Avgust
Ime
Ta mesec se je v prvotnem rimskem koledarju imenoval sextilis, bil je šesti mesec. K uveljavitvi novega julijanskega koledarja v rimskem imperiju je veliko pripomogel cesar Gaj Oktavijan Avgust. Ko je ta leta 14 po Kr. umrl, so po njem imenovali osmi mesec avgust ter tako počastili Avgustove zasluge za uveljavitev julijanskega koledarja.
Slovensko ime za mesec avgust srečamo pri Martinu iz Loke, napisal je veliky serpan, to je veliki srpan. Primož Trubar je uporabil izraz kimovec, ime, s katerim danes označujemo mesec september. Ta izraz sta v protestantski dobi posnemala Jurij Dalmatin v Bibliji in Mesiger v slovarju, v dobi katoliške verske obnove pa Janez Svetokriški in še nekateri drugi. Leta 1848 srečamo pri Blažu Potočniku za mesec avgust ime mlatnik in za njim še pri dr. G. Pečjaku, a se to ime ni prijelo. V najstarejši do danes ohranjeni slovenski pratiki iz leta 1741 (ponatis te pratike imamo v polhograjski muzejski zbirki) je za mesec avgust uporabljeno ime veliki srpan, ki je v veljavi še danes.
Najbolj znani spominski in godovni dnevi v avgustu so: Porcijunkula (2. 8.), Ožbolt, kralj (5. 8.), Lovrenc, diakon, mučenec (10. 8.), Marijino vnebovzetje (15. 8.), Rok, spokornik (16. 8.), Jernej, apostol (24. 8.), Monika, mati in vdova (27. 8.), Avguštin, škof, cerkveni učitelj (28. 8.) in mučeništvo Janeza Krstnika (29. 8.).
Pregovori
* Če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske dni.
* Če srpana veter zvedri, vreme še dolgo trpi.
* Sonce srpana grozdje meči, z medom navdana ajda diši.
* Če se megla zjutraj v zrak vzdiguje, slabo vreme napoveduje; če pa zemlja meglo posrka, lepo vreme na vrata trka.
* Porcijunkuli (2. 8.) če je vročina, huda bo prihodnja zima.
* Če Lovrenc (10. 8.) lep dan dočaka, vsa jesen bo potlej taka.
* Če je na Lovrenca dan lepo, tedaj bo malo snega.
* Ako je vreme na sv. Lovrenca (10. 8.) in sv. Jerneja (24. 8.) lepo bilo, se tudi v jeseni ne bo skazilo.
* Sveti Lovrenc (10. 8.) pa sveti Jernej (24. 8.) lep, še dolgo v jeseni bo topel svet.
* Če na veliki šmaren (15. 8.) sonce sije, vino samo v sode lije.
* Svetega Jerneja (24. 8.) meglice popijejo strd za potice.
* Dež svetega Janeza glave (29. 8.) rad stori orehe piškave.
* Kakor zadnji srpan vremeni, tako cela jesen drži.
* Kakor je zadnji dan avgusta, taka jesen bo - lepa ali pusta.
Običaji
Zapis o pasjih dnevih je bil napovedan že v julijski številki Poti. Dandanašnji so pasji dnevi oznaka za najbolj vroče poletne dni, ko ljudje rečejo, da je
''pasje'' vroče. Marsikdo v pratiki poišče narisanega psa, ki 23. julija gleda v desno in 23. avgusta v levo, kar je znak za začetek in konec pasjih dni. Kaj pa v resnici pasja znaka pomenita, malokdo ve.
Po dvajsetem juliju začne na jutranjem nebu s soncem vred vzhajati zvezda Sirij - Sirius, ki je že po verovanju starih Rimljanov prinašala nesrečo ljudem,
živalim in posevkom. Zvezdo Sirij so imenovali ''pasja zvezda'', ker naj bi v tistem času imeli moč psom podobni demoni, ki naj bi škodovali vsemu živemu na zemlji. Ko pasja zvezda Sirij na svoji poti vzporedno s Soncem spet zatone, je pasjih dni 23. avgusta konec. Štirje tedni pasjih dni so tudi v srednjem veku veljali za nesrečno dobo.
Vrbanova mama iz Zaloga je povedala, da so v pratikah vedno gledali, kako sta obrnjena psa. Če sta bila obrnjena na začetku in na koncu pasjih dni drug proti drugemu, so ljudje sklepali, da bo v tistem času pretila huda ura s točo, če pa sta bila oba psa obrnjena v isto smer, nevarnost neurja ni bila tako velika. Tudi po nekaterih drugih slovenskih krajih so znane take pripovedi.
Pregledala sem večji del Pavlihovih in Družinskih pratik iz zadnjih tridesetih let, da bi ugotovila, kako so označeni pasji dnevi. V Pavlihovih pratikah sta začetek in konec pasjih dni največkrat skicirana na šaljiv način ali pa le z besedami, v Družinskih pratikah pa so bile pasje podobe vedno obrnjene druga proti drugi. To da misliti, da se je stavec v tiskarni kakšno leto zmotil in oba psa postavil v isto smer, ljudje so pa to radi sprejeli kot znak za manjšo nevarnost toče in neurja.
Ljudje se v poletnem času boje strele in toče, kmečkemu prebivalstvu pa je sredi najhujšega poljskega dela enako neljubo deževje ali suša. Zato dobro opazujejo naravo okoli sebe, zlasti struge potokov. Če je graben teman, to pomeni, da se po skalah v strugi bohotijo alge, je to znak, da bo nastopila sprememba vremena, da bo deževje.
Ciril Šifrer iz Jernejčkovega-Ernejčkovega grabna ve iz svojih otroških let povedati pripoved tete Micke o lepem zelenem kosu. Ptič je bil podoben kosu, le da je bil zelen, njegovega pravega imena niso vedeli. Navadno ga pri hiši in potoku niso videli. Le pred nevihto je mimo hiše hitro švignil po grabnu navzgor proti toku vode in teta Micka je vedno rekla, da gre zeleni kos pod Planino po vodo. Res je bilo potem vedno neurje. Sedaj ga že nekaj let ni videl, nazadnje okoli leta 1998.
"Medšmarni čas" ali "šmarne maše" ali "medmašni čas" je čas, ki se začne z veliko mašo - velikim šmarnom (15. 8.) in se konča z malo mašo - malim šmarnom (8. 9.), to je čas od dneva spomina Marijine smrti in vnebovzetja do dneva Marijinega rojstva, ki "je s krščanstvom postal tisto, kar v resnici je: najlepši in najbolj zdravi čas v letu". (Praznično leto Slovencev 1, str. 534) To je čas, ko poletje doseže svoj vrh in se občutno prevesi v jesen. Marsikaj iz tega obdobja je že šlo v pozabo, ostala pa so romanja v Marijina svetišča in sečnja drevja za drva ali stavbni les ter nabiranje zdravilnih zelišč.
V tem času so na podeželju največkrat opravili metev, to je posebno opravilo pri spravilu prosa. Proso so za hrano uporabljali že stari narodi, kaša je bila ena izmed najstarejših obrednih jedi. Mlečna kaša je bila obvezna jed na ženitovanjih, ker so jo imeli za simbol rodovitnosti. Podložnikom je kaša veljala za glavno hrano in od prosa - kaše gosposki ni bilo treba dajati dajatev. Jedli pa niso le mlečne kaše, ampak so jo kuhali še z zeljem ali repo, tudi s suhimi češpljami ali s krompirjem. Iz prosene moke so delali droži za prodajo pri Firbarju na Pristavi in v Polhovem Gradcu Fajkcova Micka doma in potem v Zgagovi hiši. Droži so uporabljali pri peki kruha namesto kvasa.
S prosom je bilo kar veliko dela. Sejali so ga spomladi, potem ga je bilo treba vsaj trikrat opleti. O sveti Marjeti (20. 7.) se je v prosu že videlo latje. Dozorelo proso so poželi in proti koncu avgusta ali v začetku septembra je bila metev, ki so se je fantje in dekleta najbolj veselili.
Metev prosa je bila navadno zvečer na podu, v prostoru gospodarskega poslopja, kjer so tudi žito ročno mlatili. Trajala je tri, štiri ure ali pa še dalj. Menci so bili mladi ljudje, fantje in dekleta. Gospodar je že prej preračunal, koliko parov bo na podu lahko melo proso. Vsak snop prosa sta z nogami vrtila dva menca, navadno fant v čevljih na latju, dekle pa obuto ali boso na drugem koncu snopa, z rokama pa sta se držala kola ali late na steni poda. Potrebna je bila dokajšnja spretnost in moč nog, da so vsa prosena zrna šla z latja. Med delom so se menci šalili, peli in pripovedovali razne zgodbe. Zadnji snop so imenovali "baba".
Ko je bila metev končana, sta gospodar in gospodinja mence povabila v hišo na malico - "povečerek". Na mizi je bil kruh, morda meso, tudi bobi, včasih potica, sadje in pijača. Za pijačo je bil domač mošt iz jabolk ali pa kuhano suho sadje s krhljevko. Pa mladim ni bilo toliko za jedačo, metve so se radi udeležili zaradi vesele družbe in smeha. Na koncu se je vedno našel kdo, ki je raztegnil meh in ob glasovih harmonike so se mladi zavrteli. Za zaključek pa je bil ples "pouštertanc", kjer so se vsi najbolj nasmejali. Tako je pred nekaj leti o metvi prosa povedala sedaj že pokojna Ana Čepon (r. 1914).
Porcijunkula (2. 8.) ni svetnica, ampak je le ime cerkvice sv. Marije Angelske blizu Assisija, ki jo je propada rešil sv. Frančišek Asiški. Cerkvica je bila last benediktincev. Frančišek si jo je od njih izprosil kot "delček" svoje ustanove. Od latinsko-italijanske besede "portiuncula" - "delček" je dobila ime "porcijunkula" in bila izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda - frančiškanov, kapucinov in minoritov.
Za vse čase je pri tedanjem papežu Frančišek dosegel, da dobi popolni odpustek, kdor se v porcijunkulski cerkvi 2. avgusta skesano spove. V kasnejših stoletjih so papeži podelili pravico porcijunkulskega odpustka vsem cerkvam frančiškanskih redov, leta 1967 pa tudi vsem župnijskim cerkvam, da v njih 2. avgusta ali na dan, ki ga določi škof, lahko dobi popolni porcijunkulski odpustek vsak vernik, ki v njej izpolni tri pogoje: "opravi zakramentalno spoved, prejme sveto obhajilo in moli v papežev namen". (Leto svetnikov 3)
Sveti Ožbolt, kralj in mučenec (5. 8.) je tudi slovenskemu ljudstvu priljubljen svetnik zlasti severno od Drave.
Upodabljajo ga kot kralja s krono na glavi in žezlom v roki, z mučeniško palmo, s knjigo, pri nogah ali na rokah mu čepi krokar s prstanom ali pismom v kljunu.
Verniki se mu priporočajo za dobro letino, za lepo vreme in za zdravje pri živini. Prištet je tudi v skupino štirinajstih pomočnikov v sili.
Nekateri kraji nosijo njegovo ime. Nam najbližji kraj s cerkvijo sv. Ožbolta je Sv. Ožbolt nad Zmincem.
Sveti Lovrenc, diakon, mučenec (10. 8.), je pod papežem Sikstom II. vestno upravljal cerkveno premoženje in skrbel za ubožce. V dobi preganjanja kristjanov pod cesarjem Valerijanom mu je grozila zaplemba premoženja, zato ga je poprej razdelil med siromake. Razjarjeni cesar ga je zato dal prebičati in na žareči rešetki do smrti mučiti.
Ime Lovrenc pomeni ''z lovorjem okrašen''. Upodabljajo ga v diakonski obleki s pravokotnim ražnjem, z mučeniško palmo, z evangelijsko knjigo, s križem ali delečega miloščino. Časte ga kot zavetnika revežev, zavetnika tistih, ki imajo opravka z ognjem - gasilcev, steklarjev, kuharjev, pivovarjev in zavetnika knjižničarjev, učencev, študentov ali upraviteljev, ker je kot diakon hranil cerkvene knjige. Ljudje se mu priporočajo za varstvo pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, za duše v vicah in dobro vinsko letino. Njegov god označujejo kot zadnji dan poletja ali prvi jesenski dan.
Njemu je na Slovenskem posvečenih 20 župnijskih in 29 podružničnih cerkva, tudi nekaj krajev nosi njegovo ime. Na Polhograjskem je podružnična cerkev sv. Lovrenca na Gori, kjer je upodobljen v osrednjem delu glavnega oltarja in novem daritvenem oltarju. V podrebrski cerkvi je njegov kip na levem oltarju, v dvorski cerkvi sv. Nikolaja je na desnem oltarju, slikovno pa je zelo lepo z vsemi prepoznavnimi simboli upodobljen na zunanji steni kapelice na Selu. Tudi v niši na Veharjevi hiši v Polhovem Gradcu stoji njegov kip.
Druga nedelja v avgustu velja za Lovrencovo nedeljo. Takrat se na Gori pri sv. Lovrencu zbere veliko ljudi, ''žegnanje'' pa imajo Brinovčani, prebivalci Smolnika in dela Srednjega Vrha.
Veliki šmaren, velika maša, je praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, ki je največji Marijin praznik. Popolne gotovosti glede začetka praznovanja Marijinega vnebovzetja še danes ni, pojavi se že v prvih stoletjih krščanstva, čeprav je za versko resnico bilo Marijino vnebovzetje razglašeno šele leta 1950.
Slovensko ljudstvo si je v pesniško bogatih molitvicah in pesmih stoletja po svoje predstavljalo Marijino smrt in vnebovzetje ter potem kronanje v nebesih. Priljubljena stara cerkvena pesem o tem poje:
Angelci v nebesih pojejo,
Rožo Marijo kronajo,
kronaj jo, kronaj, večni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh.
Ker je veliki šmaren tako velik Marijin praznik, so v gospodinjstvih ljudje opravljali le najnujnejša dela, ples mladini ni bil dovoljen. Starši so tudi na Polhograjskem otroke svarili, naj ta dan ne plezajo na drevje, ker so kače gori. Ta dan je tako svet, da se kače ne smejo plaziti po zemlji, da kače na drevje zlezejo, ker je Marija na zemlji kači glavo strla.
Veliki šmaren je zapovedan katoliški praznik in je v samostojni Republiki Sloveniji spet dela prost dan.
Sveti Rok, spokornik, romar, goduje 16. avgusta. Po rodu Francoz je poromal v Rim in tam stregel kužnim bolnikom, dokler se tudi sam ni okužil. Potem se je zavlekel v kočo sredi gozda, tam mu je baje stregel angel in pes mu je prinašal kruh. Umrl je v ječi leta 1327.
Kmalu po smrti so se mu ljudje pričeli priporočati kot zavetniku proti kugi. Na Slovenskem se mu priporočajo za zdrave ude in je zavetnik vseh, ki imajo opraviti z ostrim orodjem. Tako so se mu priporočale pred pričetkom žetve žanjice, pa šivilje, krojači, zidarji, tesarji, a tudi otroci, ko so šli nabirat borovnice in jagode, da bi jih varoval pred kačjim pikom.
Sveti Rok je največkrat upodobljen v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko kaže na kužno rano na stegnu, poleg sebe ima psa s hlebčkom hruha v gobcu. V dvorski cerkvi sv. Petra je upodobljen na freski iz 16. stoletja pod levo lopo in ravno tam na oltarčku iz leta 1638, upodobljen je tudi na desni strani na oltarju sv. Valentina ter v cerkvi sv. Nikolaja nad desnim obhodom pri glavnem oltarju. Na Brišah stoji njegov kip na desni strani glavnega oltarja, v cerkvi sv. Lovrenca na Gori pa na desni strani desnega oltarja. Njegov kip, ki je delo Jerneja Trnovca, je tudi v polhograjski muzejski zbirki. Nam najbližja romarska pot k sv. Roku je v Dravljah, kamor so pred drugo svetovno vojno mnogi domačini poromali s kolesi.
Sveti Jernej, apostol, goduje 24. avgusta. Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo. Domnevajo, da je Jernej (Bartolomej) umrl mučeniške smrti v Armeniji, da so živemu potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili ali križali. Svetnikovo lobanjo hranijo kot dragoceno relikvijo od leta 1238 v stolnici v Frankfurtu.
Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, v levici pa knjigo, ponekod ima čez roko obešeno kožo. Za zavetnika ga časte tisti, ki imajo opravka s kožami, usnjem, tako knjigovezi, usnjarji, strojarji, rokavičarji, krojači, čevljarji, pa tudi kmetje in pastirji. Priporočajo se mu za pomoč pri
živčnih boleznih in trganju. Na Slovenskem mu je posvečenih 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Od polhograjskih cerkva imata le dve njegova kipa. To sta cerkev sv. Nikolaja v Dvoru, kjer je njegov kip v osrednjem delu levega stranskega oltarja, ki spada med zlate oltarje in v cerkvi na Setniku, kjer stoji njegov kip na levi strani desnega oltarja. Na Setniku je na Jernejevo nedeljo tudi "žegnanje".
Sveti Jernej si je pridobil čast kmečkega svetnika, zato so nanj vezana tudi nekatera kmečka opravila. Do Jerneja naj bodo vsejana ozimna žita, Jernejev teden je najprimernejši za sečnjo stavbnega lesa; Jernejev dan pa je tudi vremenar.
Sveta Monika, mati svetega Avguština, goduje 27. avgusta. Rojena v krščanski družini je postala poganu žena in svetniku mati. S svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo in molitvijo je dosegla, da se je tik pred smrtjo mož dal krstiti in izmolila je tudi sinovo spreobrnitev.
Njeni priprošnji prenekatere matere izročajo sebe in svoje otroke. V polhograjskih cerkvah ni nikjer upodobljena.
Sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj, goduje takoj za svojo materjo 28. avgusta. Bistrega, a nemirnega duha je Avguštin dokončal študije in postal profesor. Na njegovi življenjski poti ga ja spremljala materina molitev, ki mu je izmolila spreobrnitev in v Milanu mu je škof Ambrož usmerjal pot v pravo smer. V noči na veliko nedeljo leta 387 ga je škof Ambrož krstil. Kmalu so ga imeli za najuglednejšega katoliškega pisatelja in misleca. Na duhovniško službo si Avguštin zaradi svoje viharne preteklosti ni upal misliti, a kljub temu ga je v afriškem obmorskem mestu škof posvetil v mašnika in tam je postal tudi škof. Ni opravljal le cerkvene službe, ampak tudi svoj drugi bogoslovni poklic. Zapustil je 113 knjig, 218 pisem, ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig in bil je duša dveh velikih cerkvenih zborov. Za sv. Avguština je značilna njegova goreča ljubezen do Boga in nesebična ljubezen do bližnjega ter neutrudljiva delavnost. Je eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev. Krščanska umetnost ga upodablja s plamtečim ali prebodenim srcem, s knjigo ali križem v roki, s škofovsko mitro in palico, kar vse ga lepo označuje.
V polhograjski farni cerkvi je upodobljen kot škof s plamtečim srcem v roki na levi strani osrednje niše glavnega oltarja.
Mučeništva Janeza Krstnika se spominjamo 29. avgusta. Z izjemo Marije je Janez Krstnik edini svetnik, pri katerem slavimo rojstni (24. 6.) in smrtni (29. 8.) dan. Janeza Krstnika je dal obglaviti Herod na zahtevo Salome. Rabelj je opravil svoje delo in Salomi na krožniku prinesel Janezovo glavo. Kmalu je nastala legenda o kazni, ki da je doletela Salomo kot božja kazen.
Na dan obglavljenja Janeza Krstnika -"glavoseka" na podeželju kmetje niso sekali zelja ali tudi dan pred njim ne. Tega se mnogi še vedno držijo.
Vir
Ta mesec se je v prvotnem rimskem koledarju imenoval sextilis, bil je šesti mesec. K uveljavitvi novega julijanskega koledarja v rimskem imperiju je veliko pripomogel cesar Gaj Oktavijan Avgust. Ko je ta leta 14 po Kr. umrl, so po njem imenovali osmi mesec avgust ter tako počastili Avgustove zasluge za uveljavitev julijanskega koledarja.
Slovensko ime za mesec avgust srečamo pri Martinu iz Loke, napisal je veliky serpan, to je veliki srpan. Primož Trubar je uporabil izraz kimovec, ime, s katerim danes označujemo mesec september. Ta izraz sta v protestantski dobi posnemala Jurij Dalmatin v Bibliji in Mesiger v slovarju, v dobi katoliške verske obnove pa Janez Svetokriški in še nekateri drugi. Leta 1848 srečamo pri Blažu Potočniku za mesec avgust ime mlatnik in za njim še pri dr. G. Pečjaku, a se to ime ni prijelo. V najstarejši do danes ohranjeni slovenski pratiki iz leta 1741 (ponatis te pratike imamo v polhograjski muzejski zbirki) je za mesec avgust uporabljeno ime veliki srpan, ki je v veljavi še danes.
Najbolj znani spominski in godovni dnevi v avgustu so: Porcijunkula (2. 8.), Ožbolt, kralj (5. 8.), Lovrenc, diakon, mučenec (10. 8.), Marijino vnebovzetje (15. 8.), Rok, spokornik (16. 8.), Jernej, apostol (24. 8.), Monika, mati in vdova (27. 8.), Avguštin, škof, cerkveni učitelj (28. 8.) in mučeništvo Janeza Krstnika (29. 8.).
Pregovori
* Če se avgusta po gorah kadi, kupi si kožuh za zimske dni.
* Če srpana veter zvedri, vreme še dolgo trpi.
* Sonce srpana grozdje meči, z medom navdana ajda diši.
* Če se megla zjutraj v zrak vzdiguje, slabo vreme napoveduje; če pa zemlja meglo posrka, lepo vreme na vrata trka.
* Porcijunkuli (2. 8.) če je vročina, huda bo prihodnja zima.
* Če Lovrenc (10. 8.) lep dan dočaka, vsa jesen bo potlej taka.
* Če je na Lovrenca dan lepo, tedaj bo malo snega.
* Ako je vreme na sv. Lovrenca (10. 8.) in sv. Jerneja (24. 8.) lepo bilo, se tudi v jeseni ne bo skazilo.
* Sveti Lovrenc (10. 8.) pa sveti Jernej (24. 8.) lep, še dolgo v jeseni bo topel svet.
* Če na veliki šmaren (15. 8.) sonce sije, vino samo v sode lije.
* Svetega Jerneja (24. 8.) meglice popijejo strd za potice.
* Dež svetega Janeza glave (29. 8.) rad stori orehe piškave.
* Kakor zadnji srpan vremeni, tako cela jesen drži.
* Kakor je zadnji dan avgusta, taka jesen bo - lepa ali pusta.
Običaji
Zapis o pasjih dnevih je bil napovedan že v julijski številki Poti. Dandanašnji so pasji dnevi oznaka za najbolj vroče poletne dni, ko ljudje rečejo, da je
''pasje'' vroče. Marsikdo v pratiki poišče narisanega psa, ki 23. julija gleda v desno in 23. avgusta v levo, kar je znak za začetek in konec pasjih dni. Kaj pa v resnici pasja znaka pomenita, malokdo ve.
Po dvajsetem juliju začne na jutranjem nebu s soncem vred vzhajati zvezda Sirij - Sirius, ki je že po verovanju starih Rimljanov prinašala nesrečo ljudem,
živalim in posevkom. Zvezdo Sirij so imenovali ''pasja zvezda'', ker naj bi v tistem času imeli moč psom podobni demoni, ki naj bi škodovali vsemu živemu na zemlji. Ko pasja zvezda Sirij na svoji poti vzporedno s Soncem spet zatone, je pasjih dni 23. avgusta konec. Štirje tedni pasjih dni so tudi v srednjem veku veljali za nesrečno dobo.
Vrbanova mama iz Zaloga je povedala, da so v pratikah vedno gledali, kako sta obrnjena psa. Če sta bila obrnjena na začetku in na koncu pasjih dni drug proti drugemu, so ljudje sklepali, da bo v tistem času pretila huda ura s točo, če pa sta bila oba psa obrnjena v isto smer, nevarnost neurja ni bila tako velika. Tudi po nekaterih drugih slovenskih krajih so znane take pripovedi.
Pregledala sem večji del Pavlihovih in Družinskih pratik iz zadnjih tridesetih let, da bi ugotovila, kako so označeni pasji dnevi. V Pavlihovih pratikah sta začetek in konec pasjih dni največkrat skicirana na šaljiv način ali pa le z besedami, v Družinskih pratikah pa so bile pasje podobe vedno obrnjene druga proti drugi. To da misliti, da se je stavec v tiskarni kakšno leto zmotil in oba psa postavil v isto smer, ljudje so pa to radi sprejeli kot znak za manjšo nevarnost toče in neurja.
Ljudje se v poletnem času boje strele in toče, kmečkemu prebivalstvu pa je sredi najhujšega poljskega dela enako neljubo deževje ali suša. Zato dobro opazujejo naravo okoli sebe, zlasti struge potokov. Če je graben teman, to pomeni, da se po skalah v strugi bohotijo alge, je to znak, da bo nastopila sprememba vremena, da bo deževje.
Ciril Šifrer iz Jernejčkovega-Ernejčkovega grabna ve iz svojih otroških let povedati pripoved tete Micke o lepem zelenem kosu. Ptič je bil podoben kosu, le da je bil zelen, njegovega pravega imena niso vedeli. Navadno ga pri hiši in potoku niso videli. Le pred nevihto je mimo hiše hitro švignil po grabnu navzgor proti toku vode in teta Micka je vedno rekla, da gre zeleni kos pod Planino po vodo. Res je bilo potem vedno neurje. Sedaj ga že nekaj let ni videl, nazadnje okoli leta 1998.
"Medšmarni čas" ali "šmarne maše" ali "medmašni čas" je čas, ki se začne z veliko mašo - velikim šmarnom (15. 8.) in se konča z malo mašo - malim šmarnom (8. 9.), to je čas od dneva spomina Marijine smrti in vnebovzetja do dneva Marijinega rojstva, ki "je s krščanstvom postal tisto, kar v resnici je: najlepši in najbolj zdravi čas v letu". (Praznično leto Slovencev 1, str. 534) To je čas, ko poletje doseže svoj vrh in se občutno prevesi v jesen. Marsikaj iz tega obdobja je že šlo v pozabo, ostala pa so romanja v Marijina svetišča in sečnja drevja za drva ali stavbni les ter nabiranje zdravilnih zelišč.
V tem času so na podeželju največkrat opravili metev, to je posebno opravilo pri spravilu prosa. Proso so za hrano uporabljali že stari narodi, kaša je bila ena izmed najstarejših obrednih jedi. Mlečna kaša je bila obvezna jed na ženitovanjih, ker so jo imeli za simbol rodovitnosti. Podložnikom je kaša veljala za glavno hrano in od prosa - kaše gosposki ni bilo treba dajati dajatev. Jedli pa niso le mlečne kaše, ampak so jo kuhali še z zeljem ali repo, tudi s suhimi češpljami ali s krompirjem. Iz prosene moke so delali droži za prodajo pri Firbarju na Pristavi in v Polhovem Gradcu Fajkcova Micka doma in potem v Zgagovi hiši. Droži so uporabljali pri peki kruha namesto kvasa.
S prosom je bilo kar veliko dela. Sejali so ga spomladi, potem ga je bilo treba vsaj trikrat opleti. O sveti Marjeti (20. 7.) se je v prosu že videlo latje. Dozorelo proso so poželi in proti koncu avgusta ali v začetku septembra je bila metev, ki so se je fantje in dekleta najbolj veselili.
Metev prosa je bila navadno zvečer na podu, v prostoru gospodarskega poslopja, kjer so tudi žito ročno mlatili. Trajala je tri, štiri ure ali pa še dalj. Menci so bili mladi ljudje, fantje in dekleta. Gospodar je že prej preračunal, koliko parov bo na podu lahko melo proso. Vsak snop prosa sta z nogami vrtila dva menca, navadno fant v čevljih na latju, dekle pa obuto ali boso na drugem koncu snopa, z rokama pa sta se držala kola ali late na steni poda. Potrebna je bila dokajšnja spretnost in moč nog, da so vsa prosena zrna šla z latja. Med delom so se menci šalili, peli in pripovedovali razne zgodbe. Zadnji snop so imenovali "baba".
Ko je bila metev končana, sta gospodar in gospodinja mence povabila v hišo na malico - "povečerek". Na mizi je bil kruh, morda meso, tudi bobi, včasih potica, sadje in pijača. Za pijačo je bil domač mošt iz jabolk ali pa kuhano suho sadje s krhljevko. Pa mladim ni bilo toliko za jedačo, metve so se radi udeležili zaradi vesele družbe in smeha. Na koncu se je vedno našel kdo, ki je raztegnil meh in ob glasovih harmonike so se mladi zavrteli. Za zaključek pa je bil ples "pouštertanc", kjer so se vsi najbolj nasmejali. Tako je pred nekaj leti o metvi prosa povedala sedaj že pokojna Ana Čepon (r. 1914).
Porcijunkula (2. 8.) ni svetnica, ampak je le ime cerkvice sv. Marije Angelske blizu Assisija, ki jo je propada rešil sv. Frančišek Asiški. Cerkvica je bila last benediktincev. Frančišek si jo je od njih izprosil kot "delček" svoje ustanove. Od latinsko-italijanske besede "portiuncula" - "delček" je dobila ime "porcijunkula" in bila izhodišče za nastanek velikega frančiškanskega reda - frančiškanov, kapucinov in minoritov.
Za vse čase je pri tedanjem papežu Frančišek dosegel, da dobi popolni odpustek, kdor se v porcijunkulski cerkvi 2. avgusta skesano spove. V kasnejših stoletjih so papeži podelili pravico porcijunkulskega odpustka vsem cerkvam frančiškanskih redov, leta 1967 pa tudi vsem župnijskim cerkvam, da v njih 2. avgusta ali na dan, ki ga določi škof, lahko dobi popolni porcijunkulski odpustek vsak vernik, ki v njej izpolni tri pogoje: "opravi zakramentalno spoved, prejme sveto obhajilo in moli v papežev namen". (Leto svetnikov 3)
Sveti Ožbolt, kralj in mučenec (5. 8.) je tudi slovenskemu ljudstvu priljubljen svetnik zlasti severno od Drave.
Upodabljajo ga kot kralja s krono na glavi in žezlom v roki, z mučeniško palmo, s knjigo, pri nogah ali na rokah mu čepi krokar s prstanom ali pismom v kljunu.
Verniki se mu priporočajo za dobro letino, za lepo vreme in za zdravje pri živini. Prištet je tudi v skupino štirinajstih pomočnikov v sili.
Nekateri kraji nosijo njegovo ime. Nam najbližji kraj s cerkvijo sv. Ožbolta je Sv. Ožbolt nad Zmincem.
Sveti Lovrenc, diakon, mučenec (10. 8.), je pod papežem Sikstom II. vestno upravljal cerkveno premoženje in skrbel za ubožce. V dobi preganjanja kristjanov pod cesarjem Valerijanom mu je grozila zaplemba premoženja, zato ga je poprej razdelil med siromake. Razjarjeni cesar ga je zato dal prebičati in na žareči rešetki do smrti mučiti.
Ime Lovrenc pomeni ''z lovorjem okrašen''. Upodabljajo ga v diakonski obleki s pravokotnim ražnjem, z mučeniško palmo, z evangelijsko knjigo, s križem ali delečega miloščino. Časte ga kot zavetnika revežev, zavetnika tistih, ki imajo opravka z ognjem - gasilcev, steklarjev, kuharjev, pivovarjev in zavetnika knjižničarjev, učencev, študentov ali upraviteljev, ker je kot diakon hranil cerkvene knjige. Ljudje se mu priporočajo za varstvo pred opeklinami, bolečinami v hrbtu, vročico, za duše v vicah in dobro vinsko letino. Njegov god označujejo kot zadnji dan poletja ali prvi jesenski dan.
Njemu je na Slovenskem posvečenih 20 župnijskih in 29 podružničnih cerkva, tudi nekaj krajev nosi njegovo ime. Na Polhograjskem je podružnična cerkev sv. Lovrenca na Gori, kjer je upodobljen v osrednjem delu glavnega oltarja in novem daritvenem oltarju. V podrebrski cerkvi je njegov kip na levem oltarju, v dvorski cerkvi sv. Nikolaja je na desnem oltarju, slikovno pa je zelo lepo z vsemi prepoznavnimi simboli upodobljen na zunanji steni kapelice na Selu. Tudi v niši na Veharjevi hiši v Polhovem Gradcu stoji njegov kip.
Druga nedelja v avgustu velja za Lovrencovo nedeljo. Takrat se na Gori pri sv. Lovrencu zbere veliko ljudi, ''žegnanje'' pa imajo Brinovčani, prebivalci Smolnika in dela Srednjega Vrha.
Veliki šmaren, velika maša, je praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta, ki je največji Marijin praznik. Popolne gotovosti glede začetka praznovanja Marijinega vnebovzetja še danes ni, pojavi se že v prvih stoletjih krščanstva, čeprav je za versko resnico bilo Marijino vnebovzetje razglašeno šele leta 1950.
Slovensko ljudstvo si je v pesniško bogatih molitvicah in pesmih stoletja po svoje predstavljalo Marijino smrt in vnebovzetje ter potem kronanje v nebesih. Priljubljena stara cerkvena pesem o tem poje:
Angelci v nebesih pojejo,
Rožo Marijo kronajo,
kronaj jo, kronaj, večni Bog,
Oče, Sin in Sveti Duh.
Ker je veliki šmaren tako velik Marijin praznik, so v gospodinjstvih ljudje opravljali le najnujnejša dela, ples mladini ni bil dovoljen. Starši so tudi na Polhograjskem otroke svarili, naj ta dan ne plezajo na drevje, ker so kače gori. Ta dan je tako svet, da se kače ne smejo plaziti po zemlji, da kače na drevje zlezejo, ker je Marija na zemlji kači glavo strla.
Veliki šmaren je zapovedan katoliški praznik in je v samostojni Republiki Sloveniji spet dela prost dan.
Sveti Rok, spokornik, romar, goduje 16. avgusta. Po rodu Francoz je poromal v Rim in tam stregel kužnim bolnikom, dokler se tudi sam ni okužil. Potem se je zavlekel v kočo sredi gozda, tam mu je baje stregel angel in pes mu je prinašal kruh. Umrl je v ječi leta 1327.
Kmalu po smrti so se mu ljudje pričeli priporočati kot zavetniku proti kugi. Na Slovenskem se mu priporočajo za zdrave ude in je zavetnik vseh, ki imajo opraviti z ostrim orodjem. Tako so se mu priporočale pred pričetkom žetve žanjice, pa šivilje, krojači, zidarji, tesarji, a tudi otroci, ko so šli nabirat borovnice in jagode, da bi jih varoval pred kačjim pikom.
Sveti Rok je največkrat upodobljen v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko kaže na kužno rano na stegnu, poleg sebe ima psa s hlebčkom hruha v gobcu. V dvorski cerkvi sv. Petra je upodobljen na freski iz 16. stoletja pod levo lopo in ravno tam na oltarčku iz leta 1638, upodobljen je tudi na desni strani na oltarju sv. Valentina ter v cerkvi sv. Nikolaja nad desnim obhodom pri glavnem oltarju. Na Brišah stoji njegov kip na desni strani glavnega oltarja, v cerkvi sv. Lovrenca na Gori pa na desni strani desnega oltarja. Njegov kip, ki je delo Jerneja Trnovca, je tudi v polhograjski muzejski zbirki. Nam najbližja romarska pot k sv. Roku je v Dravljah, kamor so pred drugo svetovno vojno mnogi domačini poromali s kolesi.
Sveti Jernej, apostol, goduje 24. avgusta. Jernej je bil eden izmed dvanajsterih apostolov, ki jih je Gospod izbral, da nadaljujejo njegovo delo. Domnevajo, da je Jernej (Bartolomej) umrl mučeniške smrti v Armeniji, da so živemu potegnili kožo s telesa, nato pa ga obglavili ali križali. Svetnikovo lobanjo hranijo kot dragoceno relikvijo od leta 1238 v stolnici v Frankfurtu.
Upodabljajo ga s kratkimi lasmi in kratko pristriženo brado, v desnici drži nož, v levici pa knjigo, ponekod ima čez roko obešeno kožo. Za zavetnika ga časte tisti, ki imajo opravka s kožami, usnjem, tako knjigovezi, usnjarji, strojarji, rokavičarji, krojači, čevljarji, pa tudi kmetje in pastirji. Priporočajo se mu za pomoč pri
živčnih boleznih in trganju. Na Slovenskem mu je posvečenih 12 farnih in 17 podružničnih cerkva. Od polhograjskih cerkva imata le dve njegova kipa. To sta cerkev sv. Nikolaja v Dvoru, kjer je njegov kip v osrednjem delu levega stranskega oltarja, ki spada med zlate oltarje in v cerkvi na Setniku, kjer stoji njegov kip na levi strani desnega oltarja. Na Setniku je na Jernejevo nedeljo tudi "žegnanje".
Sveti Jernej si je pridobil čast kmečkega svetnika, zato so nanj vezana tudi nekatera kmečka opravila. Do Jerneja naj bodo vsejana ozimna žita, Jernejev teden je najprimernejši za sečnjo stavbnega lesa; Jernejev dan pa je tudi vremenar.
Sveta Monika, mati svetega Avguština, goduje 27. avgusta. Rojena v krščanski družini je postala poganu žena in svetniku mati. S svojo ljubeznijo, potrpežljivostjo in molitvijo je dosegla, da se je tik pred smrtjo mož dal krstiti in izmolila je tudi sinovo spreobrnitev.
Njeni priprošnji prenekatere matere izročajo sebe in svoje otroke. V polhograjskih cerkvah ni nikjer upodobljena.
Sveti Avguštin, škof in cerkveni učitelj, goduje takoj za svojo materjo 28. avgusta. Bistrega, a nemirnega duha je Avguštin dokončal študije in postal profesor. Na njegovi življenjski poti ga ja spremljala materina molitev, ki mu je izmolila spreobrnitev in v Milanu mu je škof Ambrož usmerjal pot v pravo smer. V noči na veliko nedeljo leta 387 ga je škof Ambrož krstil. Kmalu so ga imeli za najuglednejšega katoliškega pisatelja in misleca. Na duhovniško službo si Avguštin zaradi svoje viharne preteklosti ni upal misliti, a kljub temu ga je v afriškem obmorskem mestu škof posvetil v mašnika in tam je postal tudi škof. Ni opravljal le cerkvene službe, ampak tudi svoj drugi bogoslovni poklic. Zapustil je 113 knjig, 218 pisem, ohranilo se je okoli 500 njegovih pridig in bil je duša dveh velikih cerkvenih zborov. Za sv. Avguština je značilna njegova goreča ljubezen do Boga in nesebična ljubezen do bližnjega ter neutrudljiva delavnost. Je eden najpomembnejših cerkvenih učiteljev. Krščanska umetnost ga upodablja s plamtečim ali prebodenim srcem, s knjigo ali križem v roki, s škofovsko mitro in palico, kar vse ga lepo označuje.
V polhograjski farni cerkvi je upodobljen kot škof s plamtečim srcem v roki na levi strani osrednje niše glavnega oltarja.
Mučeništva Janeza Krstnika se spominjamo 29. avgusta. Z izjemo Marije je Janez Krstnik edini svetnik, pri katerem slavimo rojstni (24. 6.) in smrtni (29. 8.) dan. Janeza Krstnika je dal obglaviti Herod na zahtevo Salome. Rabelj je opravil svoje delo in Salomi na krožniku prinesel Janezovo glavo. Kmalu je nastala legenda o kazni, ki da je doletela Salomo kot božja kazen.
Na dan obglavljenja Janeza Krstnika -"glavoseka" na podeželju kmetje niso sekali zelja ali tudi dan pred njim ne. Tega se mnogi še vedno držijo.
Vir