blažena Katarina Cittadini – vzgojiteljica in redovna ustanoviteljica

blažena Katarina Cittadini - vzgojiteljica in redovna ustanoviteljicaKatarina se je rodila v Bergamu 28. septembra leta 1801 staršema Janezu Battista in Marjeti Lanzani in bila krščena 30. septembra v župnijski cerkvi Sv. Aleksandra iz Colonne. Leta 1808 ji je umrla mati, oče pa jo je zapustil. Katarina je bila skupaj s sestro Judito, ki se je rodila leta 1803 sprejeta v sirotišnico samostana v Bergamu. Tu je pod vodstvom priorja don Jožefa Brena živela intenzivno krščansko življenje, ki je prispevalo k oblikovanju močne vere, globokega zaupanja v Gospoda, aktivne dobrodelnosti, nežne predanosti do Blažene Matere Marije, velikega občutka odgovornosti in prizadevnosti za red in izpolnjevanje svojih dolžnosti. Ko je zaključila z diplomo osnovnošolske učiteljice, je leta 1823 zapustila samostan skupaj s svojo sestro, da bi živeli pri svojih bratrancih duhovnikih Janezu in Antonu Cittadini v Calolziju, župniji v škofiji Bergamo.
Tu sta sestri ostali dve leti, z močnim duhovnim vodstvom in živahno pastoralno dejavnostjo njunih bratrancev duhovnikov. Katarina je bila sprejeta za začasno učiteljico in leta 1824 tudi za stalno učiteljico v javni šoli za deklice pri Somasci, podružnici v občini Vercurago pri Calolziju. Skupaj s sestro Judito je Katarina dozorela v svoji želji vstopiti v versko kongregacijo.
Zato sta zaprosili za nasvet don Jožefa Brena, njunega duhovnega voditelja v samostanu v Bergamu, ki je pa jima je namignil, da je zanju Božja volja v tem, da ostaneta v Somasci; one bosta temeljni kamen nove duhovne družine v majhnem kraju, kjer je še živa svetost sv. Hieronima Emilianija.
Leta 1826 se je skupaj s svojo sestro Judito trajno preselila v najeto hišo v Somasci. Oktobra istega leta sta kupili zgradbo, jo uredili in kompletno opremili s pohištvom; ta stavba je postala sedež dijaškega doma za deklice in sčasoma tudi sedež Uršulinskega verskega inštituta.
Na Somasci je Katarina našla krasno vodstvo za svoje duhovno življenje v Kongregaciji somaščanov, ki jih je ustanovil sv. Hieronim Emiliani, katerega je imela za “očeta” še od otroštva, ter ga je občudovala in posnemala kot zgled dobrodelnosti in preproščine.
Delo učiteljice jo je umestilo v središče tega malega kraja, Somasce, kjer je Katarina aktivno sodelovala v življenju župnije; poučevala je krščanski nauk, se vključevala v različne bratovščine, sodelovala s svojimi tovarišicami in učenkami pri verskih slovesnostih, odpirala vrata hiše, da bi sprejemala mlada dekleta, jih animirala in vzgajala v slogu oratorija.
Katarina je izpolnjevala svoje obveznosti s takšno vnemo in predanostjo, da je bila deležna številnih pohval tako od uradnih oseb, kot tudi odkritega odobravanja ljudi.
Njena pozornost do pomoči potrebnih in najrevnejših jo je pripeljala do velikih žrtev vseh vrst, njeno delo pomaga osirotelim deklicam ali dekletom s težavami pri obiskovanju javne šole ter tistim, ki prihajajo iz oddaljenih mest. Tako leta 1832 nastane privatna šola ‘Cittadini’, leta 1836 pa še dijaški dom za dekleta, ki ga je v vodenje zaupala svoji sestri Juditi.
Vrednost zasebnih šol in dijaških domov narašča. Dejstvo je, da oblikovanje gojenk s poudarkom na krščanskih vrednotah pripravlja dekleta, da naredijo modre odločitve v življenju, ter živijo v krščanski skladnosti do te mere, da naključna priča zapiše: “Najbolj prepričljiv dokaz in že ta sam je dovolj, da razloži odlična navodila, ki so jih dekleta dobila od pobožnih učiteljic v nenehno cvetočem gostišču, ki je do sedaj  rezultat uspehov učenk, in to ne samo v dobro teh v Somasci, ki so obogatene z vsako versko krepostjo, moralno in splošno in tistimi veščinami, ki se jih dekleta morajo naučiti; ampak tudi v dobrobit mest iz katerih ta dekleta izhajajo, in v katerih ob vrnitvi ustanavljajo nove šole ali pomagajo tistim v potrebah, s takšno moralno držo, da so župnijski duhovniki iskali uršulinske učiteljice iz Somasce, ki so bile glavne dobrotnice ljudstvu.”
Celotno življenje Katarine Cittadini je bilo vedno polno preizkušenj. Leta 1840, pri samo 37-tih letih je nenadoma umrla njena sestra Judita, s katero je delila vse; od družinskih težav, šolanja, idealov in načrtov. Leta 1841 sta umrla don Jožef Brena in bratranec duhovnik Anton Cittadini in tako so odšli tudi drugi podporniki.
Leta 1842 se je Katarina tudi sama soočila s težko boleznijo in čudežno ozdravela na priprošnjo Marije iz Carravaggia in sv.  Hieronima Emilianija.
Leta 1845 je morala pustiti službo poučevanja v javni šoli, da bi se popolnoma posvetila dijaškemu domu, ter skrbela za sirote in bila vodnica svojim tovarišicam, ki so živele z njo, odločene, da bodo z njo delile ne samo vzgojne aktivnosti, ampak tudi željo po popolni posvetitvi Gospodu v duhovnem življenju.
Da bi dala svojemu delu praven okvir, leta 1844 skupaj s tremi tovarišicami zapiše  “ Strumento di Società e di Sorte e anche di donazione reciproca o Vitalizio”, kar je zelo podobno verskemu inštitutu. Leta 1850 je prejela od papeža Pija X. dekret o ustanovitvi zasebnega oratorija, ki lahko hrani Sveto Evharistijo. V letih 1850 – 51 je naslovila na bergamskega škofa msgr. Karla Gritti Morlacchi različna pisanja, da bi pridobila dovoljenje za njeno “malo versko družino” in pravila, vendar čas še ni bil zrel za to. Leta 1854  se je srečala s škofom msgr. Petrom Alojzijem Speranza, ki jo je opogumil naj sama zapiše pravila ter ji obljubil pomoč. Katarina je zapisala pravila po zgledu Konstitucije uršulink iz Milana, vendar, ko jih je predložila škofu, niso bila sprejeta.
Ne da bi ji vzelo pogum, je pripravila še ena pravila, ki pa jih je posredovala škofu 17. septembra, pospremljene z zahtevo, v kateri prosi za odobritev naziva  Orsoline Gerolimiane. Msgr Speranza je odobril pravila “ad experimentum”, z obljubo dokončne odobritve novega Inštituta. Katarina je pričakovala ta dan z velikim zaupanjem, vendar so težave, skrbi in trpljenja terjale svoj davek in njeno zdravje je začelo počasi pešati dokler je ni pripeljalo na konec življenja.
Vedno jasnega mišljenja, zaupljive in nenehne molitve je spodbujala svoje tovarišice, naj z vedrino sprejmejo Gospodovo voljo, saj se bo vse nadaljevalo. Umrla je 5. maja leta 1857 po celodnevnem trpljenju, spokojno in v svetem vzdušju, obdana s sluhom svetosti in veliko  bridkostjo njenih hčera, gojenk in ljudi. Vsem je pustila svoj svetel zgled in poglobljeno duhovno zrelost.
Kmalu po njeni smrti, natančneje 14. decembra leta 1857 je od bergamskega škofa prispel odlok o kanonični ustanovitvi Inštituta.
Inštitut je dobil papeško priznanje 8. julija leta 1927.
Prvih deset let je inštitut Katarine in Judite Cittadini intenzivno vzgojno deloval v glavnem v Somasci in Ponte S. Pietro, veliki vasi v pokrajini in škofiji Bergamo.
Od leta 1902 se je postopoma širil v mnoge dele Italije in preko njenih meja. Danes njene duhovne hčere izpolnjujejo njihovo vzgojno poslanstvo tudi med italijanskimi izseljenci v Švici in Belgiji ter med revnimi Latinske Amerike (Brazilija, Bolivija) in Azije (Indija, Filipini).
Čeprav je sluh svetosti trajal ves čas, se je postopek za beatifikacijo in kanonizacijo Božje služabnice začel šele leta 1967, ko je 21. aprila 1967 Bergamski škof msgr. Clemente Gaddi z dekretom ustanovil zgodovinsko Komisijo, ki je svoje delo zaključila 5. maja 1967. 5. avgusta leta 1971 je ustanovljeno škofijsko cerkveno sodišče za redni postopek, ki je bil zaključen v decembru leta 1978.
2. januarja leta 1979 je bil začet postopek pri Kongregaciji za zadeve svetnikov.
Odlok o spisih Božje služabnice je bil odobren 2. januarja leta 1981, potem pa je bil poslan v pripravo za Positio.
Positio Super Virtutibus je bil končan 28. septembra leta 1989,  19. decembra 1989 je bila sklicana seja svetovalcev za zgodovino in 16. januarja 1996 je posebni kongres svetovalcev za teologijo doprinesel pozitiven rezultat. 3. decembra leta 1996 je zasedala kongregacija Kardinalov in škofov, 17. decembra leta 1996 pa je priznanje herojskih kreposti Božje služabnice, ustanoviteljice Uršulinskih sester iz Somasce razglasil blaženi papež Janez Pavel II.
20. decembra leta 1999 je bil izdan odlok o “super miraculo” glede ozdravitve Samuele Piovani, ki jo pripisujejo priprošnji Katarini Cittadini. Z njeno beatifikacijo je papež izpostavil Katarino kot vzor  “santita` feriale”, kot svetel zgled pravega materinstva v Kristusu in brezpogojni predanosti mladi generaciji.
Vir

V mestu Somasca [somáska] (pri Bergamu, v Italiji), blažena Katarina Cittadini [čitadíni], devica, ki je bila že kot otrok oropana staršev, ter je kot ponižna in modra učiteljica skrbela za pouk krščanskega nauka revnim dekletom. Zato je ustanovila Inštitut Uršulinskih sester iz Somáske.
Vir