blažena Ana Maria Janer Anglarill – redovnica

Ana Maria Janer Anglarill se je rodila v Kataloniji leta 1800. Že v rani mladosti je izkusila vojno in tako spoznala trpljenje. Pri osemnajstih letih se je odločila za posvečeno življenje. Njeno poslanstvo je bilo predvsem delo v bolnišnicah. Leta 1859 je ustanovila inštitut sester, ki se iz ljubezni do Kristusa posveča pomoči ubogim, bolnikom in ostarelim, ter krščanski vzgoji otrok. Njihov apostolat se v polnosti sklada s cerkveno nalogo oznanjevanja. Navdihuje se v pričevanju vere in dejavni ljubezni nove blažene. Ana Maria je umrla leta 1885.
V pogovoru za Radio Vatikan je   kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov dejal, da je bila Ana Maria Janer po značaju »močna, odločna in pogumna. Živela je v zelo nemirnem obdobju državne in cerkvene španske zgodovine, a vseeno ji je uspelo ustanoviti bolnišnice, šole, kolegije in sprejemne centre.« Njeno svetost zaznamujejo lastnosti, kot sta ponižnost in usmiljenost. Znana je bila predvsem po svoji predanosti najbolj potrebnim in bolnim, krepostih, kot je neutrudljivost pri delu, organizacijskih in voditeljskih sposobnostih ter ljubeznivosti do vseh. »Nova blažena je bila kot živ kompas, usmerjen proti Bogu. Vabi nas k življenju v polnem zaupanju v Božjo navzočnost v nas, naših družinah in naši družbi. Blažena Janer pa je tudi kompas, ki nas usmerja proti ubogim. Kajti še danes je mnogo lačnih, žejnih, bolnih, pregnanih, izseljenih in zaprtih. Cerkev je prijateljica ubogih in njeno naročje je vedno odprto, da jih sprejme.«
Po besedah kardinala Amata je beatifikacija Ane Marie zelo zgovorna tudi za njene duhovne hčerke, sestre inštituta, ki ga je ustanovila. Danes so razpršene po vsem svetu in zgled njihove ustanoviteljice jih vabi, da se ne utrudijo pri svojem delu. V bratih, še zlasti v najbolj trpečih, odrinjenih na rob in najmanjših naj kontemplirajo Kristusov obraz. Danes se morajo pogumno in ustvarjalno soočati z novimi oblikami revščine: sprtimi družinami, naraščajočim preseljevanjem, odsotnostjo smisla življenja in pesimizmom, ki je mlade prikrajšalo za navdušenje nad prihodnostjo. »Njihova drža ustvarjalne ljubezni in služenja ponuja stvarne in pozitivne odgovore za pomoč bolnim in ostarelim, za človeško in versko vzgojo najmlajših ter za spodbujanje družine, ki je odprta za sprejemanje in skrb za otroke.« Pri tem prizadevanju pa jim beatifikacija njihove ustanoviteljice lahko predstavlja močno spodbudo in izvir novega upanja.
Vir