blažena Irene Stefani – redovnica in misijonarka

blažena Irene Stefani - redovnica in misijonarkaMisijonarka, ki so jo vsi, ki so občudovali njeno nežnost do bolnikov, klicali »usmiljena mati« ali »nyaatha«. To je bila sestra Irene Stefani, ki je bila danes v Keniji prišteta med blažene. Beatifikacijo je vodil kardinal Polycarp Pengo, nadškof tanzanijskega mesta Dar es Salaam.

Irene Stefani je živela v prvi polovici 20. stoletja. Rodila se je leta 1891 v Italiji. Pri dvajsetih letih se je pridružila misijonarkam Marije Tolažnice. Umrla je v Keniji, pri komaj 39 letih, medtem ko je skrbela za nekega bolnika, okuženega s kugo.

Čudež na priprošnjo Irene Stefani
Na njeno priprošnjo se je leta 1989 zgodil izjemen čudež. Bilo je 10. januarja navsezgodaj zjutraj, ko so se v mozambiški vasi Nipepe vaščani začeli zbirati pri sveti maši. Toda miren začetek dneva je nenadoma prekinil hrup streljanja in vpitja. Vas so napadli pripadniki skupine Renamo, ki so se med državljansko vojno v Mozambiku znašali nad civilnim prebivalstvom. Začel se je pokol in okoli 230 oseb, med katerimi je bila polovica otrok, se je v smrtni grozi zaprlo v oblegano cerkev. Imeli niso ničesar. Popoldne je župnik Giuseppe Frizzi predlagal, da bi molili na priprošnjo Irene Stefani, ki je bila misijonarka istega inštituta kot on. Njihova prošnja je bila dejansko nemogoča: da bi se rešili vsi. Molili so dva dni, dokler ni bilo 140 oseb prisiljenih zapustiti cerkev. Natovorjeni kot živali so morali oditi na več deset kilometrov dolgo pot v gozd. Ostalih osemdeset ujetnikov je ostalo v cerkvi še en dan. Zatem so uporniki nepričakovano odšli iz vasi. Teden dni kasneje se je vseh 140 vaščanov vrnilo. Povedali so neverjetno zgodbo, kako so se rešili usmrtitve: krogle, ki so šle za las mimo njih, minska polja, ki so jih morali prečkati, ne da bi eden izmed njih stopil na mino. Nemogoča prošnja je bila uslišana: preživeli so prav vsi. To je čudež, ki je Irene Stefani pripeljal do beatifikacije.

Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti
Nova blažena je v Keniji za seboj pustila spomin neizmernega poguma in ljubezni. Kot misijonarka je bila obenem »duhovna mati« in »mati, ki je hranila telo«. Nikoli ni razlikovala med osebami in nikogar ni zavrnila, zato je osvojila zaupanje ljudi. Ko je na začetku svojega misijonarskega poslanstva skrbela za ranjence prve svetovne vojne, jo je vodilo geslo: »Milina, velika ljubeznivost, mnogo, mnogo potrpežljivosti.« Kadar je bil kdo hudo ranjen, mu je vlivala upanje in vztrajala v njegovi bližini. Večkrat se je zgodilo, da je rešila in pomagala ponovno začeti živeti osebam, ki so jih drugi smatrali za mrtve.

blažena Irene Stefani - redovnica in misijonarkaŽelja, da življenje daruje za misijone
Nekaj časa se je sestra Irene v misijonih posvečala tudi poučevanju. Takrat je z nasmehom in rožnim vencem v roki vabila otroke v šolo. Septembra 1930 se je udeležila duhovnih vaj v mestu Nyeri, kjer je bila danes tudi razglašena za blaženo. V tistem trenutku je v njej dozorela »želja, da svoje življenje daruje za misijone«. Predstojnica ji je po njenem vztrajanju odobrila, da odide na področje, kjer je divjala kuga. Irene Stefani je začela pomagati bolnikom. Ravno mož, od katerega se je kasneje nalezla bolezni, jo je na vse načine želel odvrniti od njenega dela. A ona se ni ustavila. Stregla mu je tudi v najtežjih trenutkih.

Umrla zaradi ljubezni
Ljudje so zato govorili, da »ni umrla zaradi bolezni, temveč zaradi ljubezni«. Na praznik Kristusa Kralja vesoljstva leta 1930 je obležala. Umrla je pet dni kasneje, srečna, da odhaja v raj. Svojim sosestram je zapustila »neumrljiv zgled«. Misijonarke danes želijo tako kot ona živeti »materinsko nežnost Boga« in ne dopustiti, da bi ugasnil ta »ogenj tolažbe«, ki ga je prižgala, na prihodnost želijo gledati z upanjem in biti »priče veselja, da pripadajo Kristusu«.
Vir