blažena Sibilina Biscossi – devica in tretjerednica

 

SibilinaImena: Sibilina, Sibila, Sibile, Sibili

Rodila se je leta 1287 v Paviji, mestu nad izlivom reke Ticino v Pad. Oče Humbert in mati Honorija sta imela z njo veliko veselja. Sibilina je bila nadarjen, ljubezniv in ubogljiv otrok. Doma je dobila kar najboljšo versko vzgojo in začetno izobrazbo. Starši so ji kmalu umrli, njuno premoženje pa je propadlo. Toda Sibilina je bila delavna, spretna, zato si je znala pomagati. Ko so ljudje videli pridnost desetletne deklice, se jim je smilila in so ji radi šli na roko. Sibilina je bridko občutila izgubo doma, toda tolažila jo je zavest, da je Bog ni pozabil. Marije se je oklenila kot svoje nebeške matere. Po dveh letih jo je napadla huda bolezen in ji vzela vid.

Oslepela ni mogla več delati in je morala prositi vbogajme. V začetku so ji ljudje radi dajali pomoč, pozneje so jo podili spred vrat in jo poniževali. Tedaj se je še z večjim zaupanjem obrnila k Mariji. To zaupanje je ni varalo. Zanjo so se zavzele dominikanske tretjerednice. Pri sestrah se je okrepila v veri. Izmolila si je pogum, da bo prenesla strahotno preizkušnjo slepote, ne da bi se omajalo njeno popolno zaupanje v božjo dobroto. Z lahkoto se je naučila na pamet številne molitvene obrazce, molila s sestrami dnevnice, poslušala misli iz Avguštinovih Samogovorov in premišljevanj sv. Bernarda.

Sestre so jo nekoč nagovarjale, naj se priporoča sv. Dominiku, da ji bo izprosil vid. Več mesecev pred svetnikovim godom je podvojila molitve in se postila, kolikor je bilo sploh mogoče. Toda ni bila uslišana. Svetniku je to celo oponesla. Nato je utihnila in dolgo samo vzdihovala. Sestre, ki so jo opazovale, so strmeč čakale konca. Ko se je Sibilina umirila, je mirno in veselo povedala, da jo je sv. Dominik le uslišal in ji je dal nov vid, boljši, kakor ga zmore telesno oko. Zdaj vidi njena duša, čeprav je oko slepo. Sv. Dominik da jo je prijel za roko in ji razkazal nebeški Jeruzalem, to je neskončno več, kakor je mogoče videti na zemlji. Sestre so jo potem sprejele med tretjerednice, ob dominikanski cerkvi so ji sezidali hišico, odprto proti cerkvi, od koder je mogla dobivati obhajilo.

Dobila je milost zbrane molitve. Zgodbo o Jezusovem trpljenju je znala na pamet in se tako vživela v njeno premišljevanje, da je izgubila občutek za čas. Ljudje so jo kot rekluzo začeli obiskovati. Nič je ni bolj zabolelo kakor dvom o božji dobroti. Vedno več ljudi se je na njeno besedo vrnilo iz grešnega življenja. Dočakala je 80 let. V Paviji je bilo doma veliko svetnikov, toda nihče si ni pridobil med ljudmi toliko trajne ljubezni kakor Sibilina. Papež Pij IX. je leta 1854 potrdil njeno stoletno češčenje in jo vpisal med blažene.

Goduje 19. marca, v dominikanskem redu pa 18.aprila.

Vir