blažena Marija Bartolomeja Bagnesi – devica in tretjerednica

Marija Bartolomeja BagnesiBlažena Marija Bartolomeja Bagnesi se je rodila leto dni pred sv. Filipom Nerijem, 15. avgusta 1514 v Firencah, vendar pa tega mesta ni nikoli zapustila. Zgodaj je ostala sirota brez matere, zato je morala sama prevzeti skrb za hišo. Po naravi je bila nagnjena k molitvi in svoj prosti čas namenjala premišljevanju in pogovoru z Bogom.
Nekega dne jo je zadela težka in boleča bolezen in jo za 45 let skoraj nepokretno prikovala na posteljo. In takrat je prišel njen čas. V tej preizkušnji je pokazala toliko potrpežljivosti, da se jo je skoraj prijel glas svetosti. Vsi so občudovali pogum s katerim je nosila svoj križ, ter se od nje učili, kako v življenjskih težavah, pa če so še tako težke, biti potrpežljiv in Bogu vdan. Njena bolniška postelja je postala pribežališče  mnogim dušam, ki so se ji priporočale v molitev in želele njen nasvet.
Bartolomeja je leta 1547 dobila dovoljenje, da lahko vstopi v tretji dominikanski red, vendar bo še naprej ostala v svoji hiši, v njej molila, trpela, dajala dober zgled in imela z obiskovalci duhovne pogovore. Duhovno so jo vodili in oskrbovali dominikanci in pobožni duhovnik Antonio Campi. Obhajilo je prejemala skoraj vsak dan, pogosto pa ji je bila to edina hrana. Bila je zelo povezana tudi s karmeličanskim samostanom  Santa Maria degli Angeli, v katerem bo po njeni smrti 28. maja leta  1577 njeno poslednje počivališče.
Bog je svojo zvesto, vzorno in potrpežljivo služabnico po smrti proslavil s čudeži. Na njeno priprošnjo je ozdravela od težke bolezni tudi slavna svetnica  iz Firenc Magdalena De’ Pazzi. Zgled ljubezni do Boga in bližnjega Marije Bartolomeje Bagnesi, s katerim je mnoge obogatila, nam jasno govori, da lahko tudi bolan človek, ki zna ljubiti, naredi veliko dobrega. Ko opazujemo življenje te blažene, ki je veliko ljubila, ker je veliko trpela, verjamemo v vso resničnost Pascalovih besed, ko je zapisal, da “vsa telesa in vsi duhovi in vse, kar le ti lahko proizvedejo, ni toliko vredno, kot najmanjši gib ljubezni.” Jasno je, da gre tu za čisto ljubezen, ki je sposobna sebe pozabiti, drugim pa se razdajati.
Vir