blažena Marija Gabrijela – redovnica

Marija Gabrijela        Imena: Marija Gabrijela
        Kot peti otrok med osmimi brati se je Marija rodila leta 1914 v kraju Dorgali na otoku Sardiniji. Mladost je preživljala podobno kakor njene sovrstnice v tistem času. Pomagala je neki ubožni družini in ni kazala posebne verske vneme. Leta 1932 ji je umrla sestra Ivana Antonija, na katero se je bila močno navezala. Tedaj je spremenila svoje življenje. Stopila je v vrste dekliške Katoliške akcije in začela delovati najprej v župnijski katehezi. Leta 1935 se je odločila za življenje v kontemplativnem ženskem redu. Domači kaplan jo je usmeril k trapistinjam v Grottaferrati blizu Rima. Takrat si je privzela ime Gabrijela.
        Po značaju je bila trmasta, trda do bližnjih, neubogljiva, v samostanu pa se je vedno bolj potapljala v duhovno zbranost in molitev. Vsa ta prizadevanja je okronala z zaobljubami 31. oktobra 1937.
        Znano je, da se življenje v trapistovskem samostanu odvija pod strogo klavzuro, med molkom in trdim delom. Toda samostan v Grottaferrati je imel še posebno značilnost. Na pobudo opatinje se je v njem razvila ekumenska odprtost. Redovnice so vzdrževale stike z anglikansko Cerkvijo in nenehno goreče molile za edinost. Pri njih je bilo že čutiti tisto ekumensko odprtost, ki je prišla v Cerkvi do izraza po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. V tem duhovnem ozračju je sestra Marija Gabrijela v januarju 1938, po Molitveni osmini za edinost kristjanov, ponudila Gospodu svoje življenje kot veliko prošnjo za edinost.
        Nekaj tednov po tem darovanju je Gabrijela zbolela. Začela je pokašljevati, mučili so jo napadi vročine. Zdravniki so kmalu ugotovili, da je zbolela za jetiko. Zadnje mesece življenja je preživela deloma v bolnišnici deloma v samostanu. Tam je umrla na nedeljo Dobrega pastirja, 23. aprila 1939.
        Glas o bridki bolezni mlade redovnice in njeno velikodušno žrtvovanje za edinost kristjanov je hitro prestopil meje Grottaferrate in se razširil daleč po katoliškem svetu. Njen grob (zdaj je pokopana v samostanu Vitorchiano v rimski okolici) še danes obiskujejo tudi številni anglikanci in protestanti.
        Za blaženo jo je sedanji papež razglasil 25. januarja 1983 v baziliki sv. Pavla v Rimu. Med drugim je tedaj dejal, da jo je hotel povzdigniti kot »znamenje časa in vzornico tistega
‘duhovnega ekumenizma’, h kateremu je pozval zadnji koncil«. Dostavil je še, da »ob njenem zgledu lahko z optimizmom gledamo v prihodnost. Kljub različnim težavam bo končno prišlo do cerkvene edinosti.«
Vir