blažena Elizabeta Vendramini – redovna ustanoviteljica

Elizabeta Vendramini        Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika
        Elizabeta, sedma med dvanajstimi otroki zakoncev Vendramini, se je rodila v premožni družini v Bassanu blizu Padove. Starši so jo zelo mlado zaupali redovnicam avguštinkam, da bi prejela vzgojo, primerno za njen družbeni položaj. Ko se je vrnila domov, so jo obljubili kot nevesto mladeniču iz dobre družine v mestu Ferrari. Zdelo se je, da bo njeno življenje teklo povsem po normalnih tirnicah, ko je dekle leta 1817, pri svojih sedemindvajsetih letih spoznalo, med pogovorom s svojimi prijateljicami, da je njena načrtovana prihodnost nekaj
– banalnega.
        Šlo je za resnično in pravo spreobrnitev. Sama jo je opisala takole: »V nekem trenutku nisem več poznala same sebe. Svet se mi je začel upirati. Zapustila sem ženina, kateremu sem bila obljubljena, in nisem mislila na nič drugega, kakor da se zaprem v kak samostan.«
        Elizabeta se je v resnici usmerila k bolj dejavnemu in odprtemu slogu redovniškega življenja. Najprej se je pridružila gostiteljicam mestne sirotišnice in vstopila v krajevno redovno skupnost tretjerednic frančiškank (leta 1821).
        Leta 1826 so sirotišnico v njenem rojstnem kraju zaprli. Elizabeta je tedaj sprejela povabila svojega brata in se preselila v Padovo, kjer naj bi se zavzela za vzgojo deklic, zbranih v »Hiši najdenčkov«. Ta dom je bil že več stoletij namenjen zapuščenim otrokom.
        Elizabeta se je končno odločila, da bo izvedla svoj načrt in se z dvema sosestrama preselila v zloglasno mestno četrt, imenovano »Četrt biričev«. Tam je leta 1828 odprla »Šolo za brezplačno vzgojo«. Toliko zapuščenih otrok, bolnikov in ostarelih, ki jih je videla v mestu, je prizadelo srce mlade ustanoviteljice.
        Hotela jim je pomagati v vsem. Skupnost, ki jo je ustanovila, se je imenovala »Frančiškanke elizabetinke« (za zgled so si vzele Skupnost sv. Elizabete Ogrske). Odlikovale so se po odprtosti za raznovrstno pomoč ljudem v stiskah. Stregle so bolnikom za kolero, slepim, bolnim po mestnih bolnišnicah, ostarelim v njihovih »zavetiščih«. Delovale so tudi na področju šolstva in kateheze, odprle nekaj otroških
sirotišnic. Skratka, niso se hotele »specializirati« samo za eno vejo dejavnosti.
        Njena redovna skupnost je bila uradno priznana od Cerkve leta 1861, eno leto po njeni smrti. Za blaženo jo je proglasil papež Janez Pavel II. 4. novembra 1990.
Vir