dobra bo letina! Veliko žita! na ves glas vpije.
* Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
* Če se na sv. Marka (25. 4.) bliska in grmi, slane, pozebe se bati več ni.
Običaji
Štiridesetdnevni post, je priprava na največji krščanski praznik. To je čas, ko ljudje izpolnjujejo osebne zaobljube vzdržnosti od plesa in veseljačenja, od pijače in določenih jedi in tudi poslušanja radia in prekomernega gledanja televizijskih oddaj, so bolj pozorni na opravljanje dobrih del in na to, da opravijo velikonočno spoved. Nekako do druge svetovne vojne so bili v navadi spovedni listki. Verniki so dobili najprej spovedni listek s črnim tiskom, ko so opravili spoved pa listek z rdečim tiskom, kjer je bila napisana župnija in letnica spovedi. Hišni gospodar je skrbel, da so družinski člani opravili velikonočno spoved. Pri Jurju na Prapročah vedo povedati, da so imeli vsi družinski člani spovedne listke zataknjene za okvir velike nabožne slike v hiši. Posamezniki so črne spovedne listke vzeli, jih pri spovedi oddali in po opravljeni spovedi dobili v spovednici listek z rdečim tiskom ter ga doma spet zataknili za rob slike v hiši. Tako je vsa družina videla, kako se je spreminjalo število spovednih listkov s črno in rdečo barvo. V Polhovem Gradcu so za leto 1947 še dobili za opravljeno velikonočno spoved listek z rdečim tiskom, kar kaže spovedni listek z letnico 1947 v velikosti 9 cm krat 3 cm.
Tiha nedelja je peta postna nedelja. V cerkvi so zakriti križi ali tudi osrednje oltarne niše. Spomin iz otroških let je, da je bila to najbolj resnobna in žalostna nedelja, ko tudi petja ni bilo v cerkvi. Tudi po nekaterih hišah so zakrili s temno tkanino križ v bogkovem kotu.
Cvetna nedelja je spomin na Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem, ko je v bogoslužju poleg blagoslova zelenja bolj v ospredju sprevod tega zelenja v cerkev na čast Kristusa Kralja s sveto mašo. Tudi v Polhovem Gradcu je cvetna nedelja slovesna, ko se ljudje z oljkami, butarami in butaricami zberejo pri župnišču. Bogoslužni obred nakazuje tri dogodke, troje dejanj. Prvi dogodek se godi na Oljski gori med palmami in oljkami, pri župnišču je to blagoslovitev oljk in butar - ''lesenega žegna''. Drugi dogodek je Jezusova pot z Oljske gore do jeruzalemskih vrat, v obredu je to sprevod z blagoslovljenimi oljkami in butarami od župnišča do cerkvenih vrat. Tretji dogodek ali tretje dejanje je Jezusov vhod v Jeruzalem in tempelj, v bogoslužju je to slovesen sprevod od cerkvenih vrat do oltarja in sveta maša.
Na Polhograjskem je bila navada, da so od hiše ta dan nesli v cerkev k blagoslovu le eno butaro, le en ''žegen''. Nesel ga je navadno šoloobvezni fantič, kar mu je bilo v veliko veselje in ponos. Če fantiča pri hiši ni bilo, je nesel kdo od sosedovih, nesle so tudi deklice. Žegen je moral biti narejen iz treh vrst lesa, čeprav sestavine niso povsod enake. Največkrat so povedali, da so to bile šibe bele ali sive vrbe - ne rdeče, ker je ta Iškarjotova, enoletne leske in bezga, za vrh je moral biti brin z oljko, okrog pa pušpan, bršljan, božji les in vresje. Butara je bila trdno povezana z obročki, narejenimi iz v ''trto'' zvite vrbove vejice. Čimveč je butara imela obročkov, tem lepša in večja je bila; najmanj je imela tri do štiri obročke, lahko pa tudi šest do deset. Povsod pa so po številu obročkov dajali ''lon'', to je plačilo tistemu, ki je butaro nesel k blagoslovu. Od vrednosti denarja je bilo odvisno, ali je bilo po 1 dinar, po 10 dinarjev ali po rdečih 100 dinarjev v sedemdesetih letih 20. stoletja. Za nošenje domače butare pa ni bilo posebnega plačila, ker je bila že čast nošenja dovolj, posebno v družinah z več otroki. Butaro je navadno delal gospodar ali gospodinja, lahko pa tudi družinski član, ki je imel spretnejše roke. Vedno je bilo to slovesno in resno opravilo, ki so mu otroci radi prisostvovali. Ko je bila butara narejena, so jo še okrasili z živobarvnimi papirnatimi rožami in trakovi, tudi z jabolki in pomarančami, če so jih imeli, v Polhovem Gradcu so nekateri obesili tudi preste. Pisane butarice s pobarvanimi oblanci, ki so znane kot ljubljanske butarice, so prvi prinesli v polhograjsko cerkev nekdanji Korošcovi otroci, ker so jim to naredile tete. Za manjše otroke jih danes nekateri starši kupijo, ker ima vsak otrok rad svojo pisani butarico, hišna butara pa je še vedno doma narejena iz zelenja po stari tradiciji.
Blagoslovljena hišna butara je po vrnitvi iz cerkve kakšen dan stala v hiši, to je v dnevnem prostoru, potem pa je gospodar butaro razdelil. Tako je tudi v današnjem času. Del oljčne vejice je zataknil h Križanemu na steni ali v bogkovem kotu hiše, del zelenja dal živini, manjše dele zataknil po gospodarskih poslopjih, večji del pa shranil na dostopnem kraju hiše za različne priložnosti in potrebe, shranil okraske za prihodnje leto, delčke butare pa odnesel tudi na njive z žitnimi posevki.
Dele cvetnonedeljske butare so uporabljali in še uporabljajo za pokaditev vprežne živine pred prvim spomladanskim oranjem, za kaditev na vse tri božične večere, različno za kaditev v dneh velikega tedna ali krste s pokojnikom pred odhodom na pokopališče, dele dajo na ogenj ob nevihtah. Pri prvem spomladanskem oranju polože šibo ali dve - lahko tudi v obliki križa - na njivo, da to s prvimi brazdami zaorjejo, v Zalogu so dali šibe tudi v temelje nove hiše.
Veliki teden sledi cvetni nedelji, ko vse hiti s pripravami na velikonočne praznike. Prvi trije dnevi so še kar delavniški, zlasti ženske imajo veliko dela s pospravljanjem in pomivanjem. Zadnje tri dneve - veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto imenujemo velikonočno tridnevje, to je višek cerkvenega leta, čas, ko naj nam skrivnost križa na poseben način prinaša življenje po zakramentih - se pa več zadržimo pri bogoslužju v cerkvi.
Veliko sredo je v župnijski cerkvi postavljena kulisa Božjega groba.
Na veliki četrtek zvečer je tabernakelj že prazen. Najsvetejše je preneseno v ''ječo'', nekdaj je bilo to v majhno vdolbino z železnimi vratci v cerkvenem zidu na levi strani prezbiterija, kar spominja, da je Kristus prebil noč za zapahi, ko so ga po zadnji večerji ujeli, sedaj pa je Najsvetejše preneseno na desni stranski oltar. Med slovesno mašo utihnejo zvonovi v zvoniku, v cerkvi utihnejo tudi zvončki in orgle. Na Polhograjskem pravijo, da so ''zvonovi zavezani'', ta čas ženske niso smele prati perila, da se takrat voda čisti za mašne ''gvante'', za pranje mašnih oblačil, da se s pranjem drugega perila ne sme voda kaliti. Na ta dan na polju niso delali in tudi živina je počivala. Zgodaj zjutraj, še preden je sonce vzšlo, so dali žerjavico v star lonec, dodali dele cvetnonedeljske butare ter s tem pokadili po hiši in gospodarskih poslopjih ali pa so lonec postavili le na dvorišče, da se je kadilo proti nebu. To so delali skoraj po vseh naseljih v župniji, v delu Babne Gore so tako naredili tudi še na veliki petek in veliko soboto, v Mačkovem grabnu in na Zavrhu pa so to naredili le na velikonočno nedeljo zjutraj.
Veliki petek je edini dan v letu, ko v župnijski cerkvi ni maše, tabernakelj je odprt in prazen, pri obredju je odkrit Kristus na križu in Najsvetejše je preneseno k Božjemu grobu, kjer ga častimo. Marsikje pri znamenjih na prostem ali križu v hiši prižgejo ta dan lučko v spomin Kristusove smrti na križu.
Nekateri na veliki petek vsadijo nekaj krompirja ali vsaj nekaj malega vsejejo, da bi setev in saditev bolje obrodila, ker je bil na ta dan Kristus položen v zemljo in zato vsa narava oživi.
Velika sobota prinaša zlasti pri mladini velikonočno vznemirjenje in razpoloženje, čeprav je vsaj še dopoldne post. V jutranjih urah je pri župnijski cerkvi blagoslovitev ognja in krstne vode. Včasih so mežnarji vseh cerkva v župniji - razen na Setnici in Selu - raznesli velikonočni ogenj po vseh domačijah, da so gospodinje z blagoslovljenim ognjem zakurile za velikonočno peko in kuho. V peči so takrat tudi skurili ostanke stare cvetnonedeljske butare.
Preko dneva je v cerkvi češčenje Najsvetejšega pri Božjem grobu, glavno bogoslužno opravilo velikonočna vigilija je zvečer.
Zlasti za mlajše ljudi je v popoldanskem času posebno doživetje blagoslov velikonočnih jedil - ''mesenega žegna'' v cerkvi v Dvoru, na Podrebri, na Brišah, na Prapročah in v Polhovem Gradcu, tega blagoslova pa ni v samotnih cerkvah na Gori, Setniku, Selu in Setnici. Nekdaj je bil blagoslov jedil tudi na Koreni, pa se je župnik Gregor Andoljšek med potjo tja ustavil pri Ferjanu na Zavrhu, da je tam blagoslovil jedila njim in tudi Ferjanovim sosedom. Podobno se je nekajkrat ustavil tudi v Zalogu, da je pri kapelici blagoslovil velikonočna jedila družinam iz Zaloga. Na nekaterih oddaljenih samotnih domačijah so jerbas z žegnom v času blagoslova velikonočnih jedil postavili na hišni prag ali hišno okno, da so bila jedila tako deležna skupnega blagoslova.
Nesti jedila k blagoslovu je na Polhograjskem bilo nekdaj žensko opravilo. Žegen so nosila dekleta ali tudi gospodinje v jerbasih, ki so jih pri hiši imeli samo za ta namen. Sedaj nosijo žegen v pletenih košarah ljudje različne starosti, velikokrat mlade mamice z otroki, ki tudi nosijo svoj žegen v košarici ali na Brišah njihovi fantiči v koških na hrbtu. Vedno pa je žegen prekrit z lepim prtičem. V Polhovem Gradcu so ga v jerbasu najdalj časa nosili Jerebovi in Janezovi, na Brišah ga k blagoslovu še vedno v jerbasu z avtom pripeljejo Mačkovi s Škofij, na Praproče ga v jerbasu prinese nekaj časa na glavi in nekaj časa v rokah Ančka Burjek (r. 1925), Grampovčnikova s Setnika. Na Podrebri in v Dvoru pa ne pomnijo, od katere hiše so nazadnje prinesli v jerbasu, a v Dvoru vedo, da je pred dobrimi štiridesetimi leti prinesel žegen v košu na hrbtu Krvincov, Jože Bizjak (r. 1944) iz Dolenje vasi in da ga je bilo prav zanimivo pogledati.
Kaj vse mora biti v velikonočnem žegnu in kakšen je pomen sestavin?
Jerbas ali košara z žegnom pomeni Jezusov grob, prtič, ki pokriva žegen, pomeni tančico, v katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga položili v grob, kruh in mesovje pomeni Jezusovo telo, klobase pomenijo vrvi, s katerimi je bil Jezus zvezan, tri korenine hrena pomenijo tri žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, kolač pomeni Kristusovo krono, bela in rdeče pobarvana jajca pomenijo vodo in kri, ki je pritekla iz Jezusovega telesa, ko so ga prebodli s sulico, počeno jajce pa naznanja, da je Jezus vstal iz groba. Na Zavrhu so povedali, da v žegnu mora biti kos mesa s kostjo, drugače da se blagoslov jedil ''ne prime'', toda kost ne sme biti presekana, ampak v sklepu lepo ločena. To je kot spomin, da Jezusu niso strli kosti. Nekateri dajo v žegen tudi tri krompirje, prgišče pšenice ali storž koruze, da blagoslovljena semena prenesejo blagoslov na vsa semena, ki jih bodo vsadili ali vsejali. Posebnost polhograjskega žegna pa so do pred nekaj leti bili oblati, izdelani kot velike ovalne hostije. Oblate je za poseben denarni dar pripravil mežnar, za vsako družino toliko, kot je bilo družinskih članov. Ljudje pomnijo, da so jih hodili iskat k mežnarju Jakominu v staro šolo, potem k Peku in nazadnje h Koprivcu v nekdanjo Rantovo hišo. Za oddaljene domačije s Setnice, Sela in dela Setnika je kar mežnar poskrbel, da so na veliko nedeljo zjutraj dobili blagoslovljene oblate, ker v soboto zaradi oddaljenosti niso nosili jedil k blagoslovu. Povsod so pri velikonočnem zajtrku te oblate najprej použili in imajo to v zelo lepem spominu ter jim je žal, da tega ni več. Le v Mačkovem grabnu se oblatov ne spominjajo, morda ni bilo pri hiši denarja, ki bi ga darovali za oblate, pa jih niso šli iskat. Na Prapročah so Jurjevi vedeli povedati, da so kakšen oblat tudi shranili in njegove delčke dali na ogenj skupaj z deli cvetnonedeljske butare ob nevihtah za odvrnitev grozečih oblakov, da bi jim bilo prizaneseno s strelo in točo.
Še zanimivost! To je postna jed, ki je niso kuhali v postu, ampak le na veliko soboto ali veliko nedeljo zjutraj kot spomin na veliko lakoto, ko so jedli repne olupke. Imenovali so jo aleluja. Kako so to pripravljali? Repo so lepo umili, v kolobarjih olupili in te repne olupke posušili na obeh drogovih pri peči, ki so ju imeli za oprijemanje ali tudi sušenje perila. Nekateri so olupke posušili tudi na latah v kozolcu ali v sušilnici za sadje. V Polhovem Gradcu se spominjajo, da je repne olupke za alelujo pri peči sušil čevljar Franček v Severjevi hiši, pripravljanja jedi pa ne pomnijo. Na Zavrhu so vedeli povedati, da so repne olupke kuhali skupaj s suhim mesom za žegen in so iz njih pripravili jed za sobotno kosilo. Na Prapročah so povedali, da so suhe repne olupke nalomili, oprali, jih namočili kot fižol, potem skuhali, jih odcedili in potem zalili z juho od suhega mesa, zakuhali še kašo in zabelili z ocvirki. V Mačkovem grabnu je Kobilcova mama povedala, da so repne olupke s kašo zabelili s precvrto suho slanino in da je jed prav lepo dišala, da je bila to prva jed na veliko noč zjutraj pri zajtrku. Tako pomnijo ljudje, ki so stari sedemdeset in več let. Sedaj so že pretekla desetletja, odkar aleluje ne kuhajo več.
Velika noč ali velika nedelja Najzgodnejša velika noč je bila v prejšnjem 20. stoletju samo enkrat, to je bilo 23. marca leta 1913, v sedanjem 21. stoletju bo tega dne velika noč tudi samo enkrat, leta 2008. Najbolj pozno je velika noč lahko 25. aprila. To se je zgodilo v 20. stoletju le leta 1943, v 21. stoletju pa bo na ta dan samo leta 2038.
Za ta največji krščanski praznik so družinski člani dobili kako novo oblačilo in obutev in se v velikem številu zbrali v velikonočnem jutru okrog Božjega groba v cerkvi. Najslovesnejši trenutki nastopijo, ko duhovnik pri Božjem grobu vzame v roke monštranco s sv. Rešnjim telesom in obrnjen proti vernikom z vedno višjim glasom trikrat zapoje Aleluja ter potem še začetek Riharjeve pesmi Zveličar naš je vstal iz groba, nato pa se razvije vstajenjska procesija. Po vrnitvi v cerkev je sveta maša. Med nosilci neba pred drugo svetovno vojno in nekaj časa še po njej ljudje dolgo pomnijo sedaj že pokojne Hkovčka s priimkom Koritnik, Kramarja, Hribrskega očeta, Smuka, Jurčenka in Facijevega Poldeta, nosilec kipa Vstalega Zveličarja pred nebom pa je dolgo bil Cpinov oče - Petrovec z Briš. Sedaj se nosilci neba menjavajo med cerkvenimi ključarji. Polhograjsko bandero so v procesiji nosili mladi fantje, ki so bili tik pred vojaščino ali pa so vojaščino pravkar odslužili in tako je še danes. Nekdanje pokanje in streljanje z možnarji na Malem Starem gradu v času procesije je bilo že tik pred letom 1930 od državnih oblasti prepovedano.
Po končani maši ljudje odhitijo na domove, kjer se zberejo družine pri skupnem velikonočnem zajtrku. Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak dobi del od vseh sestavin žegna in mora paziti, da z vsemi blagoslovljenimi jedmi ravna dostojno. Pazijo tudi, da se otroci med jedjo sklanjajo nad mizo in ne trosijo blagoslovljenih drobtin na tla. Vse odpadke po zajtrku skrbno poberejo in jih navadno dajo na ogenj.
Velika nedelja je vedno veljala med ljudmi za tako svet dan, da se ne sme nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli na velikonočni ponedeljek. V zadnjih petdesetih letih, ko je bil velikonočni ponedeljek delovni dan, se je to pravilo glede obiskov nekoliko spremenilo, ker so ljudje k sorodnikom šli na obiske lahko le na veliko nedeljo.
Velikonočni ponedeljek je praznik, je dan sprostitve, namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Ljudje radi rečejo, da gredo ''v Emavs''. Nekdanjega sekanja pirhov in pomaranč skoraj ni več opaziti. Posamezniki še pokažejo, kako je to včasih potekalo, ko so za sekanje pirhov veljala nenapisana, a dogovorjena pravila glede na oddaljenost sekača od pirha (sekač nagnjen s stegnjeno roko pride do okoli 30 cm v bližino pirha), velikosti kovanca, oblike in vrednosti sekanja. Posamezni birmanski botri so na ta dan z velikonočnimi dobrotami obdarovali svoje birmance. Nekdaj je veljalo, da po veliki noči - ko je zemlja blagoslovljena - otroci zunaj lahko hodijo bosi in se ni bati prehlada. Nekateri pravijo tudi, da je to veljalo po poljskih mašah, kar pa je tako kmalu po veliki noči. Do danes se je to spremenilo, ker v današnjem času otroci zunaj zelo malo hodijo bosi.
Bela nedelja je prva nedelja po veliki noči. Ime izhaja iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci ves teden po veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih in so to nedeljo bela oblačila odložili. Nekateri to nedeljo imenujejo mala velika noč. Za zajtrk tega dne prihranijo nekaj velikonočnega žegna ali pa podobna jedila na novo pripravijo, nekateri narede tudi nove pirhe. Ferjanova mama je povedala, da je bela nedelja sestra velike nedelje.
Vir
V tem mesecu sta ljudem najbolj poznana svetnika Jurij, mučenec (23. 4.) in Marko, evangelist (25. 4.).
Pregovori
* Če je april deževen, kmet ne bo reven.
* Če je v aprilu preveč dežja, kmet nad slabo letino godrnja.
* Če se aprila vreme smeje, se bo kisalo pozneje.
* Če sončen je april in suh, bo maj za lepo vreme gluh.
* Moča v tihi nedelji, se žetve nikar ne veseli.
* Če veliki petek dežuje, suho leto napoveduje.
* Lepo vreme o veliki noči, dobra letina že tedaj napoči.
* Če Jurij toplo vreme zakuri, širom pomlad odpre duri.
* Svetega Jurija zemlja mokra, svetega Petra suha, to da kruha.
* Če se vrana že o sv. Juriju v žitu skrije, Dobra bo letina! Veliko žita! na ves glas vpije.
* Kolikor dni so žabe pred sv. Jurijem regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
* Če se na sv. Marka (25. 4.) bliska in grmi, slane, pozebe se bati več ni.
Običaji
Štiridesetdnevni post, je priprava na največji krščanski praznik. To je čas, ko ljudje izpolnjujejo osebne zaobljube vzdržnosti od plesa in veseljačenja, od pijače in določenih jedi in tudi poslušanja radia in prekomernega gledanja televizijskih oddaj, so bolj pozorni na opravljanje dobrih del in na to, da opravijo velikonočno spoved. Nekako do druge svetovne vojne so bili v navadi spovedni listki. Verniki so dobili najprej spovedni listek s črnim tiskom, ko so opravili spoved pa listek z rdečim tiskom, kjer je bila napisana župnija in letnica spovedi. Hišni gospodar je skrbel, da so družinski člani opravili velikonočno spoved. Pri Jurju na Prapročah vedo povedati, da so imeli vsi družinski člani spovedne listke zataknjene za okvir velike nabožne slike v hiši. Posamezniki so črne spovedne listke vzeli, jih pri spovedi oddali in po opravljeni spovedi dobili v spovednici listek z rdečim tiskom ter ga doma spet zataknili za rob slike v hiši. Tako je vsa družina videla, kako se je spreminjalo število spovednih listkov s črno in rdečo barvo. V Polhovem Gradcu so za leto 1947 še dobili za opravljeno velikonočno spoved listek z rdečim tiskom, kar kaže spovedni listek z letnico 1947 v velikosti 9 cm krat 3 cm.
Tiha nedelja je peta postna nedelja. V cerkvi so zakriti križi ali tudi osrednje oltarne niše. Spomin iz otroških let je, da je bila to najbolj resnobna in žalostna nedelja, ko tudi petja ni bilo v cerkvi. Tudi po nekaterih hišah so zakrili s temno tkanino križ v bogkovem kotu.
Cvetna nedelja je spomin na Jezusov slovesen vhod v Jeruzalem, ko je v bogoslužju poleg blagoslova zelenja bolj v ospredju sprevod tega zelenja v cerkev na čast Kristusa Kralja s sveto mašo. Tudi v Polhovem Gradcu je cvetna nedelja slovesna, ko se ljudje z oljkami, butarami in butaricami zberejo pri župnišču. Bogoslužni obred nakazuje tri dogodke, troje dejanj. Prvi dogodek se godi na Oljski gori med palmami in oljkami, pri župnišču je to blagoslovitev oljk in butar - ''lesenega žegna''. Drugi dogodek je Jezusova pot z Oljske gore do jeruzalemskih vrat, v obredu je to sprevod z blagoslovljenimi oljkami in butarami od župnišča do cerkvenih vrat. Tretji dogodek ali tretje dejanje je Jezusov vhod v Jeruzalem in tempelj, v bogoslužju je to slovesen sprevod od cerkvenih vrat do oltarja in sveta maša.
Na Polhograjskem je bila navada, da so od hiše ta dan nesli v cerkev k blagoslovu le eno butaro, le en ''žegen''. Nesel ga je navadno šoloobvezni fantič, kar mu je bilo v veliko veselje in ponos. Če fantiča pri hiši ni bilo, je nesel kdo od sosedovih, nesle so tudi deklice. Žegen je moral biti narejen iz treh vrst lesa, čeprav sestavine niso povsod enake. Največkrat so povedali, da so to bile šibe bele ali sive vrbe - ne rdeče, ker je ta Iškarjotova, enoletne leske in bezga, za vrh je moral biti brin z oljko, okrog pa pušpan, bršljan, božji les in vresje. Butara je bila trdno povezana z obročki, narejenimi iz v ''trto'' zvite vrbove vejice. Čimveč je butara imela obročkov, tem lepša in večja je bila; najmanj je imela tri do štiri obročke, lahko pa tudi šest do deset. Povsod pa so po številu obročkov dajali ''lon'', to je plačilo tistemu, ki je butaro nesel k blagoslovu. Od vrednosti denarja je bilo odvisno, ali je bilo po 1 dinar, po 10 dinarjev ali po rdečih 100 dinarjev v sedemdesetih letih 20. stoletja. Za nošenje domače butare pa ni bilo posebnega plačila, ker je bila že čast nošenja dovolj, posebno v družinah z več otroki. Butaro je navadno delal gospodar ali gospodinja, lahko pa tudi družinski član, ki je imel spretnejše roke. Vedno je bilo to slovesno in resno opravilo, ki so mu otroci radi prisostvovali. Ko je bila butara narejena, so jo še okrasili z živobarvnimi papirnatimi rožami in trakovi, tudi z jabolki in pomarančami, če so jih imeli, v Polhovem Gradcu so nekateri obesili tudi preste. Pisane butarice s pobarvanimi oblanci, ki so znane kot ljubljanske butarice, so prvi prinesli v polhograjsko cerkev nekdanji Korošcovi otroci, ker so jim to naredile tete. Za manjše otroke jih danes nekateri starši kupijo, ker ima vsak otrok rad svojo pisani butarico, hišna butara pa je še vedno doma narejena iz zelenja po stari tradiciji.
Blagoslovljena hišna butara je po vrnitvi iz cerkve kakšen dan stala v hiši, to je v dnevnem prostoru, potem pa je gospodar butaro razdelil. Tako je tudi v današnjem času. Del oljčne vejice je zataknil h Križanemu na steni ali v bogkovem kotu hiše, del zelenja dal živini, manjše dele zataknil po gospodarskih poslopjih, večji del pa shranil na dostopnem kraju hiše za različne priložnosti in potrebe, shranil okraske za prihodnje leto, delčke butare pa odnesel tudi na njive z žitnimi posevki.
Dele cvetnonedeljske butare so uporabljali in še uporabljajo za pokaditev vprežne živine pred prvim spomladanskim oranjem, za kaditev na vse tri božične večere, različno za kaditev v dneh velikega tedna ali krste s pokojnikom pred odhodom na pokopališče, dele dajo na ogenj ob nevihtah. Pri prvem spomladanskem oranju polože šibo ali dve - lahko tudi v obliki križa - na njivo, da to s prvimi brazdami zaorjejo, v Zalogu so dali šibe tudi v temelje nove hiše.
Veliki teden sledi cvetni nedelji, ko vse hiti s pripravami na velikonočne praznike. Prvi trije dnevi so še kar delavniški, zlasti ženske imajo veliko dela s pospravljanjem in pomivanjem. Zadnje tri dneve - veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto imenujemo velikonočno tridnevje, to je višek cerkvenega leta, čas, ko naj nam skrivnost križa na poseben način prinaša življenje po zakramentih - se pa več zadržimo pri bogoslužju v cerkvi.
Veliko sredo je v župnijski cerkvi postavljena kulisa Božjega groba.
Na veliki četrtek zvečer je tabernakelj že prazen. Najsvetejše je preneseno v ''ječo'', nekdaj je bilo to v majhno vdolbino z železnimi vratci v cerkvenem zidu na levi strani prezbiterija, kar spominja, da je Kristus prebil noč za zapahi, ko so ga po zadnji večerji ujeli, sedaj pa je Najsvetejše preneseno na desni stranski oltar. Med slovesno mašo utihnejo zvonovi v zvoniku, v cerkvi utihnejo tudi zvončki in orgle. Na Polhograjskem pravijo, da so ''zvonovi zavezani'', ta čas ženske niso smele prati perila, da se takrat voda čisti za mašne ''gvante'', za pranje mašnih oblačil, da se s pranjem drugega perila ne sme voda kaliti. Na ta dan na polju niso delali in tudi živina je počivala. Zgodaj zjutraj, še preden je sonce vzšlo, so dali žerjavico v star lonec, dodali dele cvetnonedeljske butare ter s tem pokadili po hiši in gospodarskih poslopjih ali pa so lonec postavili le na dvorišče, da se je kadilo proti nebu. To so delali skoraj po vseh naseljih v župniji, v delu Babne Gore so tako naredili tudi še na veliki petek in veliko soboto, v Mačkovem grabnu in na Zavrhu pa so to naredili le na velikonočno nedeljo zjutraj.
Veliki petek je edini dan v letu, ko v župnijski cerkvi ni maše, tabernakelj je odprt in prazen, pri obredju je odkrit Kristus na križu in Najsvetejše je preneseno k Božjemu grobu, kjer ga častimo. Marsikje pri znamenjih na prostem ali križu v hiši prižgejo ta dan lučko v spomin Kristusove smrti na križu.
Nekateri na veliki petek vsadijo nekaj krompirja ali vsaj nekaj malega vsejejo, da bi setev in saditev bolje obrodila, ker je bil na ta dan Kristus položen v zemljo in zato vsa narava oživi.
Velika sobota prinaša zlasti pri mladini velikonočno vznemirjenje in razpoloženje, čeprav je vsaj še dopoldne post. V jutranjih urah je pri župnijski cerkvi blagoslovitev ognja in krstne vode. Včasih so mežnarji vseh cerkva v župniji - razen na Setnici in Selu - raznesli velikonočni ogenj po vseh domačijah, da so gospodinje z blagoslovljenim ognjem zakurile za velikonočno peko in kuho. V peči so takrat tudi skurili ostanke stare cvetnonedeljske butare.
Preko dneva je v cerkvi češčenje Najsvetejšega pri Božjem grobu, glavno bogoslužno opravilo velikonočna vigilija je zvečer.
Zlasti za mlajše ljudi je v popoldanskem času posebno doživetje blagoslov velikonočnih jedil - ''mesenega žegna'' v cerkvi v Dvoru, na Podrebri, na Brišah, na Prapročah in v Polhovem Gradcu, tega blagoslova pa ni v samotnih cerkvah na Gori, Setniku, Selu in Setnici. Nekdaj je bil blagoslov jedil tudi na Koreni, pa se je župnik Gregor Andoljšek med potjo tja ustavil pri Ferjanu na Zavrhu, da je tam blagoslovil jedila njim in tudi Ferjanovim sosedom. Podobno se je nekajkrat ustavil tudi v Zalogu, da je pri kapelici blagoslovil velikonočna jedila družinam iz Zaloga. Na nekaterih oddaljenih samotnih domačijah so jerbas z žegnom v času blagoslova velikonočnih jedil postavili na hišni prag ali hišno okno, da so bila jedila tako deležna skupnega blagoslova.
Nesti jedila k blagoslovu je na Polhograjskem bilo nekdaj žensko opravilo. Žegen so nosila dekleta ali tudi gospodinje v jerbasih, ki so jih pri hiši imeli samo za ta namen. Sedaj nosijo žegen v pletenih košarah ljudje različne starosti, velikokrat mlade mamice z otroki, ki tudi nosijo svoj žegen v košarici ali na Brišah njihovi fantiči v koških na hrbtu. Vedno pa je žegen prekrit z lepim prtičem. V Polhovem Gradcu so ga v jerbasu najdalj časa nosili Jerebovi in Janezovi, na Brišah ga k blagoslovu še vedno v jerbasu z avtom pripeljejo Mačkovi s Škofij, na Praproče ga v jerbasu prinese nekaj časa na glavi in nekaj časa v rokah Ančka Burjek (r. 1925), Grampovčnikova s Setnika. Na Podrebri in v Dvoru pa ne pomnijo, od katere hiše so nazadnje prinesli v jerbasu, a v Dvoru vedo, da je pred dobrimi štiridesetimi leti prinesel žegen v košu na hrbtu Krvincov, Jože Bizjak (r. 1944) iz Dolenje vasi in da ga je bilo prav zanimivo pogledati.
Kaj vse mora biti v velikonočnem žegnu in kakšen je pomen sestavin?
Jerbas ali košara z žegnom pomeni Jezusov grob, prtič, ki pokriva žegen, pomeni tančico, v katero so povili mrtvega Jezusa, preden so ga položili v grob, kruh in mesovje pomeni Jezusovo telo, klobase pomenijo vrvi, s katerimi je bil Jezus zvezan, tri korenine hrena pomenijo tri žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, kolač pomeni Kristusovo krono, bela in rdeče pobarvana jajca pomenijo vodo in kri, ki je pritekla iz Jezusovega telesa, ko so ga prebodli s sulico, počeno jajce pa naznanja, da je Jezus vstal iz groba. Na Zavrhu so povedali, da v žegnu mora biti kos mesa s kostjo, drugače da se blagoslov jedil ''ne prime'', toda kost ne sme biti presekana, ampak v sklepu lepo ločena. To je kot spomin, da Jezusu niso strli kosti. Nekateri dajo v žegen tudi tri krompirje, prgišče pšenice ali storž koruze, da blagoslovljena semena prenesejo blagoslov na vsa semena, ki jih bodo vsadili ali vsejali. Posebnost polhograjskega žegna pa so do pred nekaj leti bili oblati, izdelani kot velike ovalne hostije. Oblate je za poseben denarni dar pripravil mežnar, za vsako družino toliko, kot je bilo družinskih članov. Ljudje pomnijo, da so jih hodili iskat k mežnarju Jakominu v staro šolo, potem k Peku in nazadnje h Koprivcu v nekdanjo Rantovo hišo. Za oddaljene domačije s Setnice, Sela in dela Setnika je kar mežnar poskrbel, da so na veliko nedeljo zjutraj dobili blagoslovljene oblate, ker v soboto zaradi oddaljenosti niso nosili jedil k blagoslovu. Povsod so pri velikonočnem zajtrku te oblate najprej použili in imajo to v zelo lepem spominu ter jim je žal, da tega ni več. Le v Mačkovem grabnu se oblatov ne spominjajo, morda ni bilo pri hiši denarja, ki bi ga darovali za oblate, pa jih niso šli iskat. Na Prapročah so Jurjevi vedeli povedati, da so kakšen oblat tudi shranili in njegove delčke dali na ogenj skupaj z deli cvetnonedeljske butare ob nevihtah za odvrnitev grozečih oblakov, da bi jim bilo prizaneseno s strelo in točo.
Še zanimivost! To je postna jed, ki je niso kuhali v postu, ampak le na veliko soboto ali veliko nedeljo zjutraj kot spomin na veliko lakoto, ko so jedli repne olupke. Imenovali so jo aleluja. Kako so to pripravljali? Repo so lepo umili, v kolobarjih olupili in te repne olupke posušili na obeh drogovih pri peči, ki so ju imeli za oprijemanje ali tudi sušenje perila. Nekateri so olupke posušili tudi na latah v kozolcu ali v sušilnici za sadje. V Polhovem Gradcu se spominjajo, da je repne olupke za alelujo pri peči sušil čevljar Franček v Severjevi hiši, pripravljanja jedi pa ne pomnijo. Na Zavrhu so vedeli povedati, da so repne olupke kuhali skupaj s suhim mesom za žegen in so iz njih pripravili jed za sobotno kosilo. Na Prapročah so povedali, da so suhe repne olupke nalomili, oprali, jih namočili kot fižol, potem skuhali, jih odcedili in potem zalili z juho od suhega mesa, zakuhali še kašo in zabelili z ocvirki. V Mačkovem grabnu je Kobilcova mama povedala, da so repne olupke s kašo zabelili s precvrto suho slanino in da je jed prav lepo dišala, da je bila to prva jed na veliko noč zjutraj pri zajtrku. Tako pomnijo ljudje, ki so stari sedemdeset in več let. Sedaj so že pretekla desetletja, odkar aleluje ne kuhajo več.
Velika noč ali velika nedelja Najzgodnejša velika noč je bila v prejšnjem 20. stoletju samo enkrat, to je bilo 23. marca leta 1913, v sedanjem 21. stoletju bo tega dne velika noč tudi samo enkrat, leta 2008. Najbolj pozno je velika noč lahko 25. aprila. To se je zgodilo v 20. stoletju le leta 1943, v 21. stoletju pa bo na ta dan samo leta 2038.
Za ta največji krščanski praznik so družinski člani dobili kako novo oblačilo in obutev in se v velikem številu zbrali v velikonočnem jutru okrog Božjega groba v cerkvi. Najslovesnejši trenutki nastopijo, ko duhovnik pri Božjem grobu vzame v roke monštranco s sv. Rešnjim telesom in obrnjen proti vernikom z vedno višjim glasom trikrat zapoje Aleluja ter potem še začetek Riharjeve pesmi Zveličar naš je vstal iz groba, nato pa se razvije vstajenjska procesija. Po vrnitvi v cerkev je sveta maša. Med nosilci neba pred drugo svetovno vojno in nekaj časa še po njej ljudje dolgo pomnijo sedaj že pokojne Hkovčka s priimkom Koritnik, Kramarja, Hribrskega očeta, Smuka, Jurčenka in Facijevega Poldeta, nosilec kipa Vstalega Zveličarja pred nebom pa je dolgo bil Cpinov oče - Petrovec z Briš. Sedaj se nosilci neba menjavajo med cerkvenimi ključarji. Polhograjsko bandero so v procesiji nosili mladi fantje, ki so bili tik pred vojaščino ali pa so vojaščino pravkar odslužili in tako je še danes. Nekdanje pokanje in streljanje z možnarji na Malem Starem gradu v času procesije je bilo že tik pred letom 1930 od državnih oblasti prepovedano.
Po končani maši ljudje odhitijo na domove, kjer se zberejo družine pri skupnem velikonočnem zajtrku. Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak dobi del od vseh sestavin žegna in mora paziti, da z vsemi blagoslovljenimi jedmi ravna dostojno. Pazijo tudi, da se otroci med jedjo sklanjajo nad mizo in ne trosijo blagoslovljenih drobtin na tla. Vse odpadke po zajtrku skrbno poberejo in jih navadno dajo na ogenj.
Velika nedelja je vedno veljala med ljudmi za tako svet dan, da se ne sme nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli na velikonočni ponedeljek. V zadnjih petdesetih letih, ko je bil velikonočni ponedeljek delovni dan, se je to pravilo glede obiskov nekoliko spremenilo, ker so ljudje k sorodnikom šli na obiske lahko le na veliko nedeljo.
Velikonočni ponedeljek je praznik, je dan sprostitve, namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Ljudje radi rečejo, da gredo ''v Emavs''. Nekdanjega sekanja pirhov in pomaranč skoraj ni več opaziti. Posamezniki še pokažejo, kako je to včasih potekalo, ko so za sekanje pirhov veljala nenapisana, a dogovorjena pravila glede na oddaljenost sekača od pirha (sekač nagnjen s stegnjeno roko pride do okoli 30 cm v bližino pirha), velikosti kovanca, oblike in vrednosti sekanja. Posamezni birmanski botri so na ta dan z velikonočnimi dobrotami obdarovali svoje birmance. Nekdaj je veljalo, da po veliki noči - ko je zemlja blagoslovljena - otroci zunaj lahko hodijo bosi in se ni bati prehlada. Nekateri pravijo tudi, da je to veljalo po poljskih mašah, kar pa je tako kmalu po veliki noči. Do danes se je to spremenilo, ker v današnjem času otroci zunaj zelo malo hodijo bosi.
Bela nedelja je prva nedelja po veliki noči. Ime izhaja iz starokrščanskih časov, ko so novokrščenci ves teden po veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih in so to nedeljo bela oblačila odložili. Nekateri to nedeljo imenujejo mala velika noč. Za zajtrk tega dne prihranijo nekaj velikonočnega žegna ali pa podobna jedila na novo pripravijo, nekateri narede tudi nove pirhe. Ferjanova mama je povedala, da je bela nedelja sestra velike nedelje.
Vir
April
