blažena Marija od Trojice (Itala Mela) – redovnica

blažena Marija od Trojice (Itala Mela) - redovnica10. junija 2017 je v La Spezii, ki se nahaja ob obali Tirenskega morja med Piso in Genovo, kardinal Angelo Amato razglasil za blaženo Italo Mela, ki je živela med 1904 in 1957. Vemo, da je živela kot benediktinska oblatinja in da ji je bilo kot takšni ime Marija od Svete Trojice. Čeprav je bila bolehna, se je kot učiteljica udejstvovala pri različnih šolskih in apostolskih dejavnostih. Umrla je po mesecih trpljenja v sluhu svetosti v La Spezii, 29. aprila 1957, stara 53 let. V intervjuju za Radio Vatikan je kardinal Amato orisal v čem je njena svetost, njeno pot vere, njeno dokončno odločitev ter njeno sporočilo za danes.

Kaj lahko rečemo o njeni svetosti?
Marija od Trojice, ime blažene Itale Mela kot benediktinske oblatinje je tudi geslo njene svetosti. Trinitarična navzočnost v njej, je bila zanjo središče ter temelj njenega bivanja in poslanstva. Po prehodu od trdovratnega mladostnega ateizma v brezpogojno in vztrajno predanost Bogu, se je Itala spopadla z vzponom na goro svetosti in pri tem premagala vsakršno psihološko, fizično in duhovno oviro.

Kaj lahko poudarimo glede njenega spreobrnjenja?
Življenje Itale Mela lahko razdelimo na tri obdobja. Prvo obdobje predstavlja lahkomiselno mladostno življenje brez kakršnega koli zanimanja za vero, saj je imela držo ravnodušnosti, hladnosti in tudi zaničevanja do cerkvenih stvari, kar se je predvsem navzela od svojega očeta, prepričanega ateista. Toda Gospod je bil pred vrati njenega srca, trkal je in čakal. Tako smo prišli do drugega obdobja njenega življenja. Kot dekle, vpisana na Fakulteto za literaturo, je stanovala pri sestrah Naše Gospe od očiščevanja. Itala je najprej pred diskretnimi povabili, da bi šla kot vsi k obhajilu za praznik Brezmadežne 1922, občutila upor in odpor. Zatem, da bi zadovoljila dobre sestre, ki so nanjo naredile vtis zaradi svoje preprostosti ter svojega duha molitve, se je šla spovedat v kapucinsko cerkev. To je bilo zanjo nepričakovano srečanje z milostjo, ki je naredila preboj v njeni duši, saj je vzkliknila: »Gospod, če si, daj se spoznati.« Tako se je začelo obdobje dvomov in notranjega trpljenja, ki je trajalo kakšen mesec. Sveti Duh pa jo je počasi, počasi trgal stran od ravnodušnosti in ji vlival občutje vedrine v razumnost vere.

Sledi tudi tretje obdobje Italinega življenja, torej njena dokončna odločitev?
V tretjem obdobju gre za Italino prepričano vrnitev k resničnostim njenega krsta. Ko je ponovno našla vero, je bila nanjo navezana kot železo na magnet. Na ta način je Sveti Duh vrnil družbi in Cerkvi mlado dekle, ne samo trdno prepričano glede krščanskega življenja temveč tudi glede prizadevanja za svetost.

Zavest prebivanja Svete Trojice v njeni duši, jo je gnala, da je poleg klasičnih zaobljub uboštva, čistosti in pokorščine naredila tudi zaobljubo puščavniškega življenja in popolne predanosti božji previdnosti. Itala si ni več želela pripadati. Vsa je hotela biti od Boga, kot pokorna Očetova hči, zvesta Kristusova učenka, čisti tabernakelj Svetega Duha.

Intenzivno trinitarično dejavno ljubezen je na pomoči potrebnega bližnjega izlivala z obzirnostjo, nežnostjo in konkretnostjo. Itala je bila kljub svojemu ne ravno cvetočemu ekonomskemu stanju, velikodušna v dobrodelnosti, saj je pomagala revežem z denarnimi prostovoljnimi prispevki, s podaritvijo oblek ali hrane ter s pomočjo pri reševanju številnih vsakodnevnih življenjskih problemov. In to vse navkljub njeni bolehnosti, zaradi katere je prezgodaj umrla.

Kakšno je sporočilo nove blažene Cerkvi danes?
Blažena Itala Mela je sprožila poziv, ki je vsesplošna poklicanost k svetosti, ne samo za duhovnike in posvečene, temveč tudi za verne laike, ki lahko, če pristno živijo svoj krst, postanejo protagonisti nove evangelizacije. Družba potrebuje svetost laikov na vseh področjih svoje resničnosti: pri vzgoji, v družini, v sredstvih družbenega obveščanja, v ekonomiji, v športu, na področju dela, v politiki… V blaženi Itali Mela ponuja Cerkev sporočilo zaupanja, da je možno v laikatu v polnosti živeti krščansko svetost in biti hkrati ustvarjalci in protagonisti kulturne in duhovne prenove družbe. Svet potrebuje svete laike, ki bodo oplemenitili človeštvo s dragocenimi sadovi pričevanja, dobrote in dejavne ljubezni.
Vir