blaženi Antonio Baldinucci – redovnik, duhovnik in ljudski misijonar

Anton BaldinucciČeprav zaradi zdravja ni mogel v misijone v Indijo, na Kitajsko ali Japonsko, je Antonio Baldinucci (1665 – 1717) živel goreče misijonarsko življenje kar doma v svoji deželi. Rojen je bil blizu Firenc in je vstopil k jezuitom v noviciat San Andrea leta 1681.

V letih, ko je v Rimu študiral teologijo je nedeljske popoldneve pogosto preživel na mestnih trgih in spodbujal mimoidoče, naj se udeležijo misijonov, ko so potekali po lokalnih župnijah. S temi prizadevanji je nadaljeval vse svoje življenje. V letih od 1697 do 1717 je obiskal 30 škofij in imel povprečno 22 ljudskih misijonov na leto. Njegovi govori so bili preprosti, a polni življenja, včasih dramatični in vedno učinkoviti. Ljudje so v njem prepoznali moža globoke molitve in velikega spokornika.

Leta 1697 je pater Antonio dobil svoje prvo poslanstvo v jezuitski župniji na Frascati-ju, mestu v bližini Rima. Štiri mesece v letu je hodil po bližnjih vaseh in mestih in vodil ljudske misijone. To delo je nadaljeval celih dvajset let, ki jih je preživel na Frascati-ju in v Viterbi, mestu severno od Rima. Na misijone je ne glede na vreme hodil bos. V rokah je imel romarsko palico na hrbtu pa popotno torbo z zapiski in najnujnejšim. Misijoni, ki so trajali od osem do štirinajst dni, so bili osredotočeni na premišljevanja iz duhovnih vaj svetega Ignacija Lojolskega. Redno je imel spokorno procesijo, da bi ljudi vzpodbudil k prejemu zakramenta sprave, misijon pa je zaključil z evharistično daritvijo, kjer je vsak lahko prejel sveto obhajilo. Ko ni bil na prižnici, je sedel v spovednici ali poučeval katekizem. Na koncu misijona je zunaj cerkve zakuril kres; igralne karte, kocke, posvetne knjige in pesmi so ljudje lahko metali v ogenj. Mnogi so mu k nogam polagali bodala in pištole.

Njegov zadnji misijon je bil v Pofi, kamor je slabega zdravlja prispel 18. oktobra 1717. 26 oktobra je tako oslabel, da so ga položili na bolniško posteljo, kjer je ostal do 7. novembra, ko je umrl. 
Vir