Zgled neomajnega zaupanja
Rodila se je 13. januarja 1902 v Granadi, Nikaragua, (Srednja Amerika).
Z dvanajstimi leti odide v šolo k sestram salezijankam in že tedaj v času hude bolezni kaže neizmerno zaupanje v Marijo. Izjavi: “Vem, da me bo Marija ozdravila.”
Nekaj mesecev pozneje še kot mlada najstnica naredi obljubo čistosti.
Z osemnajstimi leti vstopi v družbo HMP in leta 1923 z zaobljubami postane njihova članica. Njeno življenje je intenzivno apostolsko: istočasno je učiteljica, katehistinja, asistentka. Ne uspe ji držati discipline, a dekleta ob njej čutijo prisotnost božjega duha in spontano spreminjajo svoje življenje.
Leta 1931 je poslana v sosednjo državo Kostariko v San Jose. To zdaj postane njena druga domovina.
Ob svojem rednem delu kmalu začne pripravljati dekleta za katehetsko poslanstvo med najbolj ubogimi družinami v mestnih periferijah. V predmestjih ustanovi več oratorijev in začne zbirati hrano in oblačila za najbolj uboge. Nekaj let kasneje so s pomočjo dobrotnikov začeli graditi prostore za vzgojo in izobrazbo deklet, za duhovne vaje, za splošno ambulanto z brezplačno zdravniško pomočjo.
V svoji sveti podjetnosti se s. Marija pogosto znajde v velikih težavah, toda neomajno zaupa v Božjo in Marijino pomoč. Z leti začno prihajati k s. Mariji najrazličnejše osebe, da bi ji zaupale svoje težave trpljenje in stiske. S. Marija tako ure in ure posluša, tolaži, svetuje in daje novo upanje.
Julija 1977 jo, skrajno utrujeno, predstojnice pošljejo na oddih. Tu nepričakovano umrje za posledicami srčnega infarkta.
Umirajoči fant:
Lidija, žena, ki je pogosto prihajala k s. Mariji po nasvet in tolažbo v tisočerih vsakdanjih težavah, je nekega dne pritekla k njej vsa obupana: sina je povozil avto, v komi je, s počeno lobanjo. “Umrl bo,” je obupano vila roke.
Ženi sta pokleknili v kapelo pred kip Marije Pomočnice. Čez nekaj časa je s. Marija rekla Lidiji: “Božja Mati mi pravi, da bo tvoj sin ozdravel.” Dala ji je vodo Božje Matere in ji naročila, naj z njo sinu moči ustnice in vlaži rane. Ob tem naj moli in si predstavlja, da tega ne dela ona, temveč sama Božja Mati.
Ko je Lidija sinu prvič navlažila ustnice in rane, je odprl oči, a je ni prepoznal. Tretji dan jo je vprašal, kdo ona je. Ko mu je odgovorila, da je njegova mama, je rekel: “Gospa, vi niste moja mama. Mnogo lepši ste od moje mame.” Četrtega dne je bil fant že na nogah in odpeljali so ga domov. šli so se zahvalit Mariji Pomočnici. Osmi dan pa je bil že popolnoma zdrav.
(G. Martirani, M. ROMERO)
Gospod,
dotakni se mojih ustnic,
a ne z žarečim ogljem,
kot je angel storil Izaiju,
temveč s koščkom svojega božanskega Srca
in kapljico svoje dragocene krvi,
da se bodo odprle in zagorele v ljubezni
do vseh ljudi!
Podeli mi milost, naj milijone ljudi
privedem k tvoji ljubezni.
(M. Romero)
Marija Pomočnica,
napravi me sveto, potrpežljivo, ljubeznivo
in podari mi krotkost.
Vse upam od tvoje ljubezni
po zaslugah tvojega materinstva,
tvojih bolečin in tvojega veselja.
Mati Jezusova in moja mati,
zaradi svojih vzdihov in solza,
zaradi svojega ječanja in joka
mi podeli krotkost in me napravi sveto.
Podari mi veselje.
(M. Romero)
Vir
Bl. Marija Romero (1902-1977) iz bogate družine v Granadi v Nikaragvi se je 20-letna pri pastoralnem delu v noviciatu družbe hčera Marije Pomočnice prvič srečala z revnimi, podhranjenimi in lačnimi deklicami. Kot hči Marije Pomočnice je v San Jose v Kostariki skupaj z drugimi katehistinjami in gojenkami začela veliko pastoralno in karitativno delo. Postala je vsestranska mati revežev, ki se jim je razdajala 48 let in obenem živela globoko duhovno življenje. Za blaženo je bila razglašena leta 2002, njen god pa obhajamo 7. julija.
Dvanajstletna v zavodu HMP
Marija Romero Meneses se je rodila 13. januarja 1902 v Granadi (Nikaragva), v premožni družini. Oče je bil minister v vladi. Do ubogih je bil zelo radodaren. Marija se je že v svojih najnežnejših letih naučila, kaj pomeni biti res dobrodelen, tudi v težavah. Družina je za njo sanjala velike stvari. študirala je glasbo, klavir, violino. Dvanajstletna je prišla v zavod HMP. Bila je razpoložljiva za vse dobro, vesela. Zdelo se ji je, da je bila don Boskova duhovnost ustvarjena prav zanjo. V noviciatu je poučevala glasbo in delovala v prazničnem oratoriju, kjer se je konkretno srečala z revščino deklet. Po večnih zaobljubah so jo predstojnice poslale v San José v Kostariko, ki je postala njena druga domovina.
Išče predvsem uboge in zapuščene otroke
Določena je bila, da bo poučevala v zavodu za dekleta iz bogatih družin. Po don Boskovem zgledu pa je iskala predvsem revne in zapuščene otroke. Izmed najboljših učenk je izbirala tiste, ki bi ji pomagale pri dejavnostih oratorija. Imenovala jih je »male misijonarke«. Pošiljala jih je v revne barake, kjer so čistile, prinašale hrano in oblačila ter učile verouk. Za uboge otroke je ustanovila 36 prazničnih oratorijev.
Marija Pomočnica, ki jo je s. Marija imenovala »moja Kraljica«, ji je priskrbela obilna sredstva, veliko dobrotnikov, ki so podpirali njene dejavnosti. Tudi veliko zdravnikov specialistov je prostovoljno pomagalo in tako je lahko ustanovila polikliniko z različnimi oddelki ter poskrbela za zdravstveno oskrbo najbolj revnih. V čakalnicah pa so prostovoljci tiste, ki so čakali na sprejem, poučevali verouk in osnove pisanja ter branja. Na razpolago je bila tudi kapela, kamor so bili povabljeni k molitvi.
Mesta Marije Pomočnice, cerkev …
Za revne družine je gradila hiše, mesteca Marije Pomočnice. Ta dejavnost je s pomočjo njenih dobrotnikov, ki so povezani v laiško združenje Asayna (Združenje za pomoč potrebnim), še sedaj živo. Da bi širila salezijansko pobožnost do Marije Pomočnice, je v središču San Jose-ja zgradila cerkev. Velike stvari je delala s svojo vero in sodelovanjem premožnih sodelavcev, ki so se pridružili s. Mariji, ko so izkusili učinke pobožnosti do Marije. Po zgledu don Boska in matere Mazzarello je bila kontemplativna sredi neutrudnega dela. Zaradi svojega združenja z Bogom je bila iskana duhovna svetovalka.
Umrla je 7. julija 1977, ko je po naročilu predstojnic preživljala nekaj dni počitnic ob morju, ki ji je bilo znamenje Božje veličine. Vlada v Kostariki jo je razglasila za častno državljanko. Pokopana je v San Jose-ju ob njeni veliki ustanovi, imenovani Marijina hiša in Socialna ustanova. Janez Pavel II. jo je 14. aprila 2002 razglasil za blaženo. Goduje 7. julija.
Vir
V Leonu (v Nikaragvi), blažena Marija Romero Meneses, devica iz Instituta hčera Marije Pomočnice, ki se je blagohotno trudila za vzgojo deklic, predvsem ubogih in zapuščenih v Kostariki in je zelo širila pobožnost do Evharistije in Blažene Device Marije.
Vir