blažena Marija Magdalena Fontaine in tovarišice – device, redovnice in mučenke

Poglejmo štiri idealne človeške podobe, štiri sestre usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega, ki jih je francoska revolucija  26. junija leta 1794 iz sovraštva do vere obglavila na gradu Cambrai in na ta način okrutno pokončala. Pripadale so redovni skupnosti v Arrasu, domovini Robespierra. Revolucija jim je naredila pravo nasilje. Osvetliti želim like teh redovnic, ki ne samo, da niso nikomer nič slabega storile, ampak so bile prave matere in dobrotnice, milostne sestre vsem, ki so jim na vse načine pomagale. O njih želim pisati tudi zaradi dejstva, da se danes toliko ljudi navdušuje nad nasilno revolucijo. Od nje ni daleč niti tako imenovana teologija osvoboditve, katere glavni tvorci so latinsko-ameriški teologi Gustav Gutiérrez in Hugo Assman. Kakor koli jih pri tem vodijo dobri nagibi, z vednostjo, da nasilna revolucija eno nasilje odstrani z drugim, nismo za takšno revolucijo. Ni nam in nam ne more postati ideal. Smo za tiho nenasilno revolucijo, kakršno so širili Ghandi in Martin Luther King. Še bolj pa za tisto, ki so jo uresničevali sv. Vincencij Pavelski in njegove sestre usmiljenke. Takšne revolucionarke so bile tudi štiri mučenke usmiljenke iz Arrasa.
To so bile : Marija Magdalena Fontaine, predstojnica, mučenka v 71. letu življenja, Marija Frančiška Lanel, mučenka s 47-timi leti življenja, Marija Terezija Fantou, 46 let, ter Ivana Gérard, 42 let. Te hrabre redovnice so dobro vedele, kaj je to zvestoba svojemu poklicu, zato so zavrnile prisego revolucionarni ustavi. Ta je bila v nekaterih točkah nasprotna z njihovo krščansko vestjo. Revolucija je tem redovnicam zamerila tudi to, da so bile solidarne z mestnim škofom in kleriki. Danes bi jim to zamerili tudi tisti v katoliškem taboru, ki menijo, da je treba bojevati vojno s škofi, da bi si v Cerkvi izborili tako imenovano demokracijo. Pri tem pa se celo sklicujejo na nauk II. vatikanskega koncila. »O tempora, o mores!« Resnično, doživljamo sprevračanje vseh vrednot. Usmiljenke iz Arrasa so verjele v hierarhično Cerkev, na čelu katere so kot zakoniti pastirji papež in škofje in te je treba ubogati.
Ko je leta 1789 izbruhnila francoska revolucija, so usmiljenke kljub težavam in problemom, nadaljevale s svojim blagodejnim dobrodelnim delom. Ker je bil to resnično zelo potrebno in koristno delo, jih je ljudstvo zaradi tega izjemno cenilo. V sestrah so našli duše, ki so brez vzklikanja parol, brez razbijanja in nasilja služile v resničnih potrebah človeka. 14. februarja leta 1794 je dal narodni komisar Lebon te sestre, skupaj z ostalimi 600 osebami, kot sumljive in nevarne za revolucijo zapreti. Med temi zaporniki so bili tudi duhovniki in redovnice drugih redovnih družb. Mesece so bili ti nedolžni zaporniki premeščani iz enega zapora v drugega. Dobre štiri sestre usmiljenke so poskušale, kolikor so mogle ublažiti težko situacijo, ki so jo tudi same z vedro dušo prenašale.
Po mnogih zlorabah in mukah so sestre 26. junija končno privedli pred takoimenovano revolucionarno sodišče v Cambraiju. Sestra Marija Magdalena Fontaine, je kot predstojnica, v svojem imenu in imenu ostalih redovnic odločno  zavrnila zahtevano prisego, zato je bila skupaj z njimi obsojena na smrt z giljotino. Krvniki so sestram s posmehom in norčevanjem na glave obesili njihove rožne vence, govoreč, da so to nekoristni in praznoverni predmeti. Nato so jih odvedli na morišče, ki se je nahajalo na Trgu orožja. Tam so zbrali veliko množico ljudi, ki so ta prizor opazovali v tišini, zmedenosti in zgražanju. Mnogi so slišali glasno izrečene preroške besede sestre Fontaine: “Me bomo poslednje žrtve revolucije v Cambraiju”. Tako je tudi bilo.  Po usmrtitvi s krutim orožjem revolucije so njihova telesa vrgli v skupno jamo.
Vendar pa spomin na te junakinje krščanske ljubezni, ki so hrabro in neustrašeno pričevale za svojo vero ni zamrl. Ko so se razmere uredile, ko je potihnila revolucija, so začeli s postopkom za njihovo beatifikacijo . Po koncu I. svetovne vojne je papež Benedikt XV. 13. junija leta 1920 4 mučenke iz Arrasa, skupaj z enajstimi iz Valenviennesa, razglasil za blažene. Njihov god praznujemo 26- junija.
Vir

V Cambrai-u [kambréju] (v Franciji), blažene device in mučenke: Magdalena Fontaine [fontén], Frančiška Lanel, Terezija Fantou [fantú] in Ivana Gérard [žerár], ki so bile Hčere od ljubezni. V sovraštvu do Cerkve so bile v času francoske revolucije obsojene na obglavljenje. V zasmeh so jih vodili k mučenju ovenčane z rožnim vencem.
Vir