blaženi Artemij (Artemid) Zatti – redovnik in lekarnar

Artemij ZattiDon Bosko je odšel k Bogu leta 1888. Eno leto kasneje je v Borettu pri Reggio Emilia odšel na delo 9-letni deček. Ni vedel, kdo je don Bosko, toda nekega dne mu bodo v Argentini rekli »don Bosko revežev«. Sedaj pa, ne da bi vedel, je doživljal enako trdo izkušnjo Janezka Boska pri Moglijevih. Na veliki kmetiji je bil za hlapčiča. Vstajanje ob treh, kos polente, da jo je žvečil in se popolnoma prebudil, nato na polje. Hlapčič do 16. leta, kjer je moral delati od zore do mraka, upadlega obraza, v strahu, da ga bo pobrala pelagra ali malarija kot toliko drugih dninarjev, umrlih pri 20-ih letih. Fantu je bilo ime Artemij Zatti. Ko je prišel domov, je slišal, kako sta se oče in mati pogovarjala, da bi šli v Ameriko. Neki stric, ki se je izselil v Bahia Blanco v Argentini, je pisal, da tam more vsakdo, ki ima voljo do dela, živeti dobro. V Italiji pa se je v tistem času dninar le s težavo preživljal.
Leta 1897 (Artemij je imel 17 let) so Zattijevi odpotovali. Bahia Blanca in celotna Argentina je bila v tistih letih polna italijanskih izseljencev.

Don Boskov življenjepis in preblisk
Zattijevi so hodili v cerkev, ki so jo vodili salezijanci. Župnik je bil Karel Cavalli. Artemij mu je ob prostem času pomagal pri urejanju cerkve in ga spremljal pri obiskovanju bolnikov. Župnik Karel mu je dal v roke don Boskov Življenjepis, ki ga je prebral v eni sapi. Pa se mu je porodila misel: »Kaj če bi še jaz postal salezijanec?«
Artemij je vstopil v salezijanski zavod v Bernalu blizu Buenos Airesa. Tja je prišel tudi mlad salezijanec, ki ga je napadla jetika. Artemij se je ponudil, da bo zanj skrbel in ga zdravil. Tudi Artemija, starega 22 let, je zgrabil nenehen kašelj; poslali so ga na zdravljenje v Viedmo. Tam je bil edini salezijanski zavod, ki je imel bolnišnico in lekarno. Misijonarji so jo morali zgraditi pred 14 leti. Mesto so sestavljali kupi revnih barak, kjer se je gnetlo polno pustolovcev, domorodcev in vojakov. Katerakoli bolezen je utegnila biti smrtna, saj je primanjkovalo najosnovnejših zdravil. Salezijanski duhovnik Evasio Garrone je bil bolničar v italijanski vojski, zato mu je mons. Cagliero naročil, naj organizira lekarno. Garroneja so takoj razglasili za »zdravnika«. V lekarni je bilo uvedeno čudno računovodstvo: bogati so za zdravila plačevali dvojno ceno, reveži pa so jih dobivali zastonj. Poleg lekarne je bil hlev. Očistili so ga, razkužili ter vanj postavili posteljo in žimnico. Tako je nastala bolnišnica za bolnike, ki jih ni bilo mogoče zdraviti doma.

Ne bo duhovnik, marveč »zdravnika
Artemij ZattiLeta 1908, ko je imel 28 let, je Artemij izpovedal večne zaobljube. Posvetoval se je s predstojniki in dogovorili so se, da ne bo študiral za duhovnika, marveč da bo pomagal Garroneju.
8. januarja 1911 je duhovnik Garrone umrl. Nenadoma se je Artemij Zatti znašel sam na čelu lekarne sv. Frančiška in bolnišnice sv. Jožefa. Da bi bila stvar urejena pred oblastmi, je salezijanski predstojnik najel diplomiranega zdravnika, ki je postal odgovoren pred oblastmi. V resnici pa je bil zdravnik za vse Artemij Zatti, sicer s pomanjkljivo šolsko izobrazbo, vendar z veliko ljubeznijo do vseh bolnikov. Leta 1913 so se začele uresničevati Artemijeve želje: začeli so zidati novo bolnišnico. Največja težava je bila, kako spraviti skupaj potreben denar, kajti bolnišnica in lekarna sta nadaljevali utečeno upravljanje: kdor ima denar, plača, kdor nima, ne plača. Kadar so bili računi v rdečih številkah, je Artemij zajahal kolo, si posadil na glavo klobuk in šel prosit miloščine. Potrkal je na redke hiše bogatih: »Don Pedro, ali bi posodili Gospodu pet tisoč pezosov?« »Gospodu?« je vprašal presenečen bogati mož. »Da, don Pedro. Gospod je dejal, da kar storimo bolnim, storimo njemu samemu. Kupčija je dobra, če posodimo Gospodu.«
Državna banka je v Viedmi odprla poslovalnico in Zattiju dala številko tekočega računa. Artemij je porabil, kar je bilo na računu, včasih pa več. Nekoč ga je banka poklicala, naj se javi pri njih. Bil je velik neplačan račun, ki ga je bilo treba takoj poravnati, sicer bodo vpisali hipoteko na bolnišnico. Zatti je ostal pred direktorjem banke brez besed. Jokal je, prosil in ni vedel, kaj naj stori. Denarja nima. Vse, kar je imel, so bili novi dolgovi.
Nekdo iz banke je telefoniral škofu mons. Esandiju. Škof je malo zagodrnjal in obljubil, da bo že na kak način poravnal račune. Poklical je svojega vikarja: »Ali imamo kaj v blagajni?« »Denar za tiskanje prihodnje številke škofijskega dnevnika.« »Nesi ga hitro direktorju banke in reši tega ubogega človeka!« Z obžalovanjem je moral Artemij Zatti ugotoviti, da banke »ničesar ne posodijo Gospodu«. Njim gre le za posle in nič drugega. Toda kot nepoboljšljiv kristjan je zaključil: »Oni delajo narobe in ne jaz.« In je nadaljeval na isti način.
Artemij Zatti Nasproti bolnišnice so odprli pravo lekarno z diplomiranim lekarnarjem. Po zakonu bi se morala lekarna v bolnišnici zapreti. Toda Zatti je vedel, da bodo v novi lekarni morali vsi plačati vse. Reveži ne bodo več imeli zdravil. Dogovoril se je s predstojniki in prebil dneve in noči nad farmacevtskimi knjigami. Nato je šel v La Plato, da bi opravil potrebne izpite. Vrnil se je tudi on z redno diplomo. In lekarna je lahko v miru ostala v službi revežem. Tolikokrat so mu rekli, naj vodi dvojno računovodstvo. On pa je dejal: »Saj to že delam. V desni žep dajem denar, ki ga prejemam, v levega pa račune, ki jih moram plačati.«
In gledal je navzgor
19. julij 1950. Vodni rezervoar se je pokvaril. V dežju je Artemij Zatti (70 let!) splezal po lestvi, da bi ga popravil. Spodrsnilo mu je, lestev se je nagnila. Padel je in se potolkel po celem telesu, z rano na glavi. Skušal je reči: »Saj ni nič hudega.« Toda sam je vedel, da to ne drži. Staro pohištvo se zdi trdno in večno. Če pa pade samo enkrat, se vse razsuje. In Zatti je čutil, da je star in bolan. Čutil je nenehno bolečino na levem boku in nenehne motnje. Poznal je dovolj medicine,da je rekel: »Tumor na trebušni slinavki. Ne vznemirjajte se, saj ni pomoči.« Nekdo ga je videl, kako je na tihem jokal. »Vas boli?« so ga vpraševali. On pa: »Ne gre za to. Najhujše je, da sem za staro železo, brez koristi.«
Prosil je za bolniško maziljenje, obnovil je krstne obljube in redovne zaobljube. Nekdo ga je vprašal: »Kako gre?« On pa je čudno odgovoril: »Tja gor!« In pogledal je navzgor.
Gospodje prišel ponj 15. marca 1951. Tisti Gospod, kateremu Artemij Zatti ni samo posodil svojega življenja, ampak mu ga popolnoma daroval.
Papež Janez Pavel II. ga je 14. aprila 2002 razglasil za blaženega.
Vir