blažena Hedvika Carboni – laikinja in mistikinja

blazena Hedvika Carboni V soboto, 15. maja 2019, je v kraju Pozzomaggiore, na Sardiniji, kardinal Angelo Becciu, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, v imenu Svetega očeta za blaženo razglasil Hedviko Carboni, ponižno in močno ženo, ki je živela »življenje, prežeto z Bogom«. Njeno življenje je teklo ob fizičnem delu in služenju družini in tolikim potrebnim, ki jih je srečevala. Na skrivnosten način pa je bila izbrana ter obdarjena z milostmi in izrednimi nadnaravnimi darovi.
Rodila se je 3. maja 1880 v Pozzomaggioru. Želela je postati redovnica, a je ostala doma z bolno materjo. Svoje življenje je preživela na običajen način v opravljanju gospodinjskih del in molitvi. 14. julija 1911 je na svojem telesu dobila stigme, znamenja Jezusovega trpljenja. Tega in druge mistične dogodke, ki so ji jih pripisovali, so raziskovali v kanoničnem postopku leta 1925, ki se mu je popolnoma podredila. Z ostalimi družinskimi člani se je preselila v Rim tik pred začetkom druge svetovne vojne.
V času svojega bivanja v Rimu (1938-1952) je Hedvika spadala v salezijansko župnijo Svete Marije Pomočnice na ulici Tuscolana. Skoraj vsako jutro je zahajala v cerkev in prejemala sveto obhajilo; tu se je mudila v molitvi, po navadi v kapeli svete Ane; tu so se večinoma dogajala njena zamaknjenja in izredni posegi. 25. septembra 1941 je postala salezijanka sotrudnica.

Bila je vdana Marijina častilka. Marija se ji je večkrat prikazala in ji podarila številne milosti. Prikazali so se ji številni svetniki, med njimi tudi sveti Janez Bosko in sveti Dominik Savio. V njenem dnevniku lahko naštejemo kar 20 videnj don Boska, pogosto skupaj z Marijo Pomočnico ali Dominikom Saviom. V teh prikazovanjih ji je don Bosko svetoval glede kreposti; jo vabil k češčenju Marije; jo opogumljal v težavah; jo prosil za molitve in žrtve za mir v svetu; ji razodeval veliko dobrega, ki ga vrše salezijanci, mnoge je pohvalil v svetosti; jo vabil k molitvi in ljubezni do sester salezijank.

Kardinal Becciu je homiliji med drugim dejal: »Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu.«
Vir

»Ponižna in močna, velikodušna in potrpežljiva, blažena Hedvika uteleša najlepše kreposti sardinske žene svojega časa. Iz njenega človeškega in krščanskega življenja izhajajo danes še kako aktualna znamenja, ki potrjujejo njeno pričevanje: Hedvika je oporni steber današnjih žena vseh starosti in družbenih položajev. Njeno preprosto, a globoko duhovno izkušnjo označujejo brezpogojna ljubezen, brezmejna ponižnost in nenehna molitev. Zato je še vedno aktualen lik, saj dokazuje, da je tudi v preprostem in običajnem življenju mogoče doživeti trdno občestvo z Bogom in delovati v ranjenem in stiskanem človeštvu« (kardinal Angelo Becciu ob njeni beatifikaciji).
Ime: Hedviga ali Jadvika izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«. Ime bi lahko prosto prevedli »bogata bojevnica« ali »srečna v boju«.
Rojena: 2. maja 1880.
Kraj rojstva: Mestece Pozzomaggiore na Sardiniji, Italija.
Umrla: 17. februarja 1952.
Kraj smrti: Rim, Italija.
Družina: Rodila se je v preprosti, globoko verni družini, bila je druga od šestih otrok. Očetu je bilo ime Janez Krstnik, materi pa Marija Dominika, roj. Pinna. V družini so se ukvarjali z vezenjem in tega se je tudi Hedvika naučila še kot otrok.
Mladost: V četrtem razredu je morala prekiniti šolanje, da je doma pomagala hudo bolni materi. Želela je postati redovnica, a je zaradi domačih razmer svoje življenje preživljala na običajen način, z opravljanjem gospodinjskih del in v molitvi.
Tretjerednica: Leta 1906 je postala članica Frančiškovega svetnega tretjega reda ter združenja prijateljev Terezije Deteta Jezusa, leta 1941 pa še salezijanska sotrudnica.
Stigme: 14. julija 1911 je prejela stigme (znamenja Kristusovih ran). Sprva jih je poskušala prikriti, a ji to zaradi madežev krvi ni uspelo.
Videnja: Poleg Jezusa so se ji prikazovali številni svetniki in z njo govorili: sv. Ana, Katarina Sienska, Dominik Savio, Frančišek Asiški, Gemma Galgani, Janez Bosko, Pavel, Rita, Sebastijan, Terezija Deteta Jezusa.
Nadnaravni darovi: Poleg videnj je imela tudi napade demonov, ki so jo brcali, udarjali, priklenili na posteljo. Imela je sposobnost bilokacije, lebdenja, dar razločevanja duhov, brala je misli, imela videnja duš v vicah, vizijo prebadanja srca.
Rim: Pred drugo svetovno vojno se je družina preselila v Rim. Tu je med vojno pomagala pri dobrodelnih organizacijah in veliko molila za žrtve, kasneje pa učila katekizem ter pomagala revnim in bolnim.
Zavetnica: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Na fotografijah vidimo preprosto ženo črnih las v zrelih letih in s pogledom, zazrtim v daljavo.
Beatifikacija: Papež Frančišek jo je za blaženo razglasil 15. junija 2019.
Goduje: 17. februarja.
Vir