blaženi Albert Marvelli – laik in katehet

Albert MarvelliBlaženi Albert Marvelli se je rodil 21. marca leta 1918 v Ferrari. Ko se je z družino preselil v Rimini, je bil reden obiskovalec salezijanskega oratorija in tu preživel veliko časa s prijatelji iz Katoliške akcije. Postal je njen predsednik na nivoju župnije in kmalu tudi podpredsednik na nivoju škofije Rimini. Tu je sčasoma kot katehet in animator postal desna roka salezijancev. Za vzornike si je izbral Dominika Savia in Pier Giorgia Frassatia. Pri sedemnajstih letih je v svoj dnevnik zapisal življenski program. Med vsemi je bil priljubljen kot izvrsten športnik.
Diplomiral je na tehnični univerzi v Bologni leta 1942 in se zaposlil v tovarni “Fiat” v Torinu. V času druge svetovne vojne je njegova družina pobegnila iz Riminija, on pa se je po vsakem bombardiranju vračal v mesto. Postal je apostol izgnancev in siromašnih, pomagal je umirajočim, tolažil preživele in po bombardiranju brez strahu za svoje življenje vedno pomagal ranjencem. Odpiral je vagone, ki so bili že zapečateni na postaji mesta  Santarcangelo in na poti v koncentracijska taborišča, ter mnoge rešil pred nemško deportacijo. Po vojni je aktivno deloval kot udeleženec v Cerkvenem, socialnem in političnem življenju svojega mesta. Med različnimi nalogami, ki jih je opravljal v javnosti je bilo tudi članstvo v občinskem odboru. Bil je demokrat stranke Democrazia Cristiana na volitvah za župana. Njegov politični nasprotnik na volitvah, komunistični kandidat, je rekel: “Moja stranka lahko izgubi, vendar naj zmaga inženir Marvelli”.
V svoj dnevnik je zapisal: “Jezus me je ogrnil s svojo milostjo in ne vidim ničesar drugega, razen Njega, mislim samo na Njega”. Evharistija in pobožnost do Marije sta bila temelja njegovega življenja. “Odprl se mi je nek nov svet, ko sem kontempliral pred Najsvetejšim” je zapisal v svojem dnevniku. “Vsakič, ko prejmem sveto obhajilo, Jezus s svojo božanskostjo in človeškostjo vstopi v mene, spodbujajoč me, da sprejemam svete odločitve. To je plamen od katerega izgorevam, plamen, ki me osrečuje.”
Njegova družina se je vrnila v mesto leta 1945 in tedaj je bila Albertu zaupana naloga oskrbe beguncev. Ustanovil je ljudsko univerzo in odprl ljudsko kuhinjo za siromašne. Zvečer 5. oktobra leta 1946 ga je povozil tovornjak, ko se je s kolesom peljal na sestanek glede bližnjih lokalnih volitev. Umrl je nekaj ur po nesrečnem dogodku ne da bi prišel k zavesti. Imel je 28 let. Papež Janez Pavel II. ga je za blaženega razglasil 5. septembra leta 2004.
Vir