blažena Ivana iz Orvieta – tretjerednica

blažena  Ivana iz OrvietaAtributi: lilija, rožni venec, svetniški sij
        Imena: Ivana, Iva, Ivančica, Ivanica, Ivanija, Ivanak, Ivica, Vana, Vanja
        Rodila se je v kraju Carnaiola blizu mesta Orvieta leta 1264. O njenem življenju vemo malo in še to iz Legende o blaženi Vani ali Ivani, devici iz Orvieta. Napisal jo je njen sodobnik dominikanec Giacomo Scalza. Na to legendo se nanašajo listine, na podlagi katerih je papež Benedikt XIV. leta 1754 Ivano razglasil za svetnico.
        Iz njih je razvidno, da so njeni starši zaradi nenehnih vojska obubožali. Od leta 1240 do 1266 so bila za Orvieto zelo vznemirljiva. Mesto je bilo namreč vpleteno v veliki boj med papeštvom in nemškim cesarstvom. V mesto so vdirali zdaj eni, zdaj drugi. Tudi v mestu samem je divjala državljanska vojna med različnimi strankami, ki sta jim stali na čelu družini Monaldeschi in Filippeschi. Prva je bila na strani papeža (gvelfi), druga na strani cesarja (gibelini).
        Ivana je zgodaj ostala brez staršev. K sebi so jo vzeli sorodniki in jo izučili za šiviljo. Ko so jo hoteli omožiti, pa je zbežala od njih in stopila v samostan dominikanskih tretjerednic. V legendi je posebej omenjeno, kako je Bog varoval njeno čistost in devištvo. Dva moška, ki sta jo ob različnih priložnostih hotela posiliti, sta nenadoma umrla.
        Kot tretjerednica je še naprej opravljala šiviljsko obrt in imela stik s svetom. Tako je mogla posredovati v sporih med zgoraj omenjenima družinama. Zato si je pridobila v mestu velik ugled.
        Zadnjih deset let življenja je prejela milost mističnih videnj, zlasti je podoživljala Kristusovo trpljenje. V Veliki knjigi svetnikov, ki jo je izdala leta 1998 znana italijanska knjižna založba Edizioni Paoline, piše njen življenjepisec E. Menesto: »Ivana ni bila žena kulture in ne razodeva duhovne moči, kakor sta bili sv. Angela iz Foligna ali sv. Katarina Sienska, toda njena svetost se kaže v popolni razpoložljivosti navdihom Sv. Duha, da joka z jokajočimi, se smeje z veselimi. Vedno želi vsem pomagati, vsem postati vse.«
        Napovedala je svojo smrt – 23. julija 1307. Takrat je vodil Cerkev papež Bonifacij VIII. To so bili za Orvieto časi miru in napredka. Takoj po smrti so jo začeli v mestu častiti kot svetnico, kar pomeni nov dokaz njenega blagodejnega delovanja v časih preizkušnje. Z dovoljenjem papeža Benedikta XIV. jo zdaj za svetnico častijo v dominikanskih redovnih skupnostih in v mestu Orvieto. V tamkajšnji cerkvi sv. Dominika je svetnica naslikana s svetniškim sijem, v beli obleki, pokriti s črnim plaščem dominikanskih tretjerednic, in z lilijo v desni roki ter z rožnim vencem (ob njem je velik križ) v levi roki.
        Goduje 23. julija.