Rodil se je 16. maja 1902 in kot otrok je zbolel za limfatizmom. Kot je sam prepoznal, je ozdravel na priprošnjo sv. Terezije Deteta Jezusa, zato je želel postati misijonar. »Zanimivo je povezati Alfreda Cremonesija in sv. Terezijo Deteta Jezusa, saj sta bila oba vneta za misijone. Vemo, da je bila sv. Terezija razglašena za zavetnico misijonov: ona, ki je bila zaprta v samostan, je imela željo, da bi razširila Jezusa po vsem svetu in podari svoje življenje. Cremonesi je kasneje živel svojo poklicanost v misijonih, vendar pa je bolehal in zdi se, da je od sv. Terezije dobil milost zdravja, saj glede na to, da je bil kot otrok bolan, nihče ni mislil, da bo dolgo živel. Šel je v semenišče in še več: potem je šel v misijone!«
Odhod v misijone: »Se vidimo v raju«
Alfredo je bil v duhovnika posvečen 12. oktobra 1924, eno leto pozneje pa je odšel v misijone v Burmo, današnji Mjanmar. V trenutku, ko je ladja odplula, je 23-letni Alfredo prisegel, da ne bo nikoli več stopil na domačo zemljo. »Ko so v tistem času misijonarji odhajali, je bil tipičen stavek, ki so ga rekli staršem, ko so se poslavljali od njih: “Se vidimo v raju.” Kadar so odšli, se namreč niso več vrnili, če pa so se, je bilo to po dolgih letih. To so bili Božji možje, osebe, ki so bile polne vere! Svoje življenje so dali za širjenje evangelija. Dejstvo, da imamo v Afriki, Aziji in na drugih krajih kristjane, dolgujemo žrtvi teh tako velikodušnih mož.«
Zgled za misijonarje, odlomki iz dnevnika
Kot misijonar se je moral novi blaženi soočati z mnogimi preizkušnjami: poleg revščine tudi z vojno. V svojem dnevniku je zapisal: »Mi, misijonarji nismo resnično nič. Naše delo je najbolj skrivnostno in čudovito. Videti duše, ki se spreobrnejo: največji čudež čudežev.« Kardinal Becciu je v nadaljevanju intervjuja odgovoril na vprašanje o tem, kaj Cremonesijev lik uči današnje misijonarje: »Rekel bi, da uči, sporoča, malo zavisti, oziroma bolje rečeno željo po tem, da bi izkusili to veselje: da bi videli druge, ki objamejo vero. Tedaj so trpeli in ta mož se je odrekal mnogim stvarem. V svojem dnevniku je zapisal: “Že šest let sem prisiljen v tišino. Vojna je bila strašansko dolga. Tukaj smo bili štiri leta sredi kolonialne vojne, ki je vse opustošila in bila bolj kruta kot katerakoli druga. V kolonijah se namreč nihče ne želi boriti, vsi pa radi kradejo. Tudi jaz sem moral pobegniti v gozd in lahko vam zagotovim, da v deževnem času to ni prijetno: imel sem le obleko, ki sem jo imel na sebi. Nikoli nisem imel kaplje olja za zabelo, nikoli nismo videli kruha. Več let nismo imeli sladkorja. Vsa komunikacijska sredstva so bila v rokah Japoncev zaradi njihove vojne in močna angleška letala so neprestano napadala in uničevala ceste. Vsi smo torej trpeli. Živ sem in to je velika milost, po tem, ko sem se skoraj vsak dan soočal s smrtjo. Gospod me je vidno obvaroval.”«
Takoj prepoznan kot mučenec
Blaženi Alfredo je bil umorjen iz sovraštva do vere, ko je izbruhnil medetnični konflikt po neodvisnosti države. Preden so ga pokopali, so mu nekateri verniki odstrigli del brade in srajce, prepojene s krvjo, da bi jo shranili kot relikvijo. »Gre za intuicijo ljudi, ki znajo prepoznati dobre duhovnike, dobre redovnice, dobre laike in predvsem znajo prepoznati tistega, ki se posveča in popolnoma daruje drugim. Našega očeta Cremonesija so takoj videli kot nekoga, ki je daroval samega sebe. Lahko bi odšel, zbežal in vendar je ostal s svojimi ljudmi. Tisti, ki so bili priče njegovemu mučeništvu, so rekli: v njegovem morilcu je bilo sovraštvo, ker je vedel, da je bil kristjan. Ko so uporniki odšli, so se verniki vrnili. Pokopali so ga, vzeli koščke oblačil, da bi jih poslali staršem ter jim povedali, da je bil zanje mučenec.«
Dediščina novega blaženega za vse nas
Ob koncu pogovora pa je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov povedal, kaj novi blaženi zapušča v dediščino nam vsem: »Predvsem občudovanje in potem vprašanje glede naše vere, če imamo vsaj malo poguma, vsaj malo navdušenja, da bi posredovali svojo vero. Želel bi prositi za milost, da bi spodbudil misijonske poklice. Kamorkoli pridejo misijonarji, prinašajo evangelij, prinašajo kulturno in človeško rast prebivalcev, katerim se posvečajo. Poleg tega pa nam tudi pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa.«
Vir
»Misijonarji v resnici ne pomenimo ničesar. Naše delo je najbolj skrivnostno in čudovito. Videti spreobrnjene duše: čudež, ki je večji od vsakega čudeža. Resnici na ljubo: velikokrat sem se zalotil, da jokam kot otrok ob misli na toliko dobrega, kar bi bilo treba storiti, in na svojo popolno bedo, ki me onesposablja. In ne enkrat sem, zdrobljen pod težo obupa, prosil Gospoda, da bi bilo bolje zame umreti kot biti tako nekoristen delavec. Če bi se rodil tisočkrat, bi tisočkrat izbral misijone.«
Ime: Izhaja iz staroangleškega imena, sestavljenega iz besed alf »nadnaravno bitje« in rad »svet«. Pomeni torej »ki svetuje s pomočjo nadnaravnih bitij«.
Rojen: 15. maja 1902.
Kraj rojstva: Naselje Ripalta Guerina na severu Italije med Milanom in Cremono.
Umrl: 7. februarja 1953.
Kraj smrti: Vas Donokù v bližini misijona Taungngu v Zvezni republiki Mjanmar, prej Burmi v jugovzhodni Aziji.
Družina: Bil je prvi od sedmih otrok očeta Henrika, ki je bil trgovec, ter matere Marije Roze, roj. Scartabellati. Njegov oče je bil predan kristjan, ki je nasprotoval fašizmu.
Bolezen: Že kot otrok je bil slabega zdravja, kasneje je zbolel še za hudo obliko krvne bolezni. Med študijem v semenišču je večino časa preležal v postelji, zdravniki so bili prepričani, da bo umrl v nekaj mesecih. Kljub temu pa je na priprošnjo svete Terezije Deteta Jezusa okreval in si opomogel.
Talenti: Vedno je bil v gibanju, hiter v govoru in dejanjih, nad vsem je bil navdušen oziroma se je pustil navdušiti: rad je pisal romane, poezijo ter pisal članke za številne katoliške revije. Bil je odličen pisatelj in pesnik.
Misijoni: Po okrevanju je v Milanu vstopil v zavod Papeškega inštituta za tuje misije, da se tam pripravi za misijonarja. To so bile namreč njegove sanje že od otroštva.
Posvečenje: 12. oktobra 1924 je prejel duhovniško posvečenje, 5. oktobra 1925 pa misijonski križ.
Burma: Komaj 23 let star je 10. novembra 1925 prispel v Burmo. Poslali so ga v Donoku, na misijonsko območje v pokrajini Bago, kjer živijo Kareni, nedaleč od Toungooja. Njegovo poslanstvo v osamljeni in oddaljeni gorski vasi je bilo zelo težko, pogosto je moral prepotovati dolge razdalje, da je obiskal ljudi.
Duhovnost: Bil je zelo predan Srcu Jezusovemu in sveti Tereziji. Vsako noč je uro in več častil Najsvetejše, zjutraj ob 4.00 pa je že obhajal mašo.
Vojna: Vojna leta v Burmi so bila strašna: več let ni imel skoraj ničesar za jesti, njegovo življenje je bilo večkrat v nevarnosti, kot talca so ga zajeli Japonci. Zadnje obdobje vojne je preživel v gozdu s svojimi kristjani in se prehranjeval le z zelišči. Ob koncu vojne pa se je Burma znašla sredi državljanske vojne. Za kratek čas je moral zapustiti župnijo, a se je kljub nevarnosti marca 1952 vrnil.
Mučeništvo: 7. februarja 1953 so vladne enote vstopile v Donokù. Cremonesija in vaščane so obtožili, da podpirajo upornike. Vojaki so zato z brzostrelkami streljali nanj in na vaškega poglavarja, ubili pa so tudi dve dekleti. Ker Cremonesi ni takoj umrl, ga je poveljnik iz neposredne bližine ustrelil v obraz in ga ubil.
Goduje: 7. februarja.
Beatifikacija: 19. oktobra 2019 ga je papež Frančišek razglasil za blaženega.
Vir