blaženi Agatangel in Kasijan – duhovnika, redovnika in mučenca

Agatangel in KasijanBlaženi Agatangel Noury se je rodil kot Frančišek leta 1598 v franciji, leta 1619 pa je vstopil v red manjših bratov kapucinov. Od leta 1629 pa do smrti je marljivo deloval kot misijonar. Najprej kot predstojnik misijona v Kairu, kjer je vložil veliko naporov za zedinjenje Koptov, leta 1637 pa je bil poslan v Kairo kot predstojnik novega misijona.
Tam je za pomočnika dobil Kasijana Lopes-Netta. Blaženi Kasijan Lopes-Netto se je rodil leta 1607 v Nantesu, leta 1623 pa je položil redovne zaobljube v kapucinskem redu. Čez nekaj mesecev sta bila oba zajeta od Abesincev. Leta 1638 sta umrla mučeniške smrti v mestu Gondar. Iz pisma blaženega Agatangela kardinalu predstojniku Kongregacije za širjenje vere:
"Z vsemi sredstvi se je potrebno prizadevati za rešitev bratov, moj spoštovani Gospod in Zaščitnik. Ko sem bil prejšnji mesec v Jeruzalemu, mi je spoštovani oče gvardijan pokazal pismo spoštovanih gospodov Svete Kongregacije, v katerih beremo naslednje; ‘Tvoje očetovstvo mi je dalo na znanje mnenje, ki ga dopušča in zastopa oče Pavel de Lodi:da je dovoljeno svobodno obiskovanje cerkev heretikov in shizmatikov, v kolikor se v duši ohranja in varuje katoliška vera.’ Glede na to, da je ta Kongregacija to mnenje obsodila kot zmotno, se ga nikakor ne sme izvajati v praksi." Dalje:
".. po mojem prihodu v Egipt, sem to vprašanje predložil našim trem teologom očetom misijonarjem, ob tem pa sem o tem še razpravljal z očetom Nadangelom iz Pistoje. Glede na to, da je njihovo mnenje skladno z mojim, prosim tvojo Spoštovanost, da ga sprejmeš od mene, najmanjšega od tvojih učencev, ki ti ponižno predlaga, kar se zdi, da je najbolj koristno za slavo Božjo in rešenje duš, sprejel pa bom vsakšen popravek.
Teologi, ki razpravljajo o tem vprašanju, postavljajo več pogojev, ki jih lahko strnimo v štiri: Da se takšnim sodelovanjem pri bogoslužju ne nastane škandal. Da ni nevarnosti, da bi opešala vera. Da to ni sodelovanje v zločinu ali kakšnem obredu, ki je v svojem bistvu heretičen ali na kak drug način neveljaven. Da to ne pomeni odobravati herezijo ali heretični obred. In sedaj, za presojo teh štirih pogojev, je potrebno povsem in natančno poznati vse okoliščine: kraje, čase, osebe, obrede in druge takšne stvari; to pa ne morejo učitelji krščanstva, saj ne poznajo prakse teh krajev.
Zato se mi zdi, da je treba sodbo o tem prepustiti misijonarjem, ki so že nekoč poprej menili, da takšnega sodelovanja pri tujem bogoslužju ne smemo prepovedati; nasprotno, takšen pristop zapira vsako sredstvo in pot in upanje, da se naredi nekaj dobrega v misijonih, ustvarja celo mnogotere težave.
Ko sem tako predstavil naše razloge, mnoge druge pa zaradi krajšanja izpustil, naj mi bo dovoljeno zaključiti z mnenjem sv. Martina, papeža in mučenca: ‘V težkih časih preganjanj, je znal zakon odpuščati tistim, katerih izdaji ni botroval prezir, ampak strah in stiska, ki nas ravno zato sili, da smo iz usmiljenja zelo previdni.’ Tukaj imamo veliko Koptov. Ko sem pregledoval njihove liturgične knjige, nisem v njih našel nobene zmote, razen sklicevanja na heretika Dioskora in Severa. Zato smo dopustili duhovnikom, da iz njih darujejo sveto mašo, vendar pa predhodno izpustijo tista navajanja heretikov; oni tako delajo in ni nobenega pohujšanja za ljudstvo. (Zbrani frančiškanski spisi, str. 143-146.) 
Vir

Agatangel in KasijanPoti obeh kapucinskih bratov, Agatangela in Kasijana, sta se združili leta 1633 v Kairu, kjer sta delovala za svoj red in bila do mučeniške smrti ves čas najtesnejša sodelavca, zato ju tudi vedno imenujejo in upodabljajo skupaj. Agatangel je redovno ime Frančiška Nouryja. Prevzel ga je, ko je dvajsetleten vstopil v kapucinski noviciat. Po študiju in posvečenju je sprva deloval v skupini pridigarjev, ki so poskušali obnoviti versko edinost v protestantskih pokrajinah, kmalu pa je bil poslan za misijonarja na Bližnji vzhod v Alepp, kasneje pa v Libanon, kjer je med drugim pomagal pri prevajanju Svetega pisma v arabščino. Njegovi predstojniki pa so kmalu spoznali, da bi lahko uspešno pomagal misijonu v Kairu, ki je bil v težavah, in bi obenem novim misijonarjem pripravljal pot v Abesinijo (Etiopijo). V Kairo mu je istočasno, s še enim sobratom, prišel na pomoč Kasijan. Ta je h kapucinom vstopil star šestnajst let, v Kairu pa sprva deloval bolj v ozadju, saj ni znal arabskega in etiopskega jezika. Agatangel pa je, nasprotno, obvladal več jezikov, tako da se je dobro znašel v pisani družbi ljudi različnih narodnosti v svetovljanskem Kairu. Poleg dela z njimi se je zlasti posvetil koptom (ločenim kristjanom), ki se jim je želel čim bolj približati in jih pripeljati nazaj v rimsko Cerkev. Bil je precej uspešen, nekaj časa je preživel celo med njihovimi menihi, a so drugi dogodki (tudi tragični) ves njegov uspeh izničili. Na trenutke se je sicer zdelo, da jima bo s Kasijanom uspela narediti velik korak k zbližanju, a se je zaradi zavlačevanja v Rimu vse žalostno končalo. Medtem sta namreč poromala v Sveto deželo, ob vrnitvi pa nista vedela, da je v deželi (po zaslugi spletk nekega nemškega luterana, zdravnika) začel veljati zakon, po katerem so vsakega katoliškega duhovnika ali škofa, ki je poskušal priti v Abesinijo, takoj prijeli, sodili in obsodili na smrt. Tako so tudi Agatangela in Kasijana na meji prijeli in zaprli. Mesec dni sta stradala v zaporu, potem pa so ju privezali muli na rep in ju gnali v prestolnico Godnar. Tu sta bila, ker nista hotela odpasti od vere, obsojena in usmrčena tako, da so ju obesili na njuna lastna pasova.

Ime: Agatangelovo krstno ime je bilo Frančišek (po sv. Frančišku Asiškem), ime Kasijan pa je ime stare rimske rodbine, izhaja pa iz latinske besede cassus »prazen, zaman«.
Rodila sta se: Agatangel 31. julija 1598 v mestu Vendôme v Franciji, Kasijan pa 15. januarja 1607 v Nantesu, prav tako v Franciji, umrla pa oba 7. avgusta 1638 v Adis Abebi v Etiopiji.
Družini: Agatangel (Frančišek) Noury se je rodil v številni, dobro stoječi družini, njegov oče je bil predsednik mestne skupščine, dober kristjan in ustanovitelj kapucinskega samostana; Kasijan Vaz Lopez pa je bil po rodu Portugalec, iz trgovske družine, imel je sestro dvojčico.
Zavetnika:Nimata posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ju skupaj, v kapucinskem habitu in s palmo mučeništva v rokah. Najpogosteje pa sta upodobljena kot ujetnika z verigami, obsojena na smrt.
Beatifikacija: 23. oktobra 1904 ju je papež Pij X. imenoval za blažena.
Godujeta: 7. oz. 11. avgusta (po frančiškanskem koledarju).
Vir

Zlomljen ekumenski poizkus 
Blaženih Agatangela in Kasijana ne moremo ločiti ne v češčenju, ne v spominu. Prišla sta res po različnih poteh, vendar na skupno apostolsko polje in skupno sta s krvjo zapečatila svoje zadnje pričevanje za Kristusa. Njuna kratka življenjska loka – eden obsega 40, drugi 31 let – sta povsem individualna, druži pa ju skupen življenjski okvir.
Naša blažena sta živela v času, ko se je kapucinski red nahajal v svoji zlati dobi, tako redovnega, kot apostolskega življenja. Živela sta v času obetavne misijonske pomladi, ki jo je usmerjal genialni kapucinski pater Jožef Leclerc du Tremblay iz Pariza (umrl 1638).

Poklicanost p. Agatangela
V mestecu Vendome¸ blizu Pariza se je začel graditi nov kapucinski samostan. Animator komisije za gradnjo samostana je imel 7-letnega sinčka Frančiška (r. 1598). Ta je opazoval očetovo gorečnost za gradnjo samostana, pozneje pa tudi vzorno življenje prvih kapucinov v Vendomu. Ko je bil star 20 let, je tudi sam prosil za sprejem v red. V noviciatu je dobil ime Agatangel. V študijah je imel dobre kapucinske profesorje, najprej v Poitiersu, nato v Rennesu, med drugimi tudi omenjenega p. Jožefa iz Pariza. Veselilo ga je študirati jezike, za kar je bil posebno sposoben. Ko je končal študije in bil posvečen za duhovnika, je bil vsestransko dobro pripravljen za apostolsko delo.

P. Kasijan sin trgovca
Eden prvih samostanov, ki so jih imeli kapucini v Franciji, je bil samostan v Nantesu, mestu ob Loiri, mestu, ki je bilo trgovsko posebno pomembno zaradi svojih vezi z Ameriko in Indijo. Zaradi the trgovskih zvez se je naselila tu portugalska družina, iz katere izhaja naš bl. Kasijan. Bila je zelo verna in je skrbno vzgajala svoje tri otroke, med njimi našega Konsalva, ki pa so ga raje klivcali Vaseneta. Obiskoval je šolo, ki so jo vodili škofijski duhovniki, drugače pa je rad obiskoval ne samo kapucinsko cerkev ampak tudi samostan. S 15-imi leti je stopil v noviciat in dobil ime br. Kasijan. Teologijo je študiral v Rennesu. Študij mu ni delal težav. Komaj je bil posvečen za duhovnika, je že lahko pokazal svojo velikodušnost. Leta 1631 – 32 je besnela kuga po Franciji; mesto Rennes je bilo še posebej hudo prizadeto. P. Kasijan se je takoj pridružil skupini redovnikov, ki so stregli okuženim bolnikom. Mogoče je mladi redovnik računal, da bi smel umreti kot žrtev ljubezni.

V misijonih
Še bolj ko izrecne želje, so okoliščine nanesle, da sta naša misijonarja šla v misijone. Kapucinski red je pošiljal patre v misijone. Bila sta določena tudi dva tovariša p. Agatangela. Toda malo pred odhodom je eden zbolel. Kdo ga bo nadomestil? Hitro se je za to odločil p. Agatangel in že sta odpotovala v Marseille, od tam pa z ladjo v Sirijo.
Pristala sta 29. aprila 1629 v Alepu. Odprlo se jima je zelo težko delo. Tu so bivali ljudje vseh narodnosti, in jezikov: Arabci, Armenci, Grki in močne skupine Evropejcev. P. Agatangel je takoj dojel, da brez znanja arabščine, ne bo mogel veliko delati. Začel je gojiti z Arabci osebne stike, obiske in se veliko pogovarjati. Po preteku leta, je p. Agatangel že znal arabsko pridigati. Verjetno je bil naprošen, da je sodeloval tudi pri prevajanju sv. pisma na arabski jezik, ki je izšlo v Rimu l. 1671. Pisal je bodočim misijonarjem, naj študirajo arabski jezik in latinske knjige, da bodo lahko zavračali zmote. Študiral je tudi svetne vede, v koliko je vedel, da mu bodo služile. Tako je pozneje v Egiptu izračunal lunin mrk za 28. april 1635.

Apostol edinosti v Libanonu in Egiptu
Najraje je gojil stike s shismatiki z namenom, da bi jih pritegnil h katoliški Cerkvi. Tako mu je uspelo spraviti nekega škofa, ki mu je bil nato v veliko pomoč pri utrjevanju katoliške vere v Siriji.
Ta njegova gorečnost je dvignila zavist nekega maronita; zato je spremenil kraj svojega delovanja. Naklonjen pa mu je bil maroniški patriarh, ki mu je dal celo dovoljenje, da je lahko povsod pridigal njegovim vernikom. P. Agatangel je izkoristil to patriarhovo dobrohotnost in je v 4 letih svojega bivanja v Libanonu prepotoval ves Libanon in tako zalsužil naziv “apostol Libanona”.
Agatangel in KasijanPapež Urban VIII. je načrtoval ustanovitev misijona v Egiptu. P. Jožef iz Pariza je zaupal nalogo ustanovitelja egiptovskega misijona p. Agatangelu l. 1633. Iniciativa je bila zamišljena kot približati se koptom, da bi jih pridobili za katoliško Cerkev.
P. Agatangel je zato usmeril vso pozornost na koptske samostane, saj so iz njih prihajali tudi koptski škofje. Tako se je mudil tudi po več mesecev med koptskimi menihi. Začetki so bili obetajoči.
Iz Francije je prihajala okrepitev. V prvi skupini misijonarjev je bil tudi p. Kasijan iz Nantesa. Ker je že znal arabski jezik, je bil takoj dragoceni pomočnik p. Agatangelu. Vsi misijonarji so živeli skupno življenje in si s tem pridobili velik ugled v očeh koptov in nevernih.
Koptsko “Društvo za širjenje vere” pa je menilo, da ni primerno, da katoliški misijonarji pridigujejo in mašujejo v koptskih cerkvah. Zato so bili misijonarji pripravljeni, da odidejo drugam, bolj v srce Afrike, zlasti jih je mikala Etiopija, od koder so bili malo prej pregnani portugalski misijonarji in kjer so bili preganjani kristjani potrebni verske tolažbe.
Prav v tem času je koptska cerkev morala zamenjati etiopskega nadškofa. Patriarh Aleksandrije je zaupal p. Agatangelu in Kasijanu, da ona izbereta med menihi tega kandidata. Njima se je zdel najprimernejši neki Armenij. Predlog je bil sprejet, Armenij je bil izvoljen; pri posvečenju si je privzel ime Marko. Vse je izgledalo čudovito. A glej peklenski načrt! Neki protestant Peter Heili, ki je želel širiti svojo vero po deželi, se je preoblečen v meniha predstavil p. Agatangelu. Tako je lahko prišel v samostan do novoizvoljenega nadškofa in se mu ponudil za njegovega spremljevalca. Kmalu je nadškofa prepričal, da je tudi ta prepovedal kapucinom delovati v Etiopiji.
Kljub temu sta naša misijonarja skrivaj odpotovala z neko karavano, preoblečena v koptska meniha; njun cilj je bil Gondar, glavno mesto Etiopije. Med potjo ju je neki Abesinec izdal. Zaprli so ju in vklenili. Tako sta bila zaprta mesec dni.
Tedaj je poslal cesar Negoš kurirja, da ju privede pred sodišče v Gondar. Potovanje je trajalo 25 dni in je bilo strašno. Ves čas dobro zastražena sta prišla tja vsa izmučena, lačna in žejna, slabo oblečena. Med potjo so zelo grdo ravnali z njima. V Gondar sta prišla 5. avgusta.
Takoj so začeli proces proti njima. Povedala sta, da sta katoliška redovnika, ki sta prišla sem, ker želita, da bi se obe veri zedinili. Zasliševal ju je nadškof Marko ob navzočnosti tistega protestanta psevdomeniha in jima je prisodil, da zaslužita smrt na vešalih. Cesar je zahteval, da prestopita v koptsko vero, kar sta misijonarja odločno odklonila. Zaradi tega ju je obsodil na smrt na vešalih.
Njune osebne stvari so sežgali, njiju pa so odpeljali pod drevo, da bi ju obesili. Ko je p. Kasijan videl, da so pozabili na vrv in da zaradi nje čakajo, jih je spomnil, da imata cingule. Ker pa mehki cinguli niso takoj zadušili misijonarjev, so kopti začeli metati kamenje nanju, tako da so ju povsem posuli.
Tako je mučeniška kri iz ran še enkrat napojila zemljo. Bilo je to 7. avgusta 1638 leta.
Toda tudi tisti nadškof Marko je zaradi številnih nepravilnosti izgubil svojo službo; psevdomenihu pa so v Kairu kmalu odsekali glavo. Ko je p. Bernardin iz Andermatta, generalni mister reda, zvedel za to mučeništvo, je vzkliknil: “Ne morem povedati, kako me je razveselila ta novica. Zahvaljujem se našemu Gospodu, zato da je na trnovi poti službe, ki mi jo je Bog naložil, utrgal dva kapucinska škrlatna cveta in ju presadil v raj…”
Vir