“Ničesar nisem zmogla, razen tistega, kar mi je z Jezusom, po Jezusu in v Jezusu bilo dano.” Tako je zapisala v svojem Dnevniku srednjeveška mistikinja Margareta (Marjeta) Ebner. Kritiška izdaja njenega dnevnika je bila objavljena šele leta 1882. Ta Dnevnik je resda pisan v grobem, nespretnem in ponekod monotonem slogu, vendar zato kaže na treznost, iskrenost in verodostojnost. Marjeta je bila duša polna ljubezni do Kristusa. Njena ljubezen se je razcvetela v pobožnost do Deteta Jezusa, Odrešeniku na križu, Presvetem Zakramentu, Imenu Jezusovemu, njegovim ranam, krvi in Srcu. Čeprav so nam danes nekateri pogledi videti tuji, se vseeno ne more zanikati njena verska genialnost, ki jo je vodila in razsvetljevala ljubezen do Kristusa. Spoznajmo jo, da se tudi mi obogatimo s tisto svetlobo, ki jo je prejemala od Jezusa.
Marjeta se je rodila okoli leta 1291 kot plemiška hči v Danauwörthu, v augsburški škofiji. Vemo samo za ime njenega očeta. To je bil Henrik Ebner mlajši. Družina Ebner je bila bogata in ugledna. Marjeta je v njej preživela otroštvo, pa že v 14-tem ali 15-tem letu vse pustila in vstopila med dominikanke v bližnjem Medingenu. V tem samostanu Svete Marije je v letih 1314 do 1326 prebolela razne bolezni, ki so jo pripeljale na rob groba. Zaradi vojne je morala prekiniti svoje samostansko življenje in se vrniti v rojstno hišo, kjer je našla še žive mamo ter brate in sestre. V hiši je preživela približno dve leti v molitvi, umaknjenosti in največji zbranosti.
Ko so se razmere uredile, se je vrnila v samostan. 29. oktobra leta 1332 se je prvič srečala z duhovnikom Henrikom iz Nördlingena, cenjenim duhovnim voditeljem duš, ki je ravno potoval skozi Mendingen. Leta 1345 ji je poslal knjigo Mehtilde iz Magdeburga Lux Divinitatis (Božanska luč). To je bil nemški prevod te slavne knjige. Marjeta je tudi sama pričela pisati duhovne zapiske že nekje od leta 1312, duhovnik Henrik pa jo je pri tem spodbudil, naj nadaljuje. In tako je počasi nastal njen Dnevnik. Ob tem dragocenem dokumentu za poznavanje njene duše veliko pripomorejo tudi njena pisma, ki jih je prejemala od častitega Henrika. Ta opisujejo tako tedanje razmere v samostanu kot redovno življenje nasploh. Ohranjen je tudi odlomek iz enega Marjetinega pisma temu dobremu duhovniku.
Marjeta je bila preizkušana v mnogih boleznih in drugih težavah, kljub vsem tem križem pa je ostala vedno pobožna, polna ljubezni do Boga in bližnjega, polna neomajnega zaupanja v Boga in njegovo Previdnost. Marjeti se pripisuje tudi spis z naslovom ‘Oče naš’. To je pravzaprav premišljevanje o odrešitvi, ki nam jo je prinesel Kristus, deli pa ga po Cerkvi in zakramentih. Marjeta je s svojim zgledom in molitvenimi vezami sijala daleč izven meja svojega samostana. Med tako imenovanimi ‘Božjimi prijatelji’ svojega časa je bila osrednja osebnost.
Dominikanec oče Angelo Walz, profesor cerkvene zgodovine na Papeški univerzi Angelicum v Rimu, piše o njej: “Leta 1347 je dobila denarno pomoč za izgradnjo jedilnice. Verjetno je takrat v skupnosti opravljala službo ekonoma. Po težkih boleznih, na praznik Vseh svetih, je dobila milost duhovne zaroke. (S to milostjo so bili obdarjeni mnogi svetniki in svetnice na višku svojega duhovne poti). Njena duhovnost je sledila liturgičnemu letu, osredotočala pa se je na osebo Jezusa Kristusa. Veliko spoštovanje, ki ga je že v času življenja, je izpričana tudi s s tem, da je bila po svoji smrti 20. junija leta 1351 pokopana v dvorani za kapitlje, ki je kasneje spremenjena v kapelico. V njeni sredini je že v 14-tem stoletju postavljen kamen z reliefno sliko in napisom. ‘Blažena Marjeta Ebner umrla…’ Njeno češčenje skozi stoletja ni prenehalo kljub vojnam in občasnim izgnanstvom, kakor tudi niso prenehala uslišanja na njeno priprošnjo. Leta 1686 je narejena uradna preiskava o njenem češčenju, ki se je končala z dobrim rezultatom. Vse pa se je pri tem ustavilo. Augsburški škof je 4. oktobra leta 1910, po izpeljanem postopku, ugotovil, da gre za njeno češčenje od nekdaj. V Kongregaciji za obrede je bila leta 1952 razprava o spisih, ki ji jih pripisujejo. Pričakuje se potrditev njenega češčenja s strani Svetega sedeža.”
Marjeta Ebner je bila velika trpinka in ni ji bilo lahko. Šele, ko ji je neka “blažena žena” – kot pravi sama – spregovorila o vrednosti trpljenja, ga je brezpogojno sprejela v želji, da v polnosti izvrši Božjo voljo. Pri tem ji je pomagal njen razsvetljeni duhovni voditelj Henrik iz Nördlingena, človek poln iskrene pobožnosti in dobrohotnosti. Napisal ji je 56 pisem, 8 krat pa jo je v Mendingenu tudi obiskal. Ta pisma so prva znana korespondenca na nemškem jezikovnem področju.
Marjeta je živela v težkem obdobju Cerkvene zgodovine, v času bivanja papežev v Avignonu. Ti papeži so bili v političnem pogledu pogosto proti nemškim interesom, kar je Nemce dokaj bolelo. In tako je v Nemčiji nastal krog “Božjih prijateljev” v katerem so se nahajali najboljši duhovniki, redovniki in svetovljani tistega časa. Ti so iskreno iskali ne samo dobrobiti svojega naroda, ampak še bolj dobrobit celotne Cerkve. Njim je bilo resnično mar za pravo krščansko življenje. V tem krogu so se ob drugih manj znanih nahajali tudi Janez Tauler in blaženi Henrik Suzo. Vsi ti so slišali za Marjeto Ebner, jo cenili in se ji priporočali v molitev.
Duhovno soroden ji je bil zlasti dominikanec Janez Tauler (1300 – 1361), imenovan “razsvetljeni poučevalec”. Celo življenje je preživel v Strassbourgu. Napisal je prekrasne govore. V enem izmed njih v premišljevanju o Jezusovem trpljenju piše, “da nam je Gospod dal svoje prebodeno Srce, da bi si v njem lahko uredili svoje bivališče, dokler ne postanemo čisti in brez madeža, upodobljeni po njegovem Srcu. V zameno za to želi on prebivati v našem srcu.”
Marjeta Ebner je, tudi sama pobožna do Jezusovega Srca, v zamenjavo dala Jezusu svoje srce. Čeprav je bila zaradi bolezni telesno zelo krhka, je vseeno opravljala ostro pokoro. Odrekala se je nekaterih jedi, mesa, rib, sadja in vina ter spala na trdem ležišču. Bila je tako prežeta z Božjo stvarnostjo, da ji je pred tem vse drugo zbledelo.
Danes živimo v sekulariziranem času, v katerem božje in nadnaravne stvarnosti vse bolj bledijo pred “bumom” napredka znanosti, tehnike in civilizacije. Vendar pa, ali smo zato bogatejši? Naj nam na to vprašanje odgovori naš sodobnik, dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1964, pridigar nasilja in miroljubnega boja za človekove pravice Martin Luther King, ubit 6. aprila leta 1968. Zapisal je:” Sredstva s katerimi razpolagamo so resnično čudežna. Pa vseeno nam manjka ena stvar. Naučili smo se leteti po zraku kakor ptice in plavati v morju kakor ribe, nismo pa se naučili enostavne umetnosti, da živimo skupaj kot bratje. Naše obilje nam ni prineslo niti duševnega miru, niti vedrine srca… Sredstva, s katerimi razpolagamo nas oddaljujejo od ciljev, za katere bi morali živeti. Naša znanstvena moč je zapostavila našo duhovno moč. Znamo dobro rokovati s projektili, slabo pa z ljudmi. Kakor tisti nekdanji bogataš smo tudi mi zmanjšali na minimum vse kar je notranje in se pustimo na veliko voditi tistemu, kar je zunanje. Razvrednotili smo življenje v slogu in načinu našega življenja. Naša generacija ne bo našla miru, dokler se zopet ne naučimo Jezusove besede: “Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.” (Lk 12,15) In prav tako druge Jezusove besede:”Napravite si mošnje, ki ne ostarijo, zaklad v nebesih, ki ne poíde in kateremu se tat ne približa in ga molj ne razjé.” (Lk 12,33) Torej ne bomo prišli do miru brez tistega notranjega duhovnega bogastva.”
Zaradi vsega tega so nam prav v tem sekulariziranem času bolj kot komurkoli drugemu potrebni svetniki mistiki, tisti, ki nam bodo spet približali Božje stvarnosti. Blažena Marjeta Ebner je s svojim Dnevnikom in duhovnim naukom svetloba, ki nam lahko pomaga, da se približamo Bogu, ki je polnost svetlobe, sama svetloba.
Vir
V samostanu Medingenu (na Bavarskem), blažena Marjeta Ebner, devica iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je trpela mnogo nadlog za Kristusa. Izkoristila je življenje za odrešenje, vsem v zgled, prijetno Bogu, in mnogo je pisala o mističnih stvareh.
Vir