Marija Terezija velja za soustanoviteljico usmiljenih sester svetega Križa iz Ingenbohla. Dolga leta, vse od ustanovitve pa vse do smrti, je kot generalna predstojnica vodila kongregacijo in bila svojim sosestram dobra mati in razumna voditeljica, pomoči potrebnim pa je bila vedno pripravljena pomagati. Sestra Marija Terezija je umrla v Ingenbohlu 16. junija 1888. Papež Janez Pavel II. jo je pred leti razglasil za blaženo.
Vir
Dne 29. oktobra 1995 je bila s. M. Terezija Scherer med slovesnim bogoslužjem v Rimu razglašena za blaženo. Kot prepričana posnemovalka Kristusa je skupaj s kapucinom patrom Teodozijem Florentijem ustanovila Družbo usmiljenih sester sv. Križa. Družba je nastajala v prelomnem obdobju (19. stoletje) in je v svoji 143-letni zgodovini zapustila sledove upanja po vseh celinah. Pri nas so sestre sv. Križa na Mali Loki pri Domžalah.
Katarina Scherer se je rodila 31.10.1825 v kmečki družini v Meggenu v Švici. Že od zgodnjega otroštva jo je Božja previdnost vodila skozi vse vesele in boleče dogodke,ki so jo popeljale k cilju njenega življenja. Ko je bila stara devetnajst let je stopila v nastajajočo kongregacijo sv. Križa ter tako izkazala svojo pripadnost mladini, ubogim in bolnikom – Kristusu. Junija 1845 leta je od ustanovitelja prejela obleko novinke in še istega leta opravila prve zaobljube ter začela delovati kot učiteljica. Čez sedem let jo je ustanovitelj poklical v Chur in ji naložil vodstvo bolnišnice in noviciata. Leta 1857 je bila izvoljena za vrhovno predstojnico Družbe sester sv. Križa, s sedežem v Ingenbohlu. Svojim sestram je tako postala mati in vodnica, revežem in stiskanim pa zvesta dobrotnica in pomočnica. Bila je polna nesebične ljubezni in v ta namen je hotela izkoristiti vsak trenutek svojega življenja.Obstaja Previdnost, ki skrbi za vse ljudi, saj se razteza na vse njihove telesne in duševne potrebe. Spoznati moramo samo, od koga prihaja Moč.
Po ustanoviteljevi smrti je sestra M. Terezija S. s svojo energijo, pogumom in predvsem v zaupanju v Boga rešila v tistem trenutku ogroženo ustanovo. Zaradi nenehnega nerazumevanja in poniževanja je močno trpela, vendar je vse sprejemala kot božjo voljo. Temu trpljenju se je pozneje pridružila še nekajletna bolezen in 16. junija 1888. leta jo je Gospod poklical k sebi. Zapustila je Družbo s 1596 sestrami. (Jože Kralj)
MOLITEV
Mati M. Terezija, svoje življenje si posvetila Križanemu
in svoje moči dala v službo ljubezni do bližnjega.
V duhu vere si sprejemala in prenašala napore in dela,
temo in zapuščenost.
Tako si velikodušno šla za svojim Gospodom in Učiteljem.
In Jezus te je tesneje pritegnil nase
in oblikoval svojo podobo v tvoji duši,
da bi te napravil za blagoslov mnogih.
Prosim te, uči me hoditi v luči vere po pogosto nedoumljivih božjih poteh.
Izprosi mi, da izkusim ljubezen svojega Odrešenika,
in kot odgovor prebudi v mojem srcu ljubezen do njega.
Daj mi moči in poguma, da bom prenašal svoj križ
tako dolgo,kot Gospod hoče.
In če me hoče na tvojo priprošnjo rešiti križa mi izprosi milost,
da bom tem zvesteje in z večjo hvaležnostjo hodil po poti,
ki me vodi k nebeškemu Očetu. Amen.
Vir
Eno izmed velikih del djakovskega škofa Strossmayerja je, da je pripeljal v svojo škofijo redovnice svetega Križa, odkoder so se razširile ne samo po hrvaških krajih, marveč po celotnem Balkanu in so danes ob hrvaških usmiljenkah sv. Vincencija najmočnejša ženska redovna skupnost v naših krajih. Redovno skupnost je s kapucinskim patrom Teodozijem Fiorentijem ustanovila Švicarka Marija Terezija Scherer. Kot ustanoviteljica nove redovne skupnosti in kot vrhovna predstojnica je obiskala svoje sestre v Djakovu. Zavedajoč se zaslug hrvaških sester svetega Križa se bomo z veseljem spoznali z njihovo častito mater ustanoviteljico.
Katarina Scherer – z redovnim imenom Marija Terezija – se je rodila konec oktobra leta 1825 v Meggenu, v kantonu Luzern v Švici. Bila je vaški otrok prizadevnih zakoncev Karla in Marije Ane, ki sta svojo hči vzgojila v ljubezni do Boga. Iz te ljubezni se bo kasneje razvila tudi ljubezen do križa. V sedmem letu je izgubila očeta, to pa je bil prvi večji udarec za njo, ki jo bo po malem vzgajal v znanosti križa.
Katarina je bila zelo nadarjena in živahna deklica. Da bi se njeni talenti kar najbolje razvili, so jo poslali v Luzern v šolo, ki so jo vodile sosestre. Te so skrbele za mestno bolnišnico.V njej so bili raznovrstni, tudi zelo težki bolniki. Katarina je čutila naraven odpor do služenja tem bolnikom, vendar je v njej zmagala kristjanka in bo ravno služba bolnikom njeno življenjsko poslanstvo, saj bodo ona in njene sestre storile ogromno dobrega za bolnike.
Katarina se je nekega dne odpravila na romanje v Einsiedeln, znamenito marijansko svetišče v Švici. Tam je močno začutila, da jo Gospod kliče v aktivno redovniško službo, v družbo, ki bo ob duhovnem življenju gojila tudi intenzivno apostolsko in karitativno delo. Takrat ji še ni bilo jasno, katera družba bo to. Vendar je Gospod, ki ji naklonil milost redovnega poklica, poskrbel tudi za to. Katarina je 5. oktobra leta 1844 srečala kapucinskega patra Teodozija Fiorentinija, Božjega človeka in velikega socialnega delavca svojega časa. To srečanje bo za njo usodnega pomena, saj bo skupaj z njim, z mnogimi križi in težavami, ustanovila Družbo sester svetega Križa.
Že 27. oktobra leta 1845 bo Katarina, zdaj z redovnim imenom Marija Terezija, v samostanski kapeli v Wurmsbachu pri Zürichu skupaj s prvimi štirimi sestrami izrekla prve zaobljube novoustanovljene družbe. Srce ji je takrat drhtelo od vznemirjenja, saj je našla kar je iskala in želela. Leta 1857 je bila izbrana za prvo vrhovno predstojnico z matično hišo v Ingenbohlu. Takrat se je še bolj zavzela za uresničevanje Pravil svoje družbe. Najpomembnejša točka v njih se glasi: “Ustanova z matično hišo v Ingenbohlu se mora ukvarjati z vzgoj0 in poučevanjem mladine od zibelke pa vse do poklicne izobrazbe, skrbeti mora za uboge, bolnike, zapuščene, sirote, nesrečnike vseh vrst, zapornike…”
Ko berem ta stavek iz Pravil sester svetega Križa, me v mislih ponese v eno od njihovih hiš, v Bruck an der Mur v Avstriji, kjer sestre s tako veliko požrtvovalnostjo skrbijo za umsko in duševno prizadete otroke. Tam sem srečal neko sestro, ki je ne bom nikoli pozabil. Ona je vse življenje posvetila skrbi za te reveže, da bi tudi oni občutili človeško toplino. Ta skrb je povezana z veliko odrekanja, saj je nekaj otrok, ki ne znajo sami opraviti niti najosnovnejših človeških potreb. Gledal sem te malčke, pa tudi starejše, kako se tudi v tistem njihovem topem pogledu iskri neko veselje zaradi bližine sestre, ki je do njih tako dobra. Ni sama pri tem delu, z njo so tudi druge.
Kako so hrvaške sestre sv. Križa sprejele svoje Pravilo, vedo povedati številni bolniki in bolnice, ki so imeli srečo, da so jim te sestre stregle po bolnicah. Danes te sestre na Hrvaškem nimajo šol, zato kot odlične in požrtvovalne katehistinje po župnijah skrbijo za mladino in tako nadaljujejo veliko življenjsko delo svoje častite matere soustanoviteljice.
Pater Teodozij Fiorentini je umrl že 15. februarja leta 1845, zato je vsa skrb za novo ustanovo ostala na ramenih podjetne Marije Terezije. Imela je izrazit talent za organizacijo, zato se je njena družba hitro razširila tudi izven Švice. Povsod so začele poganjati šole, bolnišnice, sirotišnice in ubožnice.
Ko je častita mati Scherer na današnji dan leta 1888 umrla, je njena družba štela že več kot 1500 sester z zaobljubami in 422 hiš. Danes je na svetu preko 10.000 sester svetega Križa, ena najmočnejših provinc pa je ravno hrvaška s sedežem v Djakovu.
Mati Scherer so pokopali na mestnem pokopališču v Ingenbohlu, njen grob pa je kmalu postal romarski kraj. Leta 1938 so telo prenesli v kapelo poleg glavne cerkve. Pobožni romarji še naprej prihajajo na ta grob z vseh strani sveta, da bi počastili veliko ljubiteljico križa in ustanoviteljico družbe, ki je postala velika dobrotnica trpečega človeštva. V šoli križa se sestre sv. Križa učijo, kako se služi Bogu in bližnjemu, žrtvujoč se od jutra do mraka. Mati Terezija Scherer ni poznala visoke in učene teologije križa, kakršno danes razvijajo nekateri teologi. Vseeno pa je z intuicijo karizmatika dojela, kot tudi npr. teolog Hans Urs von Balthasar, da križ predstavlja vrhovno merilo krščanske resnice. Kolikor je nekdo sposoben nositi križ, toliko je primeren verodostojno pričevati krščansko resnico.
Marija Terezija Scherer, ki je bila za blaženo razglašena 29. oktobra 1995, se uvršča med velike pridigarje križa. To je delala bolj s svojim življenjem in delom, kot pa z besedami, vse to pa jasno kaže, da je križ središčni in odločilni dogodek zgodovine odrešenja. V tem je povsem istovetna apostolskemu pridiganju zapisanem v Evangeliju in Pavlovih pismih. Ona je skupaj z njimi videla rešitev uresničeno v Kristusovi smrti na križu.
Nas danes veseli, da tudi teologi spet razvijajo teologijo križa, saj je ravno ta teologija v zgodovini Cerkve vzgajala velike svetnike. In, ko poskušamo spoznati njihovo življenje, je prav, da se poglabljamo tudi v teologijo križa, da bi se tudi mi iz nje kar največ naučili.
Po protestantskem teologu Tillichu, križ v sinoptičnih evangelijih Mateja, Marka in Luka “ni nek osamljen dogodek.. ampak dogodek, proti kateremu usmerjena vsa zgodovina Jezusovega življenja in od katerega vsi drugi dogodki dobijo nov pomen.” Naj to osvetlijo in potrdijo naslednja besedila:
»In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril.« (Mk 8,31–32).
»Moram pa prejeti krst in v kakšni stiski sem, dokler se to ne dopolni.« (Lk 12,50).
»Prej pa bo moral veliko pretrpeti in biti zavržen od tega rodu« (Lk 17,25).
»Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« (Lk 22,15).
»Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26).
Križ je središčna tema tudi v Evangeliju sv. Janeza. O tem piše Hans Urs von Balthasar, eden izmed največjih teologov danes: “Ena in ista tema se vleče od Uvoda pa do pranja nog – kretnje, ki sintetizira tipično janezovsko edinost neizprosnosti in nežnosti, nepreklicnega samouničenja in očiščenja, ki dviguje – pa vse do velike molitve odpuščanja, ki ob uri križa vse prepušča Očetovim rokam, in naposled, do prizora na Tiberijskem jezeru, v katerem se hierarhična Cerkev postavlja pod zakon vse večje ljubezni in potemtakem do hoje za njo vse do križa. Nova zaveza v svojem bistvu teži h križu in vstajenju, ter izhajajoč iz njih in v njuni svetlobi tudi Stara zaveza postaja edinstvena predigra Tridnevja smrti, ki hkrati označuje središče in cilj Božjih poti.”
In kaj naj šele rečemo o sv. Pavlu kot učitelju križa? On je pravzaprav utemeljitelj teologije križa. “Za apostola narodov se oznanjevanje Evangelija in Kristusovega križa pokrivata. V Korintu ne želi vedeti drugega kot samo Kristusov križ, pred Galačani se ne želi hvaliti z n ničemer drugim kot samo s križem… Zanj je križ merilo za razumevanje, razlago, spraševanje, vrednotenje vsake druge teorije, vsake druge stvari. On na vse gleda v perspektivi križa… (Battista Mondin)
Teologijo križa so razvijali tako sveti očetje kakor tudi sholastiki.
Sv. Atanazij uči: “Logos – Božja Beseda – ki po sebi ne more umreti, prevzame telo, ki lahko umre, da bi ga kot svoje telo daroval za vse.”
Nauk in teologija križa tudi v delih in razpravah velikih srednjeveških sholastikov in svetnikov: Anzelma, Bernarda, Bonaventure, Tomaža, Skota zavzemata pomembno mesto. Isto teologijo gojijo tudi veliki nemški mistiki. Taulera imajo celo za nekakšnega očeta teologije križa. Tudi pri svetih ženah, posebno sv. Mehtildi iz Magdeburga, Gertrudi iz Hefte, Margareti Ebner, Angeli Folinjski, Katarini Sienski, zavzema mistika križa veličastne oblike. Slavni Tomaž Kempčan pa seveda postavlja križ v središče svoje zlate knjižice Hoja za Kristusom.
Mati Terezija Scherer je svojo družbo postavila pod razpelo križa. Na njenih in na prsih njenih sester počiva križ. Verjamem pa, da je ta križ še bolj zasajen v njihova srca. Samo tisto srce, v katerem je globoko zasajen Jezusov križ, je sposobno del neminljive vrednosti.
Vir
V pokrajini Ingenbohl [ingnból] (blizu Schwyza [švíca], v Švici), blažena Marija Terezija (Ana Marija Katarina) Scherer [šerer], devica, ki je prva vodila Sestre od ljubezni svetega Križa.
Vir