sveta Ivana Emilija de Villeneuve – redovnica in ustanoviteljica

Ivana Emilija de VilleneuveSveta Jeanne Emilie de Villeneuve se je rodila leta 1811 v Tuluzu v Franciji. Umrla pa je 2. oktobra 1854 v Castres-u (kastreju). V družini je prejela krščansko vzgojo. Ko ji je bilo 14 let ji je umrla mama, po treh letih pa še sestra. Obe smrti sta močno zaznamovali njeno življenje, saj je spoznala, da človek ne živi samo na tem svetu. Odločila se je, da vstopi k sestram usmiljenkam, z željo, da gre v misijone. Oče pa jo je prosil naj vstop v redovništvo preloži za nekaj časa. Medtem ko je pomagala očetu je s pomočjo nadškofa v mestu Alby sama ustanovila nov red za pomoč mladim in otrokom v domačem kraju. Namen reda, ki ga je ustanovila, je pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč.
Vir

Jeanne Émilie De Villeneuve je bila rojena leta 1811 v Franciji. Preko staršev je v otroštvu prejela močne vrednote. V kasnejših letih, po materini smrti, je prevzela navado, da je vse svoje stiske, veselja in odločitve zaupala Mariji. Začela se je posvečati revežem, bolnikom, zapornikom in prostitutkam, in sicer, da bi jim pokazala, da jih Bog ljubi, in da bi jim povrnila dostojanstvo.

Tudi kongregacijo, ki jo je ustanovila leta 1836, je posvetila vzgoji revnih deklic, bolnim in drugim ubogim. Svoje sestre je želela imeti predvsem tam, kjer Jezus ni bil poznan in ljubljen. Tako je skupnosti med drugim kmalu odprla v Senegalu, Gambiji in Gabonu. Po njeni smrti se je kongregacija razširila tudi v Latinski Ameriki, v zadnjih desetletjih pa se je odprla tudi prva skupnost na azijski celini, na Filipinih. Émilie je umrla zaradi kolere leta 1854. Za blaženo jo je leta 2009 razglasil zaslužni papež Benedikt XVI.
Vir

Jeanne Émilie De Villeneuve se je rodila leta 1811 v Franciji. Odraščala je na gradu, katerega lastnik je bil njen oče. Od staršev je prejela globoko vero, občutek za dolžnost in odgovornost ter odprtost za potrebe drugih. Njeno življenje pa je močno zaznamovala materina bolezen in nato smrt, ko je bila stara 14 let. Tri leta kasneje je umrla tudi sestra, kar je preizkušnjo še poglobilo. Émilie je tako postala gospodarica gradu. Izkazala se je z izredno velikodušnostjo do ubogih. Iz ljubezni do njih in do Boga se je začela posvečati najrevnejšim. Pomagala jim je v njihovi materialni in duhovni revščini. Želela jim je pokazati, da jih Bog ljubi. Ni ji zadostovala miloščina. Hotela je biti v enakovrednem odnosu z njimi in jim povrniti dostojanstvo človeških oseb. Prevzela je tudi navado, da je vse svoje stiske, veselja in odločitve zaupala Mariji. Marija je postala njena tovarišica in zaupnica.

Leta 1836 je zapustila očetov dom in skupaj z dvema prijateljicama ustanovila Kongregacijo sester brezmadežnega spočetja. Njihov vzdevek je bil zaradi barve redovniške obleke »modre sestre«. Posvečale so se potrebam najbolj ubogih. Sprejemale so revne deklice in jim v bedi, ki je vladala na začetku industrijskega obdobja, omogočale primerno vzgojo. Prav tako so se posvečale zapornikom in bolnikom. Svoje sestre je Émilie želela imeti predvsem tam, kjer Jezus ni bil poznan in ljubljen. Tako je skupnosti kmalu odprla v Senegalu in kasneje še v Gambiji ter Gabonu. Sestre so se v novih razmerah potrpežljivo učile spoznavati domačine, njihovo kulturo in jezik. Ustanoviteljica pa jih je podpirala preko redne korespondence. Po njeni smrti se je kongregacija razširila tudi v Latinski Ameriki, v Braziliji in Argentini. Nedavno, leta 1998, pa se je odprla še prva skupnost na azijski celini, na Filipinih.

Émilie je umrla zaradi kolere leta 1854. In sicer potem, ko je svoje življenje ponudila v zamenjavo za prenehanje epidemije v Castresu. V tem mestu je bila zadnja žrtev bolezni.
Vir