blažena Gizela – kraljica in opatinja

Gizela        Atributi: kraljica z modelom cerkve in rožnim vencem.
        Imena: Gizela, Gisela, Gizi, Seli, Zela.
        Rodila se je okoli leta 985 blizu Regensburga kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. Po očetovi strani je bila pravnukinja nemškega cesarja Henrika I. in njegove žene sv. Matilde. Častijo jo zlasti na Bavarskem in na Madžarskem. Imela je velik delež pri spreobračanju Ogrov. Poročila se je namreč s prvim ogrskim kraljem Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Tega leta je kralju Štefanu sv. Vojteh podelil zakrament birme. H krščanstvu ga je torej dokončno spreobrnila njegova žena Gizela.
Kot kraljica se je na vso moč trudila za širjenje krščanstva med ljudstvom, ki je bilo skoraj sto let strah in trepet sosednjih krščanskih narodov. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan sprejel za najpomembnejšo vladarsko nalogo, da bi se njegovo ljudstvo spreobrnilo h krščanski veri. Kot kraljica je podpirala graditev cerkva. Na njeno pobudo so postavili imenitno stolnico v Veszprimu. Njena poroka z ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Carigrada in deželo vključila v krščansko kulturo.
Doživela pa je tudi marsikatero bridkost. Izgubila je prvega sina in nato kmalu tudi eno izmed hčera. Dve hčeri sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Naposled ji je smrt iztrgala tudi sina Emerika, ki naj bi po očetu zasedel prestol. Emerik je bil leta 1083 razglašen za svetnika. Mož ji je umrl 15. avgusta 1038. Tudi ta je bil hkrati s sinom Emerikom razglašen za svetnika. Po moževi smrti se ji je hudo godilo. Vzeli so ji posestvo in jo celo vrgli v ječo, kjer so z njo grdo ravnali. Iz večletne ječe jo je rešil nemški cesar Henrik III. Vrnila se je na Bavarsko in stopila v samostan benediktink blizu Passaua. Zaradi bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja so jo sosestre izvolile za opatinjo. Samostan je vodila do smrti v letu 1060. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer je nagrobna plošča še ohranjena.
Goduje 7. maja.
Vir

GizelaV srednjeveški Evropi so se vezi med deželami spletale in utrjevale s porokami med člani vladarskih oziroma plemiških družin. Včasih so takšne poroke imele daljnosežne posledice za zgodovino naroda. Tako je bilo tudi v primeru svete žene Gizele, ki se je danes spominjamo. Bila je hčerka bavarskega vojvoda, poročila pa se je na madžarski ali ogrski kraljevski dvor. Gizela je imela velik delež pri pokristjanjenju Madžarov, bojevitega ljudstva, ki je v srednjo Evropo prodrlo iz Azije in je bilo dolgo časa strah in trepet sosedov. S svojim vzornim življenjem je do svetniške slave pripomogla tudi svojemu možu Štefanu (njegov spomin se obhaja 16. avgusta) in sinu Emeriku (goduje 5. novembra). Gizelina poroka z ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Bizanca ter deželo vključila v zahodno kulturo.
Izšla je iz družine, ki je rodila več svetnikov: njena prababica po očetovi strani je bila sv. Matilda, žena nemškega cesarja Henrika I.; Cerkev časti kot svetnika tudi njenega brata cesarja Henrika II. Gizela se je rodila okoli leta 985 kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. in njegove žene Gizele Burgundske. Od staršev je prejela trdno krščansko vzgojo in želela je postati redovnica. Ko je bila še deklica, so prišli v Regensburg poslanci ogrskega kralja Geza s prošnjo, da bi se poročila z njegovim sinom Štefanom. Gizela je privolila in leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Njen mož kralj Štefan I. je kraljevsko krono prejel od papeža Silvestra II. Istega leta, ko se je Štefan poročil, mu je škof sv. Vojteh podelil tudi zakrament svete birme. H krščanstvu ga je dokončno spreobrnila njegova žena Gizela, ki se je kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan imel spreobrnjenje ljudstva, kateremu je vladal, za eno svojih najpomembnejših nalog. Ogrom so evangelij oznanjali nemški misijonarji. Kralj Štefan je dal zgraditi številne cerkve, pri tem ga je podpirala tudi kraljica Gizela. Na njeno pobudo so zgradili čudovito stolnico v Veszpremu.
Pobožna kraljica je doživela tudi veliko bridkega. Izgubila je prvega sina in kmalu nato tudi eno izmed hčera; dve hčerki sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Smrt ji je iztrgala še sina Emerika, ki naj bi zasedel prestol za očetom Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1038, ko je bila Madžarska posvečena Materi božji, ji je umrl še mož Štefan: tako njega kot sina Emerika je Cerkev prištela med svetnike.
Po moževi smrti je bila kraljica vdova kljub prisegi deželnih velikašev, da njene pravice ostanejo nedotaknjene, žrtev čedalje hujših napadov s strani poganske narodne stranke. Vzeli so ji posestva, ji prepovedali stike s sorodniki zunaj ogrskih meja in jo naposled vrgli celo v ječo, iz katere jo je po več letih rešil Henrik III. leta 1042. Gizela se je vrnila domov na Bavarsko in zdaj je mogla uresničiti svoje mladostne želje: šla je v benediktinski samostan blizu mesta Passau. Že po treh letih so jo redovnice zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do svoje smrti 7. maja 1065. Letnica smrti ni povsem zanesljiva. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer počiva še danes. Kmalu po njeni smrti so ljudje iz bližnjih in daljnih krajev začeli romati na njen grob in jo častiti kot svetnico. Upodabljajo jo kot kraljico z modelom cerkve in rožnim vencem.
Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Gizela. Po Janez Kebru jih je bilo pred dvajsetimi leti blizu 2000.
Vir