blažena Doroteja iz Montauna (Pruska) – vdova in mistikinja

DorotejaŠestnajst let je bila stara Doroteja, ko se je morala poročiti s precej starejšim rokodelskim mojstrom iz Gdanska, možem nagle jeze in surovega ravnanja. Motila ga je in bila vzrok njegove krutosti zlasti ženina velika, pa tudi precej nenavadna pobožnost, ki je ni mogel razumeti. Doroteja je v resnici že kot otrok prejemala nenavadne milosti, se ostro pokorila in trpinčila, po poroki pa začela še močneje doživljati tudi videnja in mistična razodetja. Kljub trpljenju in mukam, ki jih je doživljala v zakonu, je bila zgledna žena in dobra mati. Rodila je devet otrok, vendar jih je, razen ene hčere, vse še majhne pokopala. Njeno žrtvovanje in vdano sprejemanje trpljenja je počasi omehčalo tudi moža. Po smrti otrok sta se skupaj podala na dolgo romarsko pot preko Aahna k Marijini božji poti v Einsiedeln v Švici. Mož Adalbert je prodal hišo in delavnico, da si dom ustvarijo drugje. A preizkušnje jih niso zapustile: na poti so bili najprej oropani vsega premoženja, v Einsiedelnu pa Doroteja tudi ni našla duševnega miru. Napetost, ki je naraščala v njej, jo je skorajda potegnila v skušnjavo, da ostane in se ne vrne več z možem in hčerko v Gdansk. A je na koncu vendarle sprejela nase tudi trpljenje vrnitve: težko, naporno pot domov, iskanje strehe nad glavo, beračenje zaradi revščine, posmeh in hudobijo sosedov, ki so jo imeli za čarovnico in krivoverko. Pa še mož, ki je bil neprestano bolan, je spet postal slabovoljen in surov. Proti koncu svojega življenja ji je vendarle dovolil, da se je odpravila z romarji v Rim, ko pa se je vrnila, je bil že pokopan. Doroteja je poskrbela za hčer, razdala ostanek premoženja in se preselila v Marienwerder. Tu se je zanjo zavzel stolni dekan Johannes, učenjak, ki se je iz Prage, kjer je poučeval, vrnil v rodno mesto. Dorotejo je ostro preizkusil, da bi se prepričal o pristnosti njene pobožnosti in izrednih darov, ki jih je prejela, nato pa jo zaprl kot rekluzo v celico poleg stolnice. Vsak dan ji je prinašal obhajilo, po dobrega pol leta pa je v celici umrla. Poseben poudarek njene pobožnosti in mističnih videnj je bil v iskreni ljubezni do križanega Jezusa ter v živem in občutenem združenju z njim v sveti evharistiji. 

DorotejaIme: Izhaja iz grščine in je ženska oblika imena Dorotheos, sestavljenega iz besed doron »dar« in theos »bog«.
Rodila se je 6. februarja 1347 v Montauu ob Visli v stari Prusiji (Poljska), umrla pa 25. junija 1394 v Marienwerderju, Kwidzynu na Poljskem.
Družina: Rodila se je v premožni kmečki družini, njen oče je bil nizozemski kmet in strokovnjak za nasipe, Viljem Swartze.
Doroteja je imela še devet bratov in sester. Poročila se je z gdanskim mečarjem Adalbertom, imela devet otrok, preživela je samo hči Jedert, ki je postala benediktinka.
Zavetnica: Prusije, nemškega viteškega reda; nevest, staršev velikih družin in vdov; priprošnjica pri težavah v zakonu in ob smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo velikokrat skupaj z njenimi devetimi otroki; kot atribute ima pri sebi knjigo njenih razodetij, svetilko, rožni venec ali pet puščic kot znamenje Kristusovih ran.
Beatifikacija: Postopek za blaženo ni bil dokončan, vendar so njeno češčenje kljub temu uradno odobrili 9. januarja 1976.
Goduje: 25. junija, prej 30. oktobra.
Vir