blažena Terezija sv. Avguština in tovarišice – device, redovnice in mučenke

Terezija svetega Avguština in tovarišice18. stoletje (razsvetljenstvo, zaverovanost v napredek in razum nadomesti vero v razodetje in Cerkev) prinese francosko revolucijo, velikopotezne ideje o svobodi in enakosti končajo v zarotništvu, v imenu svobode narodna skupščina sekularizira redovne ustanove (njihova pravila naj bi bila zoper človekove pravice do svobode), v Cerkvi pride do razkola (civilna ustava klera zahteva spremembo pravnega položaja Cerkve brez posvetovanja s Svetim sedežem, kar Rim obsodi in pride do dveh nasprotujočih si Cerkva)
– v tem ozračju se skupnost šestnajstih karmeličank v Compiègnu (Francija) izroči Bogu kot spravna žrtev, da izprosi mir Cerkvi in domovini; besedilo posvetitve sestre obnavljajo dve leti vsak dan ter se vztrajno pripravljajo na darovanje življenja; po odloku o razpustitvi samostanov dne 18. avgusta 1792 so prisiljene odložiti redovno obleko in zapustiti samostan; v štirih skupinah živijo pri družinah ter ostajajo zveste predpisanim molitvam
– z razglasitvijo republike odloki kar prehitevajo drug drugega, prepovedujejo krščanska imena, pustošijo cerkve, morijo duhovnike, ki zavračajo državno zaprisego, krščanstvo naj bi izginilo popolnoma
– sredi poletja 1794 teror doseže višek: 23. junija aretirajo tudi bosonoge karmeličanke iz Compiègna, iz samostana Učlovečenja, in jih zaprejo v samice, ker »zadržujejo napredek javnega duha s tem, da sprejemajo v svojo skupnost osebe t.i. škapulirske bratovščine in jih fanatizirajo … naredile so obljube za neko kontrarevolucijo«
– 13. julija jih prepeljejo v Pariz, kjer do 17. julija s svojo preprostostjo in vedrino tudi drugim zapornikom posredujejo pogum, ohranjajo zaupanje v Boga, vdanost in se veselijo, da morejo dati svoje življenje kot pričevanje za Boga; to kaže pesem, ki jo je sestavila ena od njih: «Veselimo se,/napočil je dan slave,/vsa slabost naj se umakne,/ko vidimo dvigajočo se zastavo./Pripravljamo se na zmago,/pojdimo kot resnični osvajalci/pod zastavami umirajočega Boga,/pustite nas hiteti slavi naproti./Poživimo znova našo vnemo,/naše telo pripada Gospodu,/stopimo na morišče in vrnimo ga Gospodu.«
– 17. julija sodišče vseh 16 karmeličank obsodi na smrt zaradi zvestobe Cerkvi in posvečenemu življenju ter zaradi pobožnosti do Jezusa in Marije; sestre izrek sodbe poslušajo z vedrino in veseljem v srcu, nato sledi prava liturgija mučeništva
Terezija svetega Avguština– za množico, ki stoji ob cesti ali gre za konvojem, je belo oblečena skupina redovnic, ki zbrano poje Miserere, Salve Regina in Te Deum, tako nenavaden prizor, da ga sprejme in spremlja v spoštljivi tišini, česar revolucija ne pomni; tišina se širi, bolj ko se vozovi bližajo morišču
– duhovnik, ki jih spove že v zaporu, jih spremlja do trga Place du Trône, kamor prispejo okoli 20. ure; s. Terezija od sv. Avguština prosi rablja, da bi smela umreti zadnja in bi tako mogla bodriti svoje hčere do konca; mati Terezija začne peti Veni, Creator (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh); ko vse sestre obnovijo svoje zaobljube, priorica stopi k vznožju giljotine s kipcem Marije z Jezusom v rokah; prva je poklicana s. Konstanca, najmlajša, novinka; poklekne pred priorico, prosi za blagoslov in dovoljenje, da sme umreti, ter poljubi kipec, ki ji ga ponudi priorica; nato vstane in gre po stopnicah proti giljotini, vesela, kakor da gre na slavje; nenadoma začne peti psalm Laudate, omnes gentes in vse sestre melodijo povzamejo ter tako prihajajo druga za drugo; ostareli s. Anamariji Križanega Jezusa morajo rabljevi hlapci pomagati, da pride gor po stopnicah; reče: »Prijatelji moji, odpuščam vam iz vsega srca in upam, da bo Bog tudi meni odpustil.«; ko gre nazadnje za vsemi po stopnicah do giljotine še mati Terezija, izroči kipec nekomu, ki stoji poleg nje; danes je shranjen v karmelu v Compiègnu
– »Udarec bruna, predirljivi zvok rezila, topi udarec glave … Nobenega krika ni bilo, nobenega ploskanja, nobenega sramotenja. Tudi bobnarji so utihnili. Na tem prostoru, ki je bil od prelite krvi v poletni vročini zasmrajen, se je slovesna tišina polastila okrog stoječih. Mogoče se je molitev karmeličank že dotaknila src.«
– tako se konča mučeništvo 16 karmeličank; sestre doživijo dan svoje usmrtitve kot dan sprave in velikega veselja, njihovo življenje razodeva, kakšno moč ima ljubezen do Boga in medsebojna sestrska ljubezen; uresničijo se besede priorice s. Terezije: »Ljubezen bo vedno zmagala. Ljubezen premore vse.«
– za blažene jih razglasi sv. Pij X. 13. maja 1906
– njihov god obhajamo 17. julija
Vir

Seznam sester:
sestra  Terezija od Avguština (Maria Magdalena Claudina Lidoine), rojena v Parizu 22. september 1752;
sestra  Alojzija (Mary Anne Frances Brideau), rojena 7. december 1751 v Belfortu;
sestra Anna Maria Jezusa Križanega (Piedcourt Mary Ann), rojena v Parizu 9. december 1715;
sestra Šarlota od Vstajenja (Ana Marija Magdalena Thouret), rojena v Mouy (Oise), 16. september 1715;
sestra Evfrazija od Brezmadežnega spočetja (Mary Claudia Cipriana Brard), rojena v Bourth (Eure) 12. maj 1736;
sestra Henrieta Jezusova (Mary Frances de Croissy), rojena v Parizu 18. junij 1745;
sestra Terezija od Srca Marijinega (Mary Ann Hanisset), rojena v Reims (Marne), 18. januar 1742;
sestra Terezija Ignacija (Maria Gabriella Trézel), rojena 4. april 1743 ob Compiegne;
sestra Julija Alojzija Jezusova (Christian Rose de Neuville), rojena v Avreux (Eure) 30. december 1741;
sestra Marija  Eririchetta od Previdnosti (Mary Annetta Pelras), rojena v Cajare (Lot) 16. junij 1760;
sestra Konstanca (Mary Genevieve Meunier), rojena v Saint-Denis (Seine) 28. maj 1765;
sestra Marija od Svetega Duha (Angelica Roussel), rojena v Fresne-Mazancourt (Somme) 3. avgust 1742;
sestra Marta (Mary Dufour),  rojena v Bannes (Sarthe) 2. oktober 1741;
sestra Frančiška Xavier (Elizabeth Juliet Vérolot), rojena v Lignières (Aube) 13. januar 1764;
sestra Katarina Soiron, zunanja sestra, rojena 2. februar, 1742 ob Compiegne;
sestra Terezija  Soiron,  zunanja sestra, rojena 23. januar 1748 v Compiègne.