blažena Mirijam Tereza Demjanovich – devica in redovnica

Miriam Teresa Demjanovich Miriam Teresa se je rodila leta 1901 v družini evropskih priseljencev, ki je bila globoko verna. Zaradi zgleda staršev je že kot majhna deklica prejela milost, da je razumela pomen izpolnjevanja Božje volje. Poleg tega je tudi močno doživljala prisotnost in posebno varstvo svojega angela varuha. Po dokončanem izobraževanju, pri osemnajstih letih, je odgovorila na Gospodov klic in vstopila v samostan sester ljubezni sv. Elizabete. Na začetku njene redovniške formacije sta jo spovednik in predstojnica povabila, da bi pripravila predavanja za novinke. Ti njeni zapiski so bili kasneje, po njeni smrti, zbrani in objavljeni pod naslovom Večja popolnost. Umrla je zaradi bolezni 8. maja leta 1927, pri komaj šestindvajsetih letih.

Kardinal Amato je novo blaženo predstavil za Radio Vatikan: »Čeprav si je želela vstopiti v samostan, je držala obljubo svoji materi na njeni smrtni postelji, da bo obiskovala kolegij. Tam je pokazala svoj talent, humor in velikodušnost.« Tisto obdobje njenega življenja je bilo polno vedrine in radostne krščanske pobožnosti, vsak dan se je udeleževala svete maše, molila rožni venec, se zaustavljala pred Najsvetejšim, premišljevala in kontemplirala je križev pot. Nikoli ni iskala pozornosti zase in kljub raznim vrstam razvedrila, ki jih ponuja univerzitetni kampus, je »svojo dušo ohranila čisto in globoko povezano z Bogom«.

Miriam Teresa DemjanovichŠele po tem obdobju, leta 1924, je uresničila svojo željo, da postane redovnica. Že v noviciatu je postala zgled kreposti, zlasti pokorščine. Odlikovala se je v posebni ljubeznivosti, ki ni delala nobenih razlik med osebami. Vedno je bila pripravljena odpustiti, hvalila je dobro, ki so ga naredili drugi, pogosto je govorila o krepostih s preprostostjo in prepričanjem, ki sta izhajala iz njene življenjske doslednosti.

Posebnost njenega redovništva sta po besedah kardinala Amata popolnost in junaštvo v običajnem življenju samostana. Imela je dar, da je globoko doumela pomen ljubezni do križanega in evharističnega Jezusa in navzočnost Božje milosti v dušah. Občudovala je svetnike, zlasti sv. Terezijo Avilsko in sv. Terezijo Deteta Jezusa. V predavanjih, ki jih je pripravila za novinke in so bila neke vrste meditacije, je »s preprostimi in prepričljivimi besedami izrazila, kaj pomeni živeti v Božji navzočnosti in izpolnjevati njegovo voljo v pokorščini poslanstvu kongregacije in Cerkve«.

Trpljenje bolezni na koncu svojega kratkega življenja je sprejela z nasmehom na ustnicah. Kot je še zatrdil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je bila nova blažena, Miriam Teresa Demjanovich, nad svojim samostanskim življenjem navdušena. V nekem pismu predstojnici je še med boleznijo izrazila svoje veselje z besedami: »Zdaj se je moj čas življenja prenehal, ker že živim v večnosti.«
Vir

S. Miriam Teresa Demjanovich (1901-1927) je bila rojena v ameriški zvezni državi New Jersey, leta 1926 pa je vstopila v red sester ljubezni sv. Elizabete. Umrla je leto dni kasneje, mesec dni pred smrtjo pa je opravila večne zaobljube. Čudež, ki ga z dekretom priznava papež, je vrnitev dečku, potrjeno oslepelemu zaradi dedne bolezni. Po navedbah apostulatorke postopka Silvie Correale naj bi bolezni, za katero je zbolel deček, ne bilo mogoče v celoti pozdraviti, kar potrjujejo tudi okulisti.
Čudež naj bi se zgodil leta 1964, za datum beatifikacije s. Terese pa bo poskrbel škof ameriške škofije Paterson v New Jerseyu, na katerega pobudo se je tudi pričel postopek za beatifikacijo.
S. Teresa, rojena leta 1901, je bila krščena in birmana v Cerkvi bizantinskega katoliškega obreda. Bila je najmlajša izmed sedmih otrok v družini, njeni starši so se v Ameriko priselili iz vzhodne Slovaške. Redovno življenje jo je pritegnilo že po zaključku gimnazije, vendar je svojo odločitev preložila, ker je morala skrbeti za hudo bolno mater. Po materini smrti in na željo družinskih članov je najprej študirala književnost, na univerzi pa se je seznanila z redom, ki se mu je kasneje pridružila.
Leta 1924 je najprej želela vstopiti v red karmeličank. Skupnost je obiskala, vendar so jo sestre zaradi težav z zdravjem zavrnile. V red sester ljubezni sv. Elizabete je vstopila 11. februarja 1925, kmalu po očetovi smrti. Kot novicka je nadaljevala s poučevanjem mladih, obenem pa živela globoko duhovno življenje. Junija 1926 je na željo redovne predstojnice sestavila besedila za pripravo na noviciat. Napisala je 26 predavanj, ki so jih po njeni smrti objavili v knjigi z naslovom »Greater Perfection« (Velika popolnost).
Pol leta kasneje, januarja 1927, je bila zaradi hude bolezni sprejeta v bolnišnico. 2. aprila istega leta je »in articulo mortis« – zaradi nevarnosti smrti – opravila večne zaobljube. 6. maja je bila operirana zaradi razlitja slepiča, dva dni kasneje pa je umrla.
Po navedbah postulatorke Correalove je bila s. Teresa mistikinja, ki je razvila globoko duhovnost na temelju vere v sv. Trojico.
Vir