blažena Maria Troncatti – redovnica in misijonarka

Marija TroncattiMaria Troncatti se je rodila v kraju Corteno Golgi (severna Lombardija) 16. februarja 1883 v preprosti, številni kmečki družini. Vesela je odraščala med delom na polju in skrbjo za mlajše brate in sestre, v toplem ozračju, ki sta ga ustvarjala zgledna starša. V njihov kraj je prihajal Salezijanski vestnik in Marija, ki je živela iz krščanskih vrednot, ki jih je krepila z zvestim obiskovanjem krščanskega nauka in zakramentov, je pomislila na redovniški poklic. Oče, ki ga je podpiral tudi domači župnik, se najprej s tem ni strinjal, ko pa je hči postala polnoletna, je privolil. Tako je pri 21-ih letih zaprosila za vstop v družbo hčera Marije Pomočnice in v Nizzi Monfferatto leta 1908 izpovedala prve redovne zaobljube.

Misijonarka v Ekvadorju
Med prvo svetovno vojno je v kraju Varazze obiskovala bolničarski tečaj in kot bolničarka Rdečega križa delala v vojaški bolnišnici. Ta izkušnja ji je zelo koristila v dolgem obdobju misijonskega delovanja v amazonskem pragozdu na vzhodu Ekvadorja. Odločitev za misijone je bil nekakšen odgovor na zaobljubo. Ko je nekoč doživela zelo hudo nevihto, je Mariji obljubila, da bo odšla v misijone, če bo ostala živa. Tako je s. Marija prosila vrhovno predstojnico, naj jo pošlje med gobavce. Leta 1925 jo je vrhovna predstojnica poslala v Ekvador. Po kratkem času uvajanja v novo okolje se je pridružila majhni skupini sester, ki so pod vodstvom misijonskega škofa Cumina začele delovati v amazonskem pragozdu.

Marija TroncattiMed Indijankami plemena Shuar
Misijonsko področje te skupnosti sester je jugovzhodni del Ekvadorja, kjer so živeli Indijanci Shuar. Že med potjo si je s. Marija pridobila spoštovanje enega od plemen, ko je z navadnim nožičkom, predvsem pa z neomajnim zaupanjem v pomoč Marije Pomočnice, operirala poglavarjevo hčerko, ki jo je ranil izstrelek sovražnega plemena. Cilj misijonarjev je bilo naselje kolonov, imenovano Macas, ki so ga obdajala skupinska indijanska prebivališča. Njihova hišica je bila nekoliko odmaknjena na griču. Kakor je bil don Bosko oče in učitelj, tako je tudi s. Marija postala mati in 44 let jo bodo vsi klicali »madrecita«.
Začela je težavno delo evangelizacije med najrazličnejšimi nevarnostmi. Je bolničarka, kirurg, ortoped, zobozdravnica in anestezistka; predvsem pa je bila katehistinja z neizmernim bogastvom vere, potrpežljivosti in salezijanske ljubeznivosti. Njeno delo za duhovni in kulturni dvig indijanskih deklet je vzcvetelo v stotinah novih krščanskih družin, ki so se prvič oblikovale s svobodno izbiro deklet in fantov. Delovala je predvsem na področju izobraževanja in zdravstva, v bolnišnici v mestu Sucúa in raznih dispanzerjih. Neutrudna so bila njena potovanja v divjini apostolskega vikariata Mendez, preko divjih rek, kjer je bil most le čez prepad potegnjena ovijalka ali indijanska pleča.

Marija TroncattiPogled na križ
»Pogled na križ mi daje življenjske moči in poguma za delo.« Ta sigurnost vere je bila opora v njenem življenju in poslanstvu. Pri vsakem delu, žrtvi, nevarnosti je čutila materinsko podporo Marije Pomočnice.
Eden izmed takratnih misijonarjev je o s. Mariji Troncatti zapisal: »Je utelešenje preprostosti in evangeljske iznajdljivosti. S kakšno materinsko nežnostjo si je znala pridobiti srca! Za vsako težavo je našla rešitev, ki se je vedno izkazala za najboljšo. Nikoli ni pozabila, da ima pred seboj krhke in grešne ljudi. Videl sem, kako je postopala z najrazličnejšimi ljudmi; do vseh je pokazala toliko prijazne spoštljivosti, ki ji je bila povsem naravna. To kar me je presenečalo pa je, da je ostajala vedno in ob vsem prefinjeno žena. Rekel bi, da je bila toliko bolj mati, kolikor bolj je bila devica.«

Letalska nesreča
25. avgusta 1969 se je odpravila na duhovne vaje v Sucúa, kamor pa ni prišla, saj je letalo strmoglavilo kmalu po vzletu. Radio Zveze Indijancev Shuar je razglasil žalostno novico: »Naša Mati, s. Marija Troncatti je mrtva.« Njeno telo počiva v Macasu, med njenimi Indijanci. 8. novembra 2008 so bile razglašene junaške kreposti te preproste velike misijonarke in je dobila naziv »častitljiva«.
Vir

Marija TroncattiV četrtek, 10. maja je sveti oče, Benedikt XVI. pri avdienci, v kateri je sprejel prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov, kard. Angela Amata, podpisal več odlokov o priznanju junaških kreposti božjih služabnikov (med katerimi je tudi naš misijonski škof med Indijanci, Friderik Irenej Baraga) in o priznanju čudežev na priprošnjo častitljivih božjih služabnikov, med katerimi pa je hči Marije Pomočnice, misijonarka v Ekvadorju, s. Marija Troncatti (1883-1969).
Čudeža na priprošnjo s. Marije Troncatti je bila deležna žena iz Ekvadorja, Josefa Yolanda Solorzano Pisco. Poročena, mati petih otrok je leta 2002 zbolela za eno izmed najbolj nevarnih oblik malarije, »Plasmodium falciparum«. V zelo kratkem času je tako oslabela, da ji ni bilo več nobene pomoči in zdravniki so ji dali le še nekaj dni, še več, le nekaj ur življenja.
Za primer je izvedel salezijanec, g. Edgar Ivan Segarra, ki ga je še posebno prizadelo dejstvo, da bo pet otrok osirotelo. Predlagal je, naj bolnico izročijo priprošnji božje služabnice, s. Marije Troncatti z molitvijo devetdnevnice. Bilo je učinkovito in potek bolezni se je obrnil v počasno izboljšanje in pozneje popolno ozdravitev.
Na ravni ekvadorske škofije Portoviejo je proces za preiskavo čudeža potekal med 21. julijem in 12. septembrom 2008; 7. aprila 2011 pa je zdravniški svet Kongregacije za zadeve svetnikov enoglasno potrdil, da ozdravljenja ni mogoče znanstveno razložiti.
S papeževim podpisom je tako zaključen dolg postopek, ki je pripeljal do časti oltarja to HMP, ki je bila v amazonskem pragozdu Ekvadorja telesni in dušni zdravnik. Ko je negovala in pomagala, je evangelizirala, saj je vsem oznanjala in pričala za brezmejno ljubezen Boga Očeta in materinsko nežnost Marije Pomočnice. Pogosto je ponavljala: »Pogled na križ mi daje življenjsko moč in pogum za delo.« In zahvaljujoč tej gotovosti vere se je s. Marija Troncatti neutrudno razdajala.
Vir