blažena Marija od Božjega Srca Jezusovega – redovnica

MArija od Božjega Srca
Z gotovostjo lahko trdimo, da je bila razglasitev sestre Marije od Božjega Srca Jezusovega iz Kongregacije sester Dobrega Pastirja, 1. novembra leta 1975 dopolnitev beatifikacije, ki se je zgodila nekoliko prej, na misijonsko nedeljo istega leta. Takrat je Pavel VI. za blažene razglasil škofa Evgena Mazenoda, Arnolda Janssena, očeta Freinademetza in Marijo Terezijo Ledochowsko, same apostolske misijonarske duše, ki so se v Cerkvi bolj ukvarjale z zunanjim apostolatom, medtem, ko je Marija od Božjega Srca Jezusovega živela bolj tisto skrito, notranje življenje molitve in zadoščevanja za človeške grehe in v katerem ima  izvor vsak apostolat. V Cerkvi so ob delavcih, ki konkretno delujejo na Gospodovi njivi, potrebni tudi tihi delavci, ki jih v ozadju spremljajo z molitvijo. Zato sta v Cerkvi enakovredna aktivni in kontemplativno življenje. Še več, eden drugega dopolnjujeta in iz tega dobivata potrebno uspešnost.
Marija od Božjega Srca Jezusovega, v svetu  Marija Droste zu Vischering, je bila po rodu grofica, plemkinja torej. Rodila se je na praznik Malega šmarna leta 1863 v  Münstru v Nemčiji, v naročju stare in globoko katoliške družine. Brezskrbno otroštvo je preživela v dvorcu Darfeld nedaleč od rojstnega mesta. Deklica je bila zelo živahna. Njena vzgojiteljica piše o njej:” Redko sem videla tako živahnega, veselega in lepega otroka. Na njej je bilo vse ljubko, tako, da je zaradi tega začelo njeno mati skrbeti.”
Marija je imela čudovita starša. Njen oče grof Klement je bil poslanec v parlamentu v Berlinu, mama  grofica Helena von Galen pa je bila v sorodu s slavnim nadškofom iz Mainza Kettlerjem, ter s kasnejšim škofom v  Münstru in kardinalom von Galenom, ki je v Nemčiji znan zlasti po svojem nasprotovanju Hitlerju in njegovemu režimu. Razen teh zunanjih odlik pa je oba navdihovala velika pobožnost do Srca Jezusovega. Mati se je te odrešilne in nadvse koristne pobožnosti naučila še kot gojenka v domu sester Srca Jezusovega v Blumenthalu pri Aachnu. Za njo je v času zaroke navdušila tudi svojega bodočega moža. S svojo družino je redno opravljala pobožnost prvih petkov. V tako izrazitem krščanskem okolju je tudi Marija prejela odlično versko vzgojo, močno zaznamovan s pobožnostjo do Srca Jezusovega. Kip Božanskega Srca je krasil njihovo grajsko kapelo, Jezus s prebodenim Srcem pa je bil središče te čudovite krščanske družine. Njemu je bila vsa posvečena, Njemu je povsem pripadala. Jezus pa, zvest svojim obljubam, je blagoslovil to družino s posebnim blagoslovom.
Marija je obiskovala šolo pri sestrah Srca Jezusovega. Ker je bila intelektualno zelo nadarjena, se je naučila več tujih jezikov, tudi latinščine, bila pa je izrazit talent tudi za glasbo in slikarstvo. Ko se je vrnila v rodno hišo, se je vsa posvetila kot socialna delavka službi bolnim in siromašnim. To pa je bilo samo prehodno obdobje. Gospod jo je klical v samostan. Temu klicu se je odzvala popolnoma pripravljena in 10. januarja leta 1889 vstopila v samostan sester Srca Jezusovega v  Münstru.
Marija od Božjega srca Jezusovega Ko je končala noviciat je preživela nekaj let pri delu z mladimi. Skrb za rehabilitacijo mladih je posebna naloga Inštituta Dobrega Pastirja. Kot zelo sposobna sestra, je bila Marija že leta 1894 poslana na Portugalsko, v Oporto, da bi bila tam predstojnica. V tej službi so se pokazale tudi njene izjemne sposobnosti za vodenje. Kot predstojnico jo je krasila tako  trdnost, kot tudi primerna preudarnost. Navkljub težki bolezni, ki jo je pripeljala skoraj na rob groba, se je Marija še naprej posvečala ne samo svoji redovni skupnosti, ampak tudi dejanjem ljubezni, vzdrževala pa je tudi odlične zveze s Cerkvenimi oblastmi v škofiji. Gospod je svojo zvesto in zavzeto služabnico obiskal še s križem ohromelosti. Ker je bolezen vse bolj napredovala, je ona vse bolj trpela. V tem stanju je še bolj častila Jezusovo Srce in njegov križ.
Ko se je nahajala na bolniški postelji in potem, ko se je posvetovala s svojim spovednikom, bodočim patriarhom Indije, monsinjorjem Theotonijem Ribeira de Castrom, je leta 1898 dvakrat pisala papežu Leonu XIII. in ga prosila, naj človeški rod posveti Srcu Jezusovemu. Papež je bil presenečen nad takšnim posredovanjem, zato je stvar najprej predal na preiskavo teologom. Sad preiskave je bila papeževa enciklika Annum sacrum izdana 25. maja leta 1899, v kateri papež napove razglasitev Svetega leta 1900 in naroča škofom vsega sveta, naj 11. junija človeški rod posvetijo Srcu Jezusovemu.
Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega je umrla tri dni pred tem, 8. junija 1899, ravno na začetku tridnevne priprave na svečani dogodek posvetitve. Pokopana je na pokopališču v Oportu med reveži, vendar se je glas  o njeni svetosti vse bolj širil, zato je bil začet postopek za njeno razglasitev za blaženo. Ob beatifikaciji te odlične Božje služabnice je papež Pavel VI. rekel:
“Sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  Droste zu Vischering izhaja iz ugledne plemiške družine. Do še večjih časti pa je prišla po izrednih milosti, ki ji jih je podelil Bog, po gorečem češčenju Srca Jezusovega in po skrbi za ogroženo mladino in reveže. Isto velja tudi za njeno neutrudno zavzemanje glede spodbujanja duhovniških poklicev. Po težki in za rešitev duš radostno prenašani bolezni,  tudi sama upodobljena  po večnem Dobrem Pastirju,  sestra Marija od Božjega Srca Jezusovega  postane ponižna glasnica poslanstva, ki ga je s posvetitvijo človeškega rodu Presvetem Srcu Jezusovemu izpolnil naš predhodnik Leon XIII.”
Ta blažena je stopala po poti, ki je lahko velik navdih za vsakega kristjana.
Vir